Slika je iz knjige V boju za svobodo Jožeta Simšiča – Jelena, ki je bil Iztokov soborec. Nastala je, kot je zapisano, leta 1944 nekje na Krasu.
Ivan Turšič, s partizanskim imenom Iztok, se je rodil na Rakeku 28. septembra 1922. Starša sta bila Janez in Marija, rojena Modic, oba kmeta. Po končani osnovni šoli je delal na domačem posestvu. Vzgojen v verskem duhu je bil nekaj časa član versko usmerjene organizacije Fantovski odsek. Kmalu je izstopil in se priključil Osvobodilni fronti. Pozimi 1941-1942 je sodeloval v akcijah rezanja telefonskih žic, zbiranja orožja in streliva, ki je ostalo po razpadu jugoslovanske vojske in pisanja sloganov na stene. Spomladi 13. marca 1942 je skupaj s skoraj vso organizirano mladino odšel v partizane v bataljon Ljube Šercerja. Rakovčani so ostali skupaj in formirali Rakovško četo. Izkazala se je v številnih akcijah, predvsem na področju Lož-Čabar. Postala je jedro bataljona Miloša Zidanška v sklopu Notranjskega odreda. Iztok, tedaj že član Zveze komunistične mladine Jugoslavije, je postal bataljonski obveščevalec. Veljal je za pogumnega, med tovariši je bil priljubljen in kmalu je bil sprejet v KPJ. Oktobra je bil formiran Soški odred, v katerem je bil Iztok komisar 3. bataljona. Ko se je sredi februarja 1943 Soški odred razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, je Turšič postal pooblaščenec južnoprimorskega odreda. Po ustanovitvi brigade Simona Gregorčiča je bil imenovan za njenega komisarja.
Skupaj z brigado Ivana Gradnika je med peto sovražno ofenzivo proti NOVJ vdrl v Beneško Slovenijo in tam naletel na močne sovražne sile. V težkih bojih je brigada utrpela hude izgube. Turšič se je odlikoval kot hladnokrvni vodja, ki mu je uspelo zbrati preživele borce, jih umakniti iz sovražnikovega obroča in jih prepeljati čez Sočo. Konec julija sta brigadi Ivana Gradnika in Simona Gregorčiča oblikovali brigado Ivana Gradnika in Primorski odred. Iztok je postal poveljnik odreda. Po kapitulaciji Italije se je Obalni odred ponovno razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, Turšič pa je ponovno postal poveljnik južnoprimorskega odreda. Konec septembra 1943 je postal poveljnik nove brigade Simona Gregorčiča. Pod njegovim vodstvom je dosegla velik uspeh. Ocenjen je bil kot sposoben poveljnik. Marca 1944 je bil imenovan za načelnika štaba 31. divizije, konec maja istega leta pa za komandanta 30. divizije. Prvega novembra 1943 je prejel čin majorja, posthumno, 1. septembra 1944, pa čin podpolkovnika. Julija 1944, v veliki sovražni ofenzivi, ki jo je uspešno premagovala njegova divizija, je bil laže ranjen, a je ostal na položajih. V bližini vasi Lokve je 30. julija 1944 med preganjanjem sovražnika v gozdu naletel na sovražno patruljo in v boju z njo padel. Prav na tistem mestu na začetku vasi stoji spomenik. Pokopan je bil na Otlici. Tretjega novembra 1946 so na rakovško pokopališče pripeljali trupla Ivana Turšiča – Iztoka, Jožeta Urbančiča – Franca in Franca Mikuža – Marka. Pokopali so jih z velikimi častmi.
Ivan Turšič Iztok je bil proglašen za narodnega heroja 20. decembra 1951.
* * *
Za časa Jugoslavije sem hodila v službo v Ljubljano. Za registracijo prihodov in odhodov smo imeli prastaro uro. Vanjo si vtaknil kartico, potegnil ročico in čas se je zabeležil. Večni zamudniki so včasih vanjo vrgli pet kovačev in potegnili ročico. Do popravila smo odhode in prihode vpisovali ročno. Marsikateri je prišel v službo še pred vratarjem. Sprašujete se, kaj ima ura opraviti z Iztokom. Do tam še pridemo.
V sosednjem bloku je bil hišnik Martin. Veljal je za norega. Štiri leta je bil v partizanih. Ne prav dolgo po osvoboditvi so ga za nekaj let poslali na letovanje na Goli otok. Po vrnitvi domov ni bil več »ta pravi«. Njegovo najljubše hišniško opravilo je bilo iskanje tistih, ki so parkirali, kjer po njegovem ne bi smeli. Z veliko kričanja jim je skušal dopovedati, da tam ne smejo, ker je blokovsko parkirišče. Če to ni zaleglo, je bila naslednjič prerezana guma. Kdor še tedaj ni dojel, je imel v drugo prerezani dve gumi ali pa celo tri. Zaradi partizanskih prijateljev na položajih se mu ni nikdar nič zgodilo. Bil je jeznorit. Ljudje so se ga raje izogibali. Neko jutro je stal pred blokom in čakal na potencialno žrtev njegove parkirne diktature. Lepo sem ga pozdravila, ni mi odgovoril, gledal me je precej začudeno. Najbrž je mislil, da ga zafrkavavam. Ljudje z njim niso komunicirali, če ni bilo nujno potrebno. Naslednje jutro je bil ponovno na položaju. Zna biti, da me je čakal. Pozdravim, on pa kar takoj v napad:
»Kje pa delate?«
»Tamle zraven. Na Zavodu.«
»Od kod pa ste?«
»Z Rakeka.«
»Res? Poznate Ivana Turšiča?«
»Poznam ravno ne, vem pa, kdo je bil.«
»Sva bila skupaj v partizanih.«
In midva z Martinom sva bila takoj prijatelja. Govoril je in govoril, sem mu komaj ušla, da ne bi zamudila službe. Ko sem prisopihala skozi službeni vhod, mi je vratar, ki naju je opazoval skozi okno, dejal: »Sem vas že jaz pritisnil.« Martin me je čakal vsako jutro, tudi v dežju in snegu in pripovedoval in govoril. Na službenem oknu pa sem videla vratarja, ki mi je mahal, naj se ne sekiram, ker mi je že on žigosal prihod. Potem pa Martina ni bilo več. Čez nekaj časa mi je vratar povedal, da je zbolel in je v bolnišnici umrl. Vam povem, kar pogrešala sem ga. Še danes pa mi je žal kolikor imam las na glavi, pa jih ni malo, da ga nisem vprašala kaj o partizanskih in golootoških letih.
Slovarček:
- NOVJ: Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije
Viri:
- Jože Simšič – Jelen: V boju za svobodo, Vojni muzej Logatec, 2001.
- https://forum.klix.ba/bosna-i-hercegovina-f177/tito-i-bosna-i-hercegovina-t30633s625.html
Kraj: Kras
Datum: 1944
Avtor: neznan
Skenirano: 16. 3. 2021
Oblika: fotografija iz knjige