1904 Dunaj – Avstro-ogrsko hribovje in vodotoki

Kocen je bil slovenske gore list, verjetno pa ga ni med nami, ki bi to vedel. Tudi jaz sem to ugotovila šele, ko sem brskala po spletu za podatki o zemljevidu. Nekaj rečic je vrisanih tudi na slovenskem ozemlju. Iz manjših kart pa ugotovimo, da je bila najpomembnejša reka Donava. Je za Volgo najdaljša evropska reka. Izvir v Črnem gozdu (Schwarzwald) v Nemčiji in teče preko desetih držav kar 2850 kilometrov, da se izlije v Črno morje. V različnih državah jo različno poimenujejo: nemško Danau, madžarsko Duna, romunsko Dunărea, slovaško Dunaj. Ime verjetno izvira od Kletov, ki so v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem zasedli ozemlje v zgornjem toku. Reko so častili kot prinašalko življenja in smrti ter vez z onstranstvom. V njihovem jeziku je beseda »danu« pomenila »tok« – iz istega korena izhajajo tudi imena nekaterih drugih evropskih rek, kot so Dion, Dnjepe in Dnjester.

Podoben zemljevid, le da je bila na njem Jugoslavija, je visel tudi v zemljepisni učilnici naše osnovne šole. Po potrebi smo obesili še kakšnega drugega, ki so bili obešeni na okroglem stojalu. Ker je bila tovaršica za zemljepis bolj stroga, so imeli fantje, pa tudi nekatera dekleta, poseben lušt nagajati ji. Pa je postavila glavnega akterja v kot za zemljevidi. Ni mu mogla narediti boljše usluge, kajti tam je zganjal afnarije, da smo se mu vsi režali, nje pa ni poslušal nihče. Še tri najglasnejše je razporedila po kotih. Miru pa še vedno ni bilo in očitno sem bilja najbolj moteč faktor, kotov pa je zmanjkalo, pa me je postavila ob zadnjo steno razreda ter pospremila z besedami: »Pa v zid se obrni, ker te ne maram gledat!«

Pri njej smo pisali tudi kontrolke s slepimi kartami. Da ne bi prepisovali eden od drugega, smo morali na klopi narediti mejo – postaviti nekaj visokega – atlas ali torbo. Za dolgine, kot sva bila sošolec in jaz, ni bila nobena ovira previsoka. Samo zravnala sva se in obrnila oči, pa sva videla, kaj ima drugi napisano. Imela pa sva skrivni dogovor. Pisala sva bolj na veliko pa vsak pol rek, gorovij, rudnikov ali kar je že bilo na zemljevidu, sva se naučila. Ne vem, kako je z njim, ampak moje zemljepisno znanje je temu primerno.

Odlomek je iz knjige Simona Rutarja, cesarsko kraljevega gimnazijskega učitelja: “Trst in mejna grofija Istra”, Izdala Matica Slovenska, leta 1896.