Klasična fotografija dijakov ob koncu šolskega leta. To je bil 3. razred tedanje nižje gimnazije v Postojni, kar pomeni danes 7. razred osnovne šole. Na Rakeku je bila tedaj samo 4-razrednica in smo se v nižjo, nekateri pa potem še v višjo gimnazijo, vozili vsak dan z vlakom v Postojno. Ob sedanjih normativih si je težko predstavljati takratni pouk z 31 učenci v razredu, kredo in gobo, redkimi čitankami in nekaj zvezki. Malico, navadno kos kruha, namazanega z marmelado, si je vsak prinesel v torbi od doma.
Markantna figura v sredini slike je razrednik dr. Milan Rakočević, ki nas je učil srbohrvaščino. Rojen 1914 blizu Kolašina v Črni gori je maturiral v Nikšiću in nadaljeval študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral in 1940 tudi doktoriral z disertacijo Petar Petrović Njegoš – balkanski Prometej. Med vojno je partizanil v Črni gori, potem pa se je vrnil v Slovenijo in v letih od 1951 do 1955 poučeval na Gimnaziji v Postojni filozofijo in srbohrvaščino. Prvi je prevedel Prešerna v srbohrvaščino, prevajal pa je tudi Bevka in Potrča. Visok, vitek, skrajno skromen in zelo razgledan. Predan svojemu poklicu, spoštovali smo ga tudi zaradi dostopnosti, saj smo se z njim lahko pogovarjali o čemerkoli, kar nas je zanimalo. Še danes ga vidim, kako hodi po razredu in čustveno recitira Njegošev Gorski vjenac ali pa razlaga pesnikove modre misli, kot na primer “U laku je lako dobar biti, na muci se poznaju junaci.” Naučil nas je brati in pisati cirilico in marsikaj iz črnogorske zgodovine. Dosti je razlagal besedo čojstvo, ki je med Črnogorci vrhunska vrednota. Pomeni poštenje, človečnost, zavezanost dani besedi, tudi pogum. Morda je čojstvu le približna slovenska ustreznica beseda krepost, ki pa je pri nas, tako se mi zdi, vse manj v rabi. V naslednjih letih je dr. Rakočević služboval v knjigarni Konzorcija v Ljubljani.
Po koncu pouka leta 1954 nas je razrednik peljal na izlet na Gorenjsko. Z vlakom v Lesce, potem pa peš do Prešernove domačije v Vrbi. Prenočili smo, če se prav spomnim, v neki šoli na slami na tleh (do iznajdbe jogijev je bilo še daleč), drugi dan pa peš na Bled in nato z vlakom v Ljubljano. V kinu Sloga (danes Kinodvor) smo si ogledali film, po predstavi pa nas je razrednik pogostil s sladoledom.
V srednji vrsti z leve stojijo
- Franc Ivančič,
- Nuša Šegula,
- dve neprepoznani,
- Milica Frelih.
Spredaj čepita
- Slavko Mesesnel,
- Franc Mazi.
- najprej dva neprepoznana,
- nato Tone Urbas,
- Milan Živkovič,
- Emil Bombač.
V srednji vrsti:
- najprej neprepoznana,
- nato Katarina Demšar (s kitami),
- sedi razrednik dr. Milan Rakočević,
- za njim neprepoznana.
Spredaj čepita:
- neprepoznana.
- Alojz Egel,
- neprepoznan,
- Drago Korošec,
- Franc Vengust.
V srednji vrsti stojijo
- Mija Mihevc,
- drugi neprepoznani.
Spredaj čepita
- neprepoznana.
Slovarček:
- “U laku je lako dobar biti, na muci se poznaju junaci.”: Izrek bi prevedli nekako takole: “Lahko je biti dober, kadar gre vse dobro, junaka prepoznaš, kadar so težave.”
Kraj: Postojna
Datum: junij 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija