Pred nami je slika Gabrovške kapelice, kakršne se spominjam iz svojih otroških let, le da je bila takrat okolica že bolj zaraščena.
Kapelica naj bi bila služila za zavetje pred slabim vremenom popotnikom, ki so šli iz borovniške strani peš na Menišijo. Bila je v lasti kartuzijanskega samostana Bistra, ki stoji ob robu Ljubljanskega barja. Zdaj je tam Tehniški muzej Slovenije.
V kapelici je bila slika sv. Lenarta na bakreni plošči, ki se je še precej dobro spomnim. Že pred leti je izginila in ljudje so ugibali, ali je bila ukradena zaradi slike ali samo zaradi bakra. Vsekakor smo bili zelo žalostni, ko je ni bilo več.
Ko sem v mladih letih prihajala v Dobec na počitnice, sem včasih hotela do kapelice, a je nisem vedno našla, ker se je okolica tako zarasla, jaz pa sem tudi malo pozabila, kje se gre. Mislim, da je sedaj tam mimo speljana Naravoslovna učna pot. Kapelica je bila že v precej slabem stanju, ko jo je imenitno obnovil Lado Oblak, mož Brešče Dore. Pri tem se je žal izgubil originalni starinski videz.
Po pripovedovanju Marinke Nared – Severjeve mame (prej Brešče), na sliki pred kapelico sedijo možje, ki so se bodisi odpravljali raziskovat okoliške kraške jame, ali pa so po opravljenem delu počivali.
V okolici Dobca je precej kraških jam ali brezen: Gabrovška ali Fəžnarjeva jama, Kurent, Francetovo brezence, Ulenca, Mihcovo brezno, Brešče brezno, če naštejem samo tiste, ki jih jaz poznam – vsaj po imenu.
Pri Studencu – kapelici Lurške Matere Božje v Dobcu kar pomnim stoji kapnik iz Gabrovške jame. Seveda je v precej slabem stanju, saj ni namenjen za »bivanje« na prostem. Ko sta bila moja otroka še majhna, nas je enkrat do jame peljal na gnojnem vozu (v katerega je »vpregel« traktor, ki ga je tudi poganjal z gajžlo) lastnik zemljišča, Fəžnarjev Jože. Ogledali smo si le majhen del jame in ugotovili, da je precej izropana.
Ko sem še hodila v šolo v Begunje, smo na začetku Breščega brezna, ki leži na pobočju Vinjega vrha, nabirali ilovico za razne izdelke, ki smo jih delali v šoli. V Francetovo brezence smo včasih metali kamenčke in poslušali, kako so poskakovali v globino. Bežno se spomnim, da sem bila nekoč tudi pri Ulenci. V spominu jo imam kot globoko jamo sredi gozda.
- Na levi sedita dva nepoznana iz Ljubljane, ki ju je v Dobec povabil Jožetov France. Prvi na levi ima, če prav vidim, v rokah svetilko.
- Tretji je Anton Zrimšek – Jurjev ata. Pri nogah ima več pasti za polhe, ki jim v Dobcu rečejo škrince.
- Anton Nared – Francetov Tone (oče čebelarja Toneta Nareda – Severjevega ata) drži v rokah polha.
- Jože Kranjc – Kranjč (moj stric). Pred njim vidimo debelo vrv, ki je verjetno služila za spust v jamo.
- Franc Kranjc – Jožetov France (njegov sin, tudi France, je obnovil Jožetovo hišo in mu služi kot vikend).
Pri pripravi tega prispevka smo se spomnili, da bi bilo zanimivo prikazati, kako kapelica izgleda danes. Poiskali smo jo in napravili nekaj posnetkov. Prav z istega mesta, kjer je stal fotoaparat leta 1935, nam ni uspelo fotografirati, ker je okolica preveč zaraščena.Slovarček:
- gajžla: bič za poganjanje vprežne živine
Viri:
- Brešča Tončka, Marinka Nared, roj. Stražiščar
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: jesen 1935
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 25. 1. 2015 (Marija Košir),
Oblika: skenirana datoteka 17. 6. 2019 (mail) .