Portret mladega Cerkničana je nastal poleti 1945. Resen fant, star kakšnih 14 let, je nekje na vasi naletel na slikarja, vojnega ujetnika Hansa, ki je v prvih povojnih mesecih posedal na zanimivih cerkniških punktih in risal požgano mesto.
Kako sta se dogovorila glede portretiranja, ne vemo. Mogoče je stik prva navezala njegova mama Tončka, ki je odlično govorila nemško in se je kdaj pa kdaj pogovarjala z ujetnikom.
Fant pa se nam zdi znan, kajne? Najbrž zato, ker je kakšnih petnajst let kasneje učil v osnovni šoli. Učitelj vedrega srca, vedno pripravljen na pogovor, priljubljen pri učencih: France Dolničar.
Generacija učencev, ki je končala osnovno šolanje leta 1966, se ga spominja kot razrednika, ki je vodil eno od paralelk v sedmem in naslednje leto še v osmem razredu, drugo pa je imel na skrbi Vinko Toni. O tem učiteljskem tandemu smo že pisali v prispevkih o šolskih ekskurzijah v Vrbo in Senj.
Na obletnici valete – z zelo visoko številko, ki si jo lahko izračunate sami – so se njegovi nekdanji učenci spomnili tudi, kako je znal na svoj hudomušni način vzdrževati red v razredu. Med pisanjem šolske naloge je običajno bral časopis, na videz win-win situacija, če bi bilo treba kaj prepisati. A glej si ga no, če je kdo res prepisoval, je proti njemu kar naenkrat zletel košček krede. Učitelj je imel v pregibu časopisa luknjico, skozi katero je tu in tam preveril stanje in očitnim prepisovalcem podelil rumeni karton v obliki belega projektila. Opomin so prejeli tudi preveč klepetavi, kot so se nasmejano spomnili nekdanji učenci Milenka, Stanko in Ivan. Ampak kreda ni bolela nič, tudi če bi zadela. Kazen je bila, ker je moral učenec košček krede pobrati in odnesti nazaj do katedra. V razredu so bili tudi fantje, ki jim je bilo včasih dolgčas, pa so v zadnji vrsti, pod klopjo, igrali šah. Srečo in Jože sta imela majhen set figuric, ravno pravšnji, da je lepo sedel v prostor, ki je bil namenjen šolski torbi. Tako zatopljena v igro nista zamerkala, da je nastala v razredu tišina. Srečo dvigne figurico in ne ve, kaj bi, takrat se od zadaj zasliši strogi učiteljev glas: “Mat mu daj!”
Tisti, ki smo radi hodili v kino, se spominjamo tudi kratkih predstavitev filma, ki jih je imel France Dolničar na nedeljskih matinejah ob 10 uri dopoldne. Pred začetkom predstave je stopil pred platno, povzel vsebino, osvetlil zgodovinsko ozadje zgodbe ali razkril okoliščine pri nastajanju filma.
Razen v zgodbah, ki se jih spominjamo njegovi učenci, je France Dolničar nastopal še marsikje. Bil je učitelj, pomočnik ravnatelja in tajnik SIS, pevec, igralec – med drugim butalski pustni župan, sooblikovalec in povezovalec velikih javnih, predvsem kulturnih prireditev, vestni zapisovalec podatkov za slovenski krajevni leksikon, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez … in vsem znani Cerkničan.
Slikar Hans Rahn je bil med nemškimi vojnimi ujetniki, ki so v prvem povojnem letu čistili ruševine v Cerknici in okolici. Nekdo je prepoznal njegov talent in mu priskrbel nekaj osnovnih risarskih pripomočkov. Tako so nastale vedute porušene Cerknice, pogled s pobočja Slivnice, Svinjski rigel, most čez Cerkniščico in druge, narisal pa je tudi nekaj portretov domačinov.
Slovarček:
- win-win situacija: stanje, s katerim sta zadovoljni obe vpleteni stranki
- rumeni karton: pri nogometu opozorilna kazen za prekršek
- zamerkati: opaziti
Viri:
- spomine na šolske dni so obujali: Sonja Drobnič, Milenka Braniselj, Stanko Ferfila, Ivan Tekavec in Srečo Škrlj
- In memoriam: France Dolničar; avtor Iztok Razdrih. Slivniški pogledi, marec 2016, str. 21
Kraj: Cerknica
Datum: 12. 8. 1945
Avtor: Hans Rahn
Zbirka: Nejc Dolničar
Fotografirano: 13. 4. 2018
Oblika: risba 21,7 x 28,5 cm