Po vojni sta bili obdelani v Koroščevih gredicah samo Koroščeva in Dolinarjeva gredica. Dolinarjevo gredico je obdelala moja mama, Koroščevo pa teta Pepca. Ker sta bili sredi gmajne in na samem, sta bili ograjeni s smrekovimi rantami, da sta bili zaščiteni pred divjadjo in vaško živino, ki se je tam rada pasla, saj je na sosednjih neobdelanih gredicah rasla sočna trava. Teta jo je obdelovala še dolgo po tem, ko je mama Dolinarjevo opustila. Večkrat je bila žalostna, ker pastirji nismo pazili in so ovce skozi rante smuknile v gredico in jo popasle. Prav tako kot je večina ljudi v vasi prenehalo obdelovati gredice, sta si tudi Koroščeva naredila gredo ob hiši, kot jo vidite na sliki. Ves dan je obsijana s soncem. Ima zelo domiselno ograjo, ki je spletena iz okleščenih smrekovih vej in je dovolj gosta, da je zelenjava zaščitena ne samo pred srnjadjo, ampak tudi zajček težko dobi luknjo za vhod. Ko smo lani oktobra obiskali domačijo, je bila greda še polna zelenjave, ki bogati jedilnik njunih potomcev, saj pridno skrbijo za samooskrbo.
Sončno in toplo vreme privablja na dan vse živo: rastline, živali in ljudi. Letošnja zima je bila zelo mila, zdelo se mi je, kot bi bila ves čas pomlad. V moji mladosti so bile zime dolge in ostre s poznimi pozebami spomladi in zgodnjimi v jeseni. Šest mesecev je trajala zima, šest mesecev pa ostali trije letni časi, tako da je bilo rastno obdobje zelo kratko. Delo na vrtu in polju se je začelo pred Veliko nočjo. Kmetje so čistili travnike, predvsem okrog drevja, da med košnjo ni bilo v travi listja in vej. Vozili so gnoj in orali njive ter jih pripravljali za sajenje in sejanje.
Izključno delo gospodinj pa je bilo dobro pognojiti in prekopati gredice, da so pripravljene čakale na setev presada. V gredice se je sejalo zelje, belo kolerabo in belo peso. Pri nas smo vedno sejali belo kolerabo za prašiče, ata pa jo je naribal in jo dal kisat kot repo. To smo jedli, dokler se ni skisalo zelje, repe pa nismo sejali nikoli. Da obstaja rumena koleraba, sem spoznala šele v internatu v Starem trgu. Nekatere gospodinje so v gredico sadile tudi ozimni česen in posejale malo solate.
Spominjam se, kako so si gospodinje med seboj izmenjavale semena, ki so ga same vzgojile. Vsaka je bila ekspert na svojem področju. Ena je vzgojila veliko semena kolerabe, druga zelja … pa so si ga po žličkah razdelile in zavile v časopisni papir. Gredica je bila pripravljena in seme tudi. Sejale so vedno na veliko soboto zjutraj pred žegnanjem hrane ali pa po obredu. Zakaj ravno ta dan, ne vem. Posejano in skrbno obdelano gredico so še pokrile z gostimi bukovimi vejicami. To je bila zaščita pred mrazom in ptiči. Ko je seme vzklilo, je bila vidna razlika med pokritim in nepokritim delom gredice. Vsaka kmetija je imela svojo gredico (bogatejši večjo, revnejši manjšo). Gredice so bile vedno na mestu, kjer je bilo dovolj sonca in majhna možnost slane.
V Novem Kotu so bile gredice na sedmih mestih. Na vsakem mestu je imelo gredico več kmetij. Bile so:
- Koroščeve gredice (Tu so imeli svojo parcelo: Finkovi, Koroščevi, Dolinarjevi, Podleščevi, Vedkovi in Nahribni.)
- Nahribne gredice (Nahribni).
- Dolcave gredice (Dolcavi).
- Mandrave gredice (Štodlovi, Petrkovi, Grojškavi, Kasarneni, Markovi, Mandravi, Pužetovi).
- Kindave gredice (Kindovi, Žrvampavi, Mrgeni, Ožanovi, Pargarjevi, Kašjakavi).
- Midjave gredice (Znamenski, Midjavi, Štormovi, Pajštebarjavi).
- Šmerinove gredice (Tu je imel gredice ves zduonski klanc – Šmerinovi, Lukovi, Mandrovi, Lovričkovi, Brusovi, Niženi, Frtinčkovi, Zbitkavi, Kajženi.) Našteta imena kmetij so hišna imena.
Danes sta obdelani le Kindava in Pargarjeva gredica, vse ostale so zapuščene in poraščene s travo. Tudi moja starša sta si v osemdesetih letih naredila gredo v bližini hiše, ker sta ostarela in je bila nova bolj pri roki.
Zelje, kolerabo in belo peso se je sadilo na zelnik. Za te kulture je morala biti najboljša zemlja, najbolj pognojena in najbolj rahlo prekopana. Presajanje je bilo pretežno žensko delo, zato so šle gospodinje, ko je bil presad dovolj velik, takoj na njivo, ko je nevihta ponehala in dobro napojila zemljo. Pri nas smo mami pomagali otroci. V gredici je nabrala več košar lepih sadik, eden od nas otrok je delal s klincem luknje, približno 10 cm globoko, mama pa je vsako luknjico vtaknila sadiko in k njej pritisnila zemljo. Na začetku junija so morali biti zelniki posajeni, da se je do kresne noči še sadilo, če se je kakšna sadika posušila. Znano je bila ljudska modrost, da se 9. junija, ko goduje sv. Primož, ukorenini vsaka sadika, če jo le v jamelč vržeš.
Ker se včasih sadike niso kupile, moralo pa jih je biti zelo veliko, je bila marsikatera gospodinja v zadregi, če sadik ni imela dovolj (morda jih je uničila pozeba, ali so jih pojedle bolhe …). Ko smo doma in v vasi posadili že vse zelnike, so prišle ženske iz okoliških vasi prosjačit sadike. Binklarce so jim rade ustregle in marsikatera se je otovorjena s sadikami nasmejanega obraza vračala domov. Po Kresu so preostale sadike populile in gredico ponovno prekopale in oplele. Sedaj so nanjo napikirale sadike bele pese in kolerabe ter posejale solato in korenček. Do Kresa so morale biti vse njive oplete prvega plevela.
24. junija, ko goduje Janez Kresnik, smo pri nas, na pašniku blizu hiše, zakurili velik kres, ki smo ga pripravljali celo leto. Na kresni večer smo praznovali tudi god brata Ivana. Mama je vedno kaj dobrega spekla. H kresu so prišli tudi sosedje. Starejši so modrovali ob kresu in se zabavali po svoje, mi otroci pa smo se lovili, skrivali in valjali okoli kresa. Ko je kres dogoreval, smo morali otroci na vsako njivo odnesti gorečo palico in jo zapičiti v zemljo – na ta način naj bi nam Janez Kresnik blagoslovil polja, da bi bila dobra letina.
V Nadlesku so imeli pa tak običaj. Za kresni večer so nabrali steljo (orlovo praprot), jo položili na zunanjo okensko polico in pod mizo v hiši, da bi prišel nanjo Ježušček spat. Prav tako kot pri nas so zakurili velik kres in šli blagoslovit njive z oljčno vejico in žegnano vodo za zdrav in obilen pridelek. V Prezidu je bilo malo drugače. Ko so prišli na cvetno nedeljo z blagoslovljeno butarico od maše, so osmukali vejice, dali zelenje živini, vejice pa so posušili in jih nekaj na kresni večer potaknili po njivah za dobro letino, preostanek pa za grede na podstrešju, da bi jih varovale pred strelo.
Slovarček:
- presad: sadike
- ekspert: strokovnjak
- parcela: odmerjeni del zemljišča
- zduonski klanc: spodnji del vasi
- zelnik: manjše zemljišče, kjer se goji vrtnina, zlasti zelje
- jamelč: vzdolžna jamica ob strani njive
- klinc: ošiljen klin
- kres: dan, ko se oraznuje začetek poletja(24. junij), velik ogenj
- Binklarce: vaščanke Binkla
- Binkel: Novi Kot
Viri:
- ustni viri: Irena Klepac,Anica Kraševec,Angelca Ovsec
Kraj: Novi Kot
Datum: 12. 10. 2018
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 12. 10. 2018
Oblika: fotografija