Zemljevid zahodne fronte je bil namenjen za uporabo v Wehrmachtu. Kako se je znašel pri nas, ne vem. Natisnili so ga v Italiji, takrat, ko so bili še prijatelji. Na njem so označene glavne in povezovalne ceste, uporabljala pa ga je Podružnica visokega poveljstva oskrbovalnih čet. Seveda so morali biti na čistem, kje in kako bodo oskrbovali svoje čete s hrano, oblekami, orožjem. No, potem so jim pa včasih partizani ali sile odpora naredili malo težav.
Zahodna fronta je bila eno izmed šestih glavnih bojišč druge svetovne vojne. Boji na tej fronti so potekali v Franciji, Belgiji, Nizozemskem, Luksemburgu in Nemčiji, v manjši meri pa bi temu bojišču lahko pripisali tudi boje v Skandinaviji. Do uradnega odprtja zahodne fronte je prišlo 10. maja 1940, ko je nacistična Nemčija napadla nevtralne države: Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg, nato pa še Francijo, ki je bila glavna zaveznica Velike Britanije. Po porazu držav Beneluksa in Francije je na bojišču zavladal relativen mir, ki pa so ga vsake toliko časa skalile odporniške skupine. Do ponovnega odprtja fronte je prišlo 6. junija 1944, ko so se na normandijskih obalah izkrcale zavezniške čete. Po tem dogodku so se boji ponovno razširili v Francijo, Belgijo in Nizozemsko, na prehodu iz leta 1944 na 1945 pa tudi v Nemčijo. Boji na zahodni fronti so se končali 7. maja 1945.
* * *
V naši hiši se je začela fronta leta 1999, ko smo dobili kabelsko televizijo. Leta 1969 smo kupili prvi televizijski sprejemnik. Potem smo dvajset let gledali prvi program takrat še Televizije Ljubljana. Precej kasneje smo »ujeli« še drugi program, ki je predvajal predvsem šport, ker pa pri nas nihče ni bil športen, smo še naprej gledali le prvi program. Saj ni bil kaj prida, a drugega ni bilo. Pa v slogi in miru lepo smo živeli. Nato se je pojavil TV3, in ker tudi ni bil nič prida, smo ostali pri prvem programu TV Ljubljana.
Če smo imeli srečo, je prišel kdo na obisk in nam televizije ni bilo treba gledati. Potem smo dobili kabelsko televizijo, ki smo jo drago plačali. Pa spet nismo gledali nič. Vsaj nekateri. Jaz, na primer. Imeli smo vsaj dve televiziji premalo, ker smo bili štirje. In smo se kar naprej kregali. Ata je neprestano gledal Discovery, ker so samo vojne kazali. Kot da ni imel srbske pri poročilih že dovolj. Če sem jaz želela gledati kaj drugega, me je zavrnil, da imam svojo televizijo.
Ja, imam, ja. Samo nimam črnogorca (daljinskega upravljalca). Tega je zaplenil moj sin. Nisem mogla gledati ničesar, če sem pa že kaj, je izgledalo pa takole: …en policaj lovi nekoga po ulicah San Francisca…Schumacher je prvi in sedaj se veseli 35. zmage … Fudirara jo maha – pardon – z Yamaho se približuje zmagi … potem gledamo en nemški program (tudi če nič ne razumemo, knede), kjer kažejo BMW-ja, ki košta 195.000 mark (to sem zastopla), pa sploh strehe nima in samo dva zica … ponovno ene avtomobilske dirke … Schumacher sprejema čestitke monaškega kneza … fantastično – se dere komentator – Fudirara je to izvedel fantastično … rally po kašnega pol metra visokem blatu … in tako dalje in tako naprej.
Nisem smela gledat RTB, pa tako fajn program so imeli. Enkrat je bil Šurda, sin je rekel, da sem to že stokrat videla in smo gledali dirke – stoprvič. Ko je šel enkrat na WC, sem hitro obrnila na RTB, ampak je bil prec nazaj in mi očital, da kar naprej Srbe gledam. Nisem jaz kriva, če so imeli boljši program. Najbolje bi bilo, da bi iztaknila kabelsko in priklopila nazaj strešno anteno, pa bi spet ljubljanski prvi program gledali. Pa nisem. Sina je minilo, jaz pa sem se naučila nazaj knjige brat.
Slovarček:
- zic: sedež
Viri:
- Wikipedija: Zahodna fronta
Kraj: Francija
Datum: 1940
Avtor: Societa Cartografica Prof. Giov. Agosttini – Milano Capocartografo B. Rössing
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 10. 7. 2013
Oblika: zemljevid