Prva revija, na katero sem bil naročen, je bil prav Tim, revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine. Danes imam v zbirki samo še šest izvodov iz tistih osnovnošolskih let, od izdelkov, ki sem jih napravil po Timovih načrtih, pa seveda nobenega več.
Tim je začel izhajati leta 1962. V prvi številki tretjega letnika, septembra 1964, so zapisali (povzemam): “Ob prehodu v tretji letnik izhajanja revije TIM ugotavljamo, da 20.000 naročnikov opravičuje obstoj in izdajo te revije. TIM je revija, ki ima namen pospeševati tehnično vzgojo mladine. Predlogi in pripombe, ki smo jih prejemali, dokazujejo, kako veliko je zanimanje naročnikov in pedagogov za našo revijo.”
Revija izhaja še danes.
Prva atrakcija so bili modeli raznih vozil, avtomobilov, jadrnic, maket letal, jadralnih letal, ki so letela kar tako ali s pomočjo propelerja na elastiko. Veliko načrtov je prikazovalo izdelavo uporabnih predmetov, periskopa, naprave za prerisovanje …, pa razne makete, predlogi za izvedbo kemijskih poskusov – vse mogoče.
Za izdelavo modela je bilo treba nabrati nekaj pripomočkov. Najprej smo, mojstri, potrebovali material, iz katerega bomo izrezali svoje vozilo. Običajno je bila to šperplata, včasih tudi lesonit, ki smo ju tu in tam dobili od mizarja ali kot škart robo iz odpadnega skladišča na Brestu. Potem smo s pomočjo indiga načrt iz revije prerisali na šperplato. Sledilo je šniclanje, izrezovanje posameznih sestavnih delov. Za to opravilo smo potrebovali posebno žago, ki je imela kratek ročaj, na katerem je bil pritrjen globok lok. Na sprednjem delu loka je bil vpet poseben žagin list, ki se mu je reklo šnicl žagca. Da ne bi z modelom razrezali tudi roba kuhinjske mize – pa smo jo vseeno, če smo se nestrpno lotili dela – smo morali nanjo najprej z majhnim primežem pritrditi podlogo v obliki črke V. Nanjo smo naslanjali ploščo in pazili na smer izrezovanja. Na koncu je bilo treba dele pobrusiti in zlepiti, najbolj zagreti pa so sestavljeni model še pobarvali.
Z modeli letal nisem imel sreče, moji niso bili ravno prepričljivi. Videti so bili, kot da so jih pravkar sestrelili. Jadrnico pa sem uspešno dokončal in jo splovil na plitvini pred Kolenom.
Višek ustvarjalnosti je bilo sestavljanje elektronskih vezij – kakšna znanost! A tega sem se lotil šele kasneje, ko je bilo moč po pošti naročiti komplet sestavnih delov, z navodili in montažno ploščo, na katero elementov ni bilo treba spajkati, temveč sem jih lahko pritrdil s pomočjo majhnih vzmeti. Tako je nastal moj prvi radijski sprejemnik, po shemi zelo podoben temu na levi, ki je v slušalke lovil Radio Ljubljana! Če sem bil potem važen? Sem.
Kljub vsemu moram povedati, da so bila navodila tako natančna in slikovita, da bi radijski sprejemnik deloval, tudi če sestavljalcu ne bi bilo povsem jasno, kaj se zares dogaja v posameznem delu tokokroga.
V eni od številk je bila shranjena priznanica, odrezek vplačila letne naročnine: 10. septembra 1964 sem vplačal 300 din. “Nakazal” je seveda eden od staršev. Takrat smo stanovali na Taboru, v hiši s številko 26, ki je danes ni več, denarne tokove pa je nadzirala Služba družbenega knjigovodstva, ki je tudi ni več.
Na poštnem žigu je kraj odtisnjen v latinici in cirilici. V dvojni pisavi je bil tudi napis na nam najbližji železniški postaji, pisalo je Rakek-Pakek.
Slovarček:
- šniclanje: izrezovanje, običajno iz vezane plošče
- šperplata: vezana plošča
- škart roba: poškodovani, nekakovostni elementi za vgradnjo
- indigo: kopirni papir, ki so ga uporabljali v pisalnih strojih za izdelavo dvojnika
Kraj: Cerknica
Datum: 6. 3. 1963
Avtor: založnik Zveza za tehnično kulturo Slovenije
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 28. 10. 2018
Oblika: publikacija, priznanica