Na Lautarjevi njivi na Rantah je živahno. Žanjice urno sučejo srpe, fantje pa vežejo snope in jih nosijo na kup, da jih bodo zvečer lažje naložili na voz in odpeljali pod kozolec.
V Dolini so moji starši v petdesetih letih preorali kar precej njiv. Zemlja je bila mnogo bolj rodovitna kot pri Štodlovih, le da je bila pol ure hoda stran od doma. Divjad nam ni delala škode, ker takrat še ni bilo vse zaraščeno z gozdovi kot danes. Poleg drugih poljščin so posejali tudi oves. V začetku avgusta je dozorel in prišel je čas žetve. Njiva je bila dolga in ozka. Ko je zapihal vetrič, je bila kot zlato morje, brez vsake ljuljke in osata. Ko je šla rosa dol, smo začeli z žetvijo. Pomagale so nam ženske z vasi in žernadarce. Ata in starejših bratov ni bilo zraven. Z mamo sva bila samo jaz in brat Ivok (star tri ali štiri leta). Spretne žanjice so ob živahnem klepetu hitro napredovale. Ves čas sem jim delala povesme in nosila snope na kup. Bilo jih je vedno več. Večkrat sem jim postregla s pijačo (s čajem). Na Ivoka pa sem bila jezna, ker se je ves čas igral pri dveh velikih skalah položenih ena vrh druge, jaz pa sem morala delati. Z dolgo leskovo palico je drezal v razpoko med skalama in zraven veselo vzklikal. Na vprašanja, kaj počne, mi je venomer odgovarjal: »Ptičke dražim.«
Okrog dveh je bila malica in oddih. Čeprav bi morala mami pomagati pri postrežbi malice, sem takoj stekla k bratu pogledat ptičke. In kaj sem zagledala? Najprej sem obstala kot vkopana, potem pa sem kričala na ves glas: »Kače, kače!«
Pograbila sem bratca in ga vlekla k žanjicam. Iz razpoke med skalama sta ven moleli glavi dveh modrasov. Sikala sta in napadala Ivokovo leskovo palico. Nastal je vik in krik, češ, kaj bi se lahko zgodilo. Mama ga je dolgo stiskala k sebi in ga ljubkovala. Ivok se je potem igral ob njivi, pa tudi nevoščljiva mu nisem bila več. Nastala je tišina. Žanjice (mame) so se potopile v svoje misli, nič ni bilo več tako živahno kot prej.
Do večera je bil oves požet. Ko smo ga v začetku septembra omlatili, smo z njim krmili konje in kokoši. S posušeno slamo smo napolnili slamarice, strnišče pa zrezali s slamoreznico za krmo goveda.
- Moški v beli kapi je Tine Lautar,
- žanjica v ruti s pikami in s srpom je neprepoznana,
- dol gleda Marija Janeš (Lekačava Mica).
- Levo spodaj se v žitu skriva otrok – neprepoznan,
- nad njim stoji Mojmir Lautar,
- žena v črnem oblačilu je neprepoznana,
- Marinčka Janeš – mama Marije Janeš,
- Milka Lautar v črnem predpasniku,
- Franjica Lautar in
- Marija Lautar.
Slovarček:
- Ivok: Ivanček
- povesmo: zvit šop žitnih bilk za vezanje snopov
- žernadarca: dninarica
- snop: šop povezanega požetega žita
- osat: bodeča rastlina (plevel)
- ljuljka: plevel med žitom
Viri:
- ustni vir: Petar Lautar
Kraj: Rante – Kozji Vrh
Datum: 1968
Avtor: Petar Lautar
Zbirka: Dušanka Turk
Skenirano: 7. 12. 2018
Oblika: fotografija – kontaktna kopija