V Zürichu sta na Miklavževo organizirala praznovanje in obdarovanje otrok naših zdomcev tamkajšnja cerkev in slovensko društvo Triglav (darila so kupili starši). Tudi Moharjevi otroci so prišli k Miklavžu po darila. Deček v rdečem puloverju je Karli Mohar, v beli jopici je Zdenka Mohar por. Trubačev, triletnega Andreja Moharja pa drži in vzpodbuja mama Marija Mohar, ker se boji parkljev, ki v ozadju rožljajo z verigami.
Miklavževo je in moje misli uhajajo daleč nazaj v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Miklavž nas je vedno obdaroval. Za to je poskrbela mama. Skrivaj je spekla parkeljne, iz Podplanine je od sorodnikov prinesla orehe in lepa debela jabolka, ker naša so bila drobna. Imeli smo beličnike, kosmače, zlato parmeno in ene kisle, katerih imena ne vem. Blečke je nasušila doma, prav tako je avgusta nabrala lešnike in jih spravila za darila ob Miklavžu, bombone in cele rožiče pa je kupila. Za vzdušje ob prihajajočem prazniku pa je poskrbel ata. En mesec prej je bil kar naprej na programu hudoba. Rekel je, da hudoba vse vidi in sliši in naj pazimo, kaj delamo, ker se bo to poznalo pri obdarovanju. V dolgih zimskih večerih smo bili navadno v kuhinji in ob petrolejki brali ali pa delali domačo nalogo. Ob tem nam je ata večkrat pognal strah v kosti. Hodil je okrog hiše in rožljal z verigami. Mislili smo, da je hudoba, da ata ni v kuhinji, pa še opazili nismo.
Nekega večera je prišel v kuhinjo ves vznemirjen in nam povedal, da je srečal v Pargarjavem klancu hudobo, ki ni mogel speljati voza na vrh. Na vse načine si je pomagal. S kopiti se je opiral ob tla, da je nastala luknja, flikal je z repom in udarjal z verigo levo in desno, voz pa se ni premaknil. Bil je poraščen z dolgo črno dlako, rdeč jezik mu je visel do kolen in oči so se mu svetile kot dva žareča oglja. Rogovi so bili dolgi – zavihani nazaj. Ata mu je ponudil pomoč, pa jo je odklonil. Pripoved je končal z besedami:” Jutri pojdite v Pargarjev klanec, pa boste videli, kakšno luknjo je skopal s kopiti.” Vse smo verjeli, ata pa je imel na vsako vprašanje odgovor. Petega decembra smo Miklavžu nastavili vsak svoj krožnik. Vstali smo zgodaj in krožniki so bili vedno polni prej omenjenih dobrot. Tistim, ki smo hodili v šolo, je Miklavž primaknil še zvezek, svinčnik in radirko, mlajšemu bratu pa rumeno leseno račko na kolesih.
Pri sosedovih je mama najmlajši hčerki skrivaj šivala punčko iz cunj. Da je starejše hčere ne bi našle, jo je skrila v skrinjo med pšenico. Srednja hčerka pa je bila zelo zvedav otrok in jo je kmalu odkrila –z rokami je brezdala po zrnju in jo zatipala. Na srečo mlajša sestrica tega ni izvedela in Miklavž ji je prinesel punčko.
V Iga vasi so se parkeljni zvečer zbrali in oprezali skozi okna za mladimi dekleti in strašili mlajše otroke. Kolegica se spominja, kako je na Miklavžev večer skozi okno opazila veliko parkljevo glavo, kako jih opazuje. Več hudobcev je nato vstopilo v hišo. Rožljali so z verigami , stegovali roke po osemnajstletni teti in jo hoteli odpeljati. Zelo se je prestrašila in si dogodek za vedno zapomnila.
Sneg še ni zapadel in veter je nanosil pred vhod ob stopnicah seno in suho listje. In ker Miklavž in parkelj vse vidita in slišita, sem pograbila in pometla dvorišče ter poribala betonske stopnice, da bosta ja videla, kako sem pridna.
Miklavž je prišel na dom v spremstvu parklja. Parkelj me je lovil po sobi, pa sem splezala k očetu na peč. Ko me je hotel zgrabiti, sem skakala čez očetove noge zdaj levo zdaj desno. Prinesel mi je domače piškote, suho sadje, rožiče, bombone, zvezek, svinčnik in parklja.
Danes obdarujejo otroke v decembru kar trije dobri možje. Tudi darila so drugačna – večja in dražja. Na žalost pa jih nekateri sprejmejo kot samo sebi umevno, mnogi pa še tega ne dobijo, kar smo mi.
Moharjevi so živeli v Švici šestnajst let, medtem pa so si zgradili dom v Smelijevem naselju in se leta 1982 vrnili domov. Karli, Zdenka in Andrej so prišli tokrat zadnjič po darilo v Zürichu. Andrej se nič več ne boji parklja, Miklavžu pa se zahvaljuje za darilo.
Parkelj je na preži. Zopet bo ušpičil kakšno neumnost – morda bo dal šibo kakšnemu porednežu. Nič se ne ve, kaj se mu plete v glavi. Ta je še bolj grozen kot tisti v Pargarjevem klancu.Slovarček:
- parkelj: spremljevalec Miklavža, predstavljajoč hudiča
- blečki: krhlji
- hudoba: hudič
- brezdala: brodila
- flikal: mahal sem ter tja
- rožiči: suho južno sadje
Viri:
- ustni viri: Marija Mohar, Irena Klepac, Jožica Novak
Kraj: Švica (Zürich )
Datum: 1978 in 1981
Avtor: Karol Mohar
Zbirka: Marija Sterle por. Mohar
Skenirano: 13. 12. 2018
Oblika: 3 fotografije