Februarja leta 1929 je bila po vsej Notranjski huda zima. Po podatkih časnika Jutro je bila na Rakeku najnižja izmerjena temperatura minus 30 stopinj. Mnogo dni je padal sneg in promet med kraji je bil onemogočen. Tudi vlaki niso vozili.
Do poletja, ko je nastala ta slika, je steklo življenje in vreme po običajnih tirnicah in vse je pripravljeno na elektrifikacijo notranjskih krajev. Ob železniškem poslopju že vidimo postavljene električne drogove, samo še žice potegnemo in zasvetila bo luč. Verjetno se dva možaka na glavnem trgu, kjer bo čez manj kot deset let stal spomenik kralju Aleksandru Zedinitelju I., po drugi svetovni vojni pa kip bombašice, pogovarjata prav o tem.
Šestnajstega avgusta 1933 je bila svečana otvoritev daljnovoda od Vrhnike do Cerknice. Da bi bil dogodek še bolj markanten, se je slovesnost začela zvečer. Udeležili so se je župani vseh notranjskih občin, finančni stražniki in cariniki v paradnih uniformah, ban Marušič, direktor železnic in še mnogi drugi pomembni možje. Igrala je gasilska godba, ki je s svojo glasbo najprej pozdravila banov prihod. Ob pol osmih so hkrati prižgali vse luči na kolodvoru in množica je za trenutek obnemela ob veličastnem prizoru. Nato je zaigrala godba, ljudje pa so vzklikali kralju in državi.
Na novinarja je dogodek naredil tak vtis, da je zapisal, da je med vsemi kolodvori v Jugoslaviji najlepše razsvetljen Rakek, ljubljanski kolodvor zaostaja za njim. Postavili so 21 visokih stebrov z žarnicami po 500 vatov. Železniška uprava se je dolgih deset let borila za elektrifikacijo tega obmejnega kraja, veliko pa sta pripomogla tudi dr. Stanko Pušenjak in Franjo Tavčar.
Ne le da je bila elektrifikacija rakovške postaje bolj razkošna od postojnske, tudi elektrificirane naprave so bile bolj popolne, zato od tega dne lokomotive niso več obračale v Postojni, temveč na Rakeku.
Po končani slovesnosti je bila skromna zakuska v hotelu Gabrenja, ki je nasproti kolodvora.
Električni drogovi so bili postavljeni že leta 1929, morda še prej, saj je verjetno razglednica nastala kakšno leto prej, preden je bila odposlana.
Možakarja modrujeta na prostoru, kjer je kasneje stal spomenik kralju Aleksandru, še kasneje pa bombašica, ki je še vedno tam.
Me zanima, kdo je bila ta Francka, ki se je tako pisala kot jaz nekdaj.Viri:
- Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (18.08.1933), letnik 14, številka 192. URN:NBN:SI:DOC-OMSUERLF from http://www.dlib.si
Kraj: Rakek
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: razglednica