Na malinovec se je že čisto pozabilo. Včasih je bila to skoraj ednina brezalkoholna pijača, ki so jo prodajali v gostilnah. Tačrna in tarumena kokta se je dobila kasneje, konec petdesetih let. O tem pa kdaj kasneje.
V arhivu Stareslike nisem našel fotografije, na kateri bi bil malinovec. Sem pa našel to fotografijo, ki je nastala pri gostilni v Cajnarjih v času, ki se ga spomnim po malinovcu.
Svoje spomine na malinovec je za Stareslike napisal Georg Fugina:
Malinovec
Včasih me pot zanese mimo stare gostilne ob cesti, ki se je spominjam še iz otroštva. Davno opuščena in zapuščena le še z obledelim, nekoč črnim napisom na fasadi, spominja na bivše poslanstvo. Včasih pa je dovolj, da vidim le podobo takšne gostilne na portalu Stare slike.
V obeh primerih se obudi enak spomin:
Zadiši po malinovcu. Seveda najprej pomislim, da mi je tako drastično padel sladkor, pa ni to. Spomin zna pričarati sliko, vonj, celo okus … Obujanje spominov je menda znak staranja. Prav, naj bo. Niti jih ne skrivam, niti jih ne tajim.
Malinovec pa je bil tisti, zaradi katerega je nedeljski izlet – peš po ljubljanski okolici – dobil svoj cilj in smoter. Vprašanje: “Kaj boš pil?”, je bilo nepotrebno. Naročili so nekaj zase in malinovec za malega.
Še v eni obliki je bil prav priljubljen: šoferski špricer, nekje znan tudi kot Mussolini.
V visokem kozarcu so na malinov sirup nalili deci rdečega vina in zalili s sifonom. Krasna zadeva, posebno za šoferje! S pomočjo vsega tistega sladkorja se je alkohol iz vina verjetno še hitreje prenesel v kri. Ampak takrat to nikogar ni motilo. Alkotesti na cesti so bili bolj utopija kot praksa.
Tudi v pripravi te pijače iz malinovega sirupa je bil poseben čar. Nekje so bili dosledni, malinov sirup so odmerili s kozarčkom za žganje, ga prelili v visok kozarec in zalili s hladnim sifonom. Ta je običajno ohranjal primerno temperaturo kar v koritu z mrzlo vodo. Z njim so zalivali tudi priljubljene špricerje z belim vinom.
Drugje pa je malinov sirup, nalit direktno iz steklenice, komaj pokril dno kozarca, že so ga prebrizgali s sifonom in postregli še predno so se mehurčkaste pene ustalile. Tak malinovec je že s svojo bledico napovedoval, da ne bo prav dobrega okusa, pa še premalo ga je bilo. To smo pa že znali pogledati, kje je na kozarcu črtica z oznako 2dcl.
S kokto (Cockta) sva generacija. Istočasno rojena, skupaj sva odraščala, pa se ne spomnim, da bi si jo velikokrat zaželel. Nekaj odgovornosti nosi tudi dejstvo, da tople kokte ne moreš piti. Hladilniki za pijačo? Ledomati? Še večja utopija kot alkotest. Na vrsto je prišla mnogo kasneje, ko smo si jo že drznili »popraviti« z jajčnim likerjem ali pa z rumom. Ampak tisto so druge zgodbe.
Ostajam pri malinovcu. Danes se mi zdi nenavadno, da so v deželi jabolk in hrušk, breskev in grozdja, v sokovih in sirupih prevladovale prav maline. Je to zaradi barve in okusa …?!
Pri obujanju spominov doživim časovni preskok. Včasih krajšega, včasih večjega, daljšega. Tokrat me odnese prav v petdeseta. Nisem še imel sedem let in sem pri stricu in teti bil na počitnicah. Stric je imel navado ustaviti se na poti domov v bifeju čez cesto, teta pa je natančno vedela, do kdaj je šiht in koliko rabi za pot.
Ko je že tretjič pogrevala kosilo, me je poslala ponj.
Z veseljem sem šel ponj, saj sem ga tudi sam že malo pogrešal. Bil je električar in tista njegova majhna delavnica doma je bila tako zanimiva. Vsak dan sva »izumila« nekaj, kar se je vrtilo na elektriko.
V bifeju je najprej ponosno predstavil svojega malega nečaka iz Ljubljane in bil takoj je deležen novega špricerja, jaz pa malinovca. Po kakšni uri in po tretjem špricerju in tretjem malinovcu sem ga spomnil zakaj me je teta poslala. Potolažil me je, da ne bova več dolgo in dobil sem nov malinovec. Ne vem več kateri, ampak pošteno me je že lulat.
Spil sem malinovec, saj sem upal, da bova potem res odšla. Stric pa je spi svoj špricer in spet sem ga pocukal za rob suknjiča:
“Teta je rekla …”
“Ja, ja, saj greva.
Še en špricer!
A boš malinovec?”Georg Fugina, Ljubljana 2017
Zanimivo, ko sem bral Georgove spomine, sem se tudi jaz spomnil, da me je večkrat tiščalo lulat. Ne morem pa določiti, ali je bilo to zaradi števila popitih malinovcev ali zaradi tega, ker je vse skupaj predolgo trajalo.
Punčki nista bili deležni malinovca, sta pa zato dobili liziki, ki so jih prav tako prodajali v gostilnah.
Moški s klobukom je Vinko Toni. Ostalih žal nisem prepoznal. Upam, da se bo oglasil kakšen od bralcev strani Stareslike.
Vir: Georg Fugina
Kraj: Cajnarje
Datum: junij 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 14. 12. 2014
Oblika: negativ 6×6