Kot otrok sem poletne počitnice preživljal pri starih starših, Matevževih v Velikih Blokah. Spominjam se nekaterih pogovorov odraslih, med drugim tudi o Lenarčiču iz Nove vasi, o katerem so govorili izrazito spoštljivo. Otrok marsičesa ne razume v pogovoru odraslih, čuti pa že njihova čustva. Kasneje, v osemdesetih letih, sem v nekem lokalu v Ljubljani srečal simpatično gospo, ki se mi je predstavila za Lenarčičevo z Blok (ime sem pozabil, se ji opravičujem), hčerko Stanka Lenarčiča.
Nedavno pa sem med prebiranjem virov o delovanju parlamenta v Kraljevini Jugoslaviji nenavadno pogosto naletel na različne izjave, zahteve, vprašanja, ki jih je od leta 1935 do 1939 tam zastavljal poslanec liberalne stranke okraja Logatec Stanko Lenarčič: To je razlog za ta prispevek: da se ohrani spomin na delo tega imenitnega Bločana. Velja namreč misel, da človek umre dvakrat: prvič, ko fizično umre, in drugič, ko se ga nihče več ne spomni. Enciklopedija Slovenije ga žal ne omenja.
Stanko Lenarčič (1895 – 1942), Pakižkov, je bil med vojnama trgovec in gostilničar v Novi vasi, župan, vodja Kmečke posojilnice na Blokah, domačinom pa je ostal v spominu še kot mecen gasilskim društvom, predavatelj in ljudski prosvetitelj. Kot župan je pisal upravi Dravske banovine, naj bi začeli gradnjo že trasirane banovinske ceste Cajnarje – Ravnik, razširili naj bi občinske poti, ki vežejo Bloke z občinami Lužarje, Sodražica, Loški Potok. V Novi vasi, Fari in Velikih Blokah naj bi očistili požiralnike, da ne bi vsako leto prihajalo do poplav itd. A je bil njegov trud tedaj zaman.
Ugledno funkcijo poslanca, torej zastopnika svojih volivcev, je Stanko Lenarčič jemal zelo resno. Na predsednika vlade in ministre je naslavljal številna vprašanja, ki so se tikala kršenja človekovih pravic, ustavnih svoboščin ali pa so ukrepi kakega državnega organa prizadeli zgolj posameznika iz njegovega volilnega okraja. Tudi to se mu je zdelo pomembno. Iz zapisnikov parlamentarnih sej sicer ni razvidno, koliko je bilo njegovo prizadevanje uspešno. Tu le na kratko navajam samo majhen del njegovih interpelacij, kot so se takrat imenovala poslanska vprašanja:
- ministru vojske in mornarice je poslal vprašanje o okoliščinah smrti Janeza Špeha iz Šmarate, ki so ga 8. 5. 1935 ubili obmejni organi blizu državne meje,
- predsedniku vlade Milanu Stojadinoviću je naslovil vprašanje glede povračila škode, ki so jo povzročale italijanske oblasti v Hrušici, ko so zaradi gradnje utrdb izsekavale gozdove ob meji brez odškodnine našim dvolastnikom,
- ministru za finance je naslovil zahtevo, da se v obmejni carinarnici na Rakeku namesto v cirilici in v srbskem jeziku objavljajo objave v latinici in v slovenskem jeziku,
- ministra za zunanje zadeve je vprašal, kaj bo država ukrenila, ker so italijanski organi v dvolastninskem gozdu Zmlačnik 7. 9. 1936 aretirali Franca Strleta iz Podloža in mu zasegli par volov. Tedaj so aretirali tudi Franca Bavca iz Podcerkve ter Franca Tomca iz Podloža. Obtožili so jih tihotapstva in odpeljali na Reko, kjer so bili zaprti dva meseca, potem pa oproščeni vsake krivde,
- ministru za notranje zadeve dr. Antonu Korošcu je naslovil vprašanje, kaj bo ukrenil, ker je okrajni uradnik Franc Rovan pred občinskimi volitvami na sestanku v Planini med drugim v govoru dejal: “Tisti, ki ne bo volil JRS, ne bo dobil niti obmejne karte niti dvolastniške legitimacije. Jaz sem tam, kjer se te legitimacije izdajajo.” Kraljevima namestnikoma Stankoviću in Peroviću pa je po volitvah poslal obvestilo, da volitve v logaškem okraju niso bile svobodne, ker so bile izvedene pod velikim pritiskom, da morajo vsi voliti vladajočo JRZ.
Zaradi volitev opozicijskega kandidata sta bila odpuščena davčna uslužbenca Ignac Voljč in Ciril Kiferle, v Makedonijo so bili premeščeni Leopold Konradi, Janez Mlakar in Mitrofan Gnatčenko. Odpuščeni pa sta bili še Fanči Meze in Nanči Galle, ker sta bili sokolici, njuna očeta pa sta volila opozicijskega kandidata,
- ministra za finance je vprašal, kdaj bo Jugoslavija opravila svojo dolžnost, ker je Italija plačala Jugoslaviji 104.910 din odškodnine za zemljo, vzeto 12 lastnikom iz občine Rakek, ki je ostala na italijanski strani, oškodovanci pa niso dobili ničesar,
- ministra za finance je seznanil, da je italijanska vojska 1918 ob zasedbi naših krajev povzročila lastnikoma z Rakeka veliko škodo: Matiji Klančarju za 67.000 Lit, Francu Domicelju pa za 55.000 Lit. Italija je škodo Jugoslaviji plačala, ta pa ne oškodovancema,
- ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca je podrobno seznanil z imeni prizadetih, ki jih je policija kot politične osumljence iz Slovenije vodila v Zagreb, kjer jih je tamkajšnja policija strahovito mučila, tudi do smrti. Ministra je vprašal na koncu, ali je pripravljen odpraviti “to srednjeveško sramoto iz naše države.”
Ko se je začela vojna, je Stanko Lenarčič kot domoljub obilno pomagal OF. Med italijansko ofenzivo je 14. 7. 1942 dobil poziv vojaških oblasti, da se mora zglasiti v vojašnici v Velikih Blokah. Nič hudega sluteč se je pozivu odzval, a so ga tam zaprli in 28. 7. 1942 za vojašnico pod Bradatko ustrelili. Njegovega sina Borisa so ustrelili dan prej na Velikem Vrhu.
Viri:
- Jože Tekavec: Dnevi preizkušnje, Odbor ZZB NOV Velenje, 1977
- stenografske beležke XIII. redne seje Narodne skupščine Kraljevine Jugoslavije 17. 2. 1936 (Beograd, 1936, knjiga 2)
Povezave:
- 1932 Nova vas – Gospodinjski tečaj
- 1940 Nova vas – Gospodinjski tečaj
- 1966 Nova vas — Bloški mlekarji
Kraj: Nova vas
Datum: okoli 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Fotografija je bila objavljena v knjigi: Jože Tekavec – DNEVI PREIZKUŠNJE; Mladinska knjiga 1977
Skenirano: 15. 5. 2018
Oblika: fotografija