Kal pri Ambrusu, rojstna hiša moje mame. Sem se je k Ani Mišmaš leta 1899 priženil Franc Hribar ml. s Korinja, po domače Mihatov. Imel je sina Franceta ml. in štiri hčere. Ko je napočil čas in ker je bil sinko edinko kar se žensk tiče bolj trde sorte, se je France st. odpravil v Tisovec k Francetu Zupančiču – Hrenovemu (prav veliko domišljije pri imenih niso imeli) ter mu rekel: »France, ti imaš sina in hčere, jaz imam sina in hčere. Zamenjajva!« In sta, kot živino.

Nasproti vhoda v hišo, ki ga vidimo na sliki, je še en prav tak. Pod obemi vrati je bila ogromna špranja in pozimi je bilo peklensko mraz (oksimoron). Prostor med vrati je bil kuhinja, jedilnica in veža. Takoj za tem vhodom je bila na desni kuhinja, ki je obsegala kurišče krušne peči in mizo, ki je služila kot delovni pult in odlagališče za nekaj skromne posode ter sklednik. Naprej je bil vhod v sobo, v kateri je bila desno za vrati krušna peč, na kateri smo še za časa moje predšolske ere ružili koruzo. Na njej so spali manjši otroci. Za pečjo je bila zakonska postelja, pa ne tako široka, kot so današnje, omara, na steni pa sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega ter Bohkov kot.

Nasproti je bila še ena soba (okno na levi strani hiše), kjer sta bili dve postelji, v katerih so spali starejši otroci po dva v eni in obrnjena na kontra, da si od vonja smrdljivih nog laže zaspal. V prostoru s kuhinjo je bila na drugem koncu miza. Ne velika, glede na številno družino, in ne na sredi, ampak prislonjena ob steno. Tu so jedli. Čeprav jim z njim ni bilo lahko, je mama očetu vedno rekla atek, tudi ko jo je nagarbal, ker ni hotela iti v gostilno po cigarete. Imel je navado, da je pri jedi bral časopis. Ker ni bil pozoren na hrano, so vedno lačni otroci toliko bolj hiteli in ponavadi mu ni ostalo nič. Kot otrok sem hodila z mamo »domov«. V tej hiši je začasno živela teta in kadar sva z mamo prišli, smo obedovali kot v starih časih. Veliko ni imela, ni bila pa uhrna. Meni se je zdelo imenitno. Bilo je nekaj posebnega, drugače kot doma, ko smo imeli vsak svoj krožnik, pa čeprav emajliran. Skuhala je zelje in koruzne žgance, ne polento. V lončeno skledo, kakršne imajo dandanes za okras, je stresla zelje, vanj koruzne žgance in jih zabelila z ocvirki. Še angelčki bi jedli, če bi ritke imeli.

Vsi otroci so že davno odšli od doma s trebuhom za kruhom, mama za deklo k Milavcu v Dolenjo vas. Ko je atek umrl, so se bratje in sestre skupno odločili, naj grunt ostane najstarejšemu sinu, ker so imeli ostali že svoje domove in službe. Ta gruntar pa si je bivalne razmere uredil po svoje. Preselil se je v Ljubljano v blok in se zaposlil v tovarni. Kmetija je propadala. Najprej se je podrl hlev, ker sta nekdaj vedno stala dva prekrasna prama, nekaj krav in so se prosto sprehajali morski prašički. Nekaj let kasneje se je sama vase, pod težo bremena spominov, pogreznila hiša. Najdlje je kljubovala kašča (na sliki na levi). Še vedno pa stoji mogočen toplar. Vsakokrat ko smo bili tam, je mama povedala, da ga je pomagala postavljati. Pod njim je atek kuhal šnops in ker je bilo mraz, so večino sproti spili. Kuhanja je naučil tudi mojo mamo. Le njo, ostalih sester ne, bratov pa sploh ne. Očitno jim ni zaupal, saj je bilo že zgodaj videti, da jabolko ne pade daleč od drevesa – vsi fantje so šli po očetovih pijanskih stopinjah.

Drva so za žagat, France pa verjetno v zidanici. Kaže, da se bo tega dela lotila kar moja mama, ki je na sredi slike. Še ko se je preselila v Dolenjo vas, je hodila »domov« pomagat, dokler ni imela svoje njive in živine. Tam čisto na desni – se ne vidi – je bila štirna, iz katere so zajemali z ajmerjem. Pogled v njeno globino je bil srhljiv. Bala sem se je.

Slovarček:

• oksimoron: bistroumni nesmisel (iz grškega oxys – oster in moros – neumen), je besedna figura, ki združuje dva nasprotujoča si ali izključujoča se pojma. Prešeren: Slovo od mladosti: »… molče trobental bo …«; Soneti nesreče, 5. sonet: »… Prijazna smrt! predolgo se ne múdi ….«; aktualno: pošten politik.
• Tisovec: naselje v občini Dobrepolje, malo več kot štiri kvadratne kilometre in pol, 37 prebivalcev
• kašča: samostojna stavba za shranjevanje žita, suhih mesnin in drugih kmečkih pridelkov npr. sadja in vina
• sklednik: na steno pritrjen kos kuhinjske opreme za shranjevanje skled
• uhrna: skopa
• pram: temno rjav konj
• toplar: dvojni kozolec, sestavljen je iz dveh vzporedno postavljenih stebrov z latami. Pokrit je s štirikapno ali dvokapno streho
• štirna: vodnjak
• ajmar: vedro

Kraj: Kal
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

Na pustno nedeljo 1955. leta so se prezidanski muzikanti Tamburaši slikali pred Preučevo garažo, kjer so bili nekoč garažirani avtobusi, ki so vozili na progi Ljubljana – Prezid – Sušak.

Prevoznik je bil Pečnikar iz Ljubljane. Takratni šofer je bil Slavko Jančar, sprevodnik pa Ignac Volč – Fric. Pri Frideriku Preucu – Fricu, ki je bil lastnik gostilne s prenočišči ter garaž za avtobuse, je bila tudi avtobusna postaja. Ker je bil to dan veselja in pustnih norčij, nosijo vsi klobuke, kariraste srajce in za vratom rutke. Tu so se glasbeno ogrevali, nekaj spili za dodaten elan in kasneje spremljali pustni sprevod skozi vas in nazaj v oštarije na plesišče, kjer se je plesalo dolgo v noč.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je stare in mlade iz Prezida, Babnega Polja, Loške doline ter iz bližnje in daljne okolice privabljala na veselice in razne prireditve živahna glasba prezidanskih muzikantov – Tamburašov. Tudi jaz sem bila navdušena nad njihovo glasbo, in če se je le dalo, sem prosila starše, da so me vzeli s sabo.

In kako je nastal ansambel? V Prezidu je imelo gasilsko društvo že od leta 1938 svojo glasbo in svoj pevski zbor. In prav člani PGD Prezid so z budnicami naznanjali začetek marsikaterega prazničnega dne. Člani društva so že pred 2. svetovno vojno dali pobudo za zbiranje denarnih sredstev za nakup različnih tamburic in kmalu po nabavi tudi osnovali prvi tamburaški orkester, ki je s svojimi nastopi zabaval staro in mlado. Med vojno je orkester razpadel oz. člani niso nadaljevali z delom, vse tamburice pa so preživele vojni čas. Po vojni je bilo v Prezidu več kot deset oštarij, ki so samevale brez glasbe. Nekateri člani PGD in ljubitelji glasbe so se strinjali z idejo, da ustanovijo med sabo glasbeno skupino – Prezidanski ansambel. Večina članov je igrala na društvena glasbila (tamburice), zato so jih nekateri klicali tudi Tamburaši. Takrat mladi gimnazijec Miroslav Preuc pa je igral na klavirsko harmoniko, ki mu jo je oče kupil med vojno od Italijanov. To harmoniko ima še danes, včasih tudi kaj zašpila nanjo, predvsem pa ga spominja na čase, ki jih je preživel s prijatelji na vajah in številnih nastopih (veselice, budnice, praznovanja pomembnih dogodkov, ohceti …). Vsi člani ansambla so bili amaterji z zelo dobrim posluhom in velikim veseljem do glasbe. Najbolj izostren posluh je imel njihov strokovni vodja Stjepan Žagar (Stipetov Stipe). Svojemu »konjičku« so se posvečali ob nedeljah popoldne, ker med tednom so bili zaposleni z delom v službi in nekateri doma na kmetiji. Vadili so vsako nedeljo popoldne pri Tonkotu Ožboltu, zvečer pa so šli špilat po gostilnah ali kam drugam. Nikoli niso igrali za denar, večinoma so dobili le hrano in pijačo. Ko pa so na Babnem Polju zgradili Zadružni dom, so večkrat igrali tam. Navadno so šli z glasbili peš tja in proti jutru nazaj.

Leta 1959 pa je bila končana gradnja Kulturnega doma v Prezidu, ki so ga Prezidanci dolgo željno pričakovali. Stoji na nekdanjem Špetnakovem vrtu. Temeljni kamen so položili 8. 6. 1958. Poleg vaščanov Prezida je pomagala graditi dom tudi ostala mladina občine Čabar.

Od takrat pa je Prezidanski ansambel igral na domačem terenu. Miroslav (še edini živi član ansambla) pravi, da je bil to ambient, kjer so igrali z dušo in uživali med domačimi ljudmi. Spominjam se, da so imeli v levem kotu odra svoj prostor. Kadar se spomnim nanje, mi stopi pred oči Maksetav Filip. Igra na berdo, se skrivnostno smehlja, kot bi hotel reči: Le zabavajte se, tudi mi uživamo. Igrali so sproščeno z zanosom, njihova glasba je bila vesela in že prvi takti so privabili plesalce na oder. Ko so zapeli, so začeli peti z njimi plesalci in včasih so peli tudi ljudje pri mizah v dvorani. Znali so ustvariti vzdušje, napolnjeno z emocijami. Me, deklice pa smo si želele, da bi pred naše starše stopil fant in prosil za ples njihove hčere. Tu so nastali zametki marsikatere velike ljubezni, pa tudi razočaranja. Navduševali so se nad narodno zabavno glasbo in hiti takratnih popevk – marsikatera njihova se je znašla med zimzelenimi in še danes navdušuje poslušalce. Še vedno mi odzvanja v ušesih pesem Maškare so maškare … Na vajah jih je vodil in usmerjal Stipe. Na tamburico je zaigral nekaj taktov, ostali pa so se hitro vključili in tako po posluhu naštudirali pesmi.

Ansambel je deloval od 1951 in dosegel vrhunec okrog leta 1962. Potem pa je začel počasi usihati – razpadati. Prihajale so nove glasbene skupine, ki so uporabljale modernejša glasbila: boben, trobento, klarinet, električni harmonij … Najbolj znani med njimi so bili Deltoidi iz Loške doline pod vodstvom Benota Turka, ki je bil tudi njihov solist.

Na manjših zabavah v gostilnah in na ohcetih so igrali muzikanti, prav tako iz Prezida na harmonike – frajtonarice. To so bili: Josip Paulin – Štanfelj, Anton Venk iz Zbitk, Franjo Žagar – Šturm in Roman Žagar – Videtav.

Stojijo:

• Ivan Žagar – M’klavžavken, igra na bugarijo,
• Antun Žagar – Jerčinav, igra na bugarijo,
• Sjepan Žagar – Stipetav, igra na saksofon,
• čepi Vid Paulin – Majerken, igra na kitaro.

• Na harmoniko igra Miroslav Preuc – Fricav,
• na berdo pa Filip Žagar – Maksetav.

Slovarček:

• konjiček: najljubše delo v prostem času/skoraj vsak človek ima svojega konjička
• zašpilati: zaigrati
• zanos: močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa
• bugarija: srednje velika tamburica za akordično spremljavo
• berda: največja, kontrabasovska tamburica
• frajtonarica: diatonična harmonika

Viri:

• Miroslav Preuc in Beno Turk (ustno)
• pisni vir: Sto godina dobrovoljnog vatrogasnog društva Prezid

Kraj: Prezid
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Gordana Žagar
Skenirano: 12. 5. 2020
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1967/68 se je pred objektiv vsem poznanega fotografa postavilo 25 učencev 4. b razreda. Z njimi je tudi njihova razredničarka Milka Kranjc, kot lahko vidimo tudi med podpisi na zadnji strani. Kasneje nam vsem bolj poznana kot Manfredova tovarišica, kar pa je bil njen novi priimek, pridobljen s poroko. Med podpisanimi učenci je tudi Bojan Majer, ki ga pa žal ni na sliki. Kar pet učencev je prihajalo iz Zelš. Med podpisi najdemo tudi nekega Štefana, katerega priimek se slabo vidi, zato ga bolj ugibamo. In ker nam med učenci eden ni poznan, smo ga pač imenovali Štefan. Upamo, da ga bo kdo le prepoznal, ali pa se mogoče oglasi celo osebno.

Stojijo:

• Matija Mele,
• Miran Lovko,
• Vito Dolničar,
• Jože Tavželj in za njimi
• razredničarka Milka Kranjc.

Sedijo:

• Marta Leskovec,
• Mari Zorman,
• Dragica Primožič in
• Duša Bajc.

Druga vrsta:

• Vlado Bogdanovič,
• Toni Petrič in
• Miro Ljubičič.

Tretja vrsta:

• Viko Mele,
• Ivan Kebe,
• Branko Škof in
• Janez Škrlj.

Sedijo:

• Breda Bajc in
• Irena Urbas.

Druga vrsta:

• neznani Štefan (Jurkovič),
• Andrej Turk,
• Anica Mekinda,
• Alojz Baraga in
• Irma Slokar.

Tretja vrsta:

• Franci Mele,
• Bojan Mahne in
• Jože Opeka.

Barviti podpisi, žal se rumeni čez leta slabše vidijo.

Viri:

• Anica Strmšek

Kraj: Cerknica
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Matija Mele
Skenirano: 30. 3. 2018
Oblika: fotografija

Na predvojaško vzgojo so nas vpoklicali zgodaj poleti leta 1963. Spalnica je bil senik, kopalnica bližnji potok, ki so ga stražile pijavke, jedilnica kozolec, kuhinja in »štab« pa je bil v hiši. Imeli smo tudi tržnico. Ta je bila na kmetovi njivi, kjer je imel vsajeno »skuho« (korenje – rumeno, peso, kolerabo in solato). Lahko bi rekli, da smo imeli samooskrbo.

Rakovški vod:

• Anton Bauman,
• Vinko Svet,
• Franc Homovec,
• Franc Šemrov,
• čepi Miroslav Juvančič.

Unški vod:

• Milan Ivančič,
• Martin Beber,
• Emil Sečnik,
• Janez Rebec.

Naslovnica brošure o predvojaški vzgoji iz leta 1948.

Nekaj o začetkih predvojaške vzgoje.

Zakonska podlaga začetkov predvojaške vzgoje po drugi svetovni vojni najdemo v Zakonu o vojaški obveznosti državljanov Federativne ljudske republike Jugoslavije objavljene v Uradnem listu FLRJ 28 – 179/46. Vlada FLRJ je na osnovi Ustave in zgoraj navedenega zakona sprejela Uredbo vlade FLRJ o predvojaški vzgoji. Mladinska knjiga je na osnovi tega leta 1948 izdala brošuro »O predvojaški vzgoji«.

V uvodu je pod naslovom »Aktivom ljudske mladine Slovenije!«, napisano sledeče:

»Velik del nalog pri izvajanju uredbe o predvojaški vzgoji nosi Ljudska mladina. Ker se s septembrom pričenja redno delo na tem področju, dajemo vsem aktivom to brošuro kot pripomoček pri agitaciji, popularizaciji in razlaganju potrebe predvojaške vzgoje in kot pripomoček pri vseh pripravah za pričetek rednega dela. Dolžnost vseh aktivov, mladinskih voditeljev in vodstev je, da se temeljito spoznajo s tem materialom. – Glavni odbor Ljudske mladine Slovenije.«

Posebnost sistema predvojaške vzgoje je bil tudi v tem, da je bila oblika prilagojena. Oblika, ki je opisana na začetku, je veljala za delavce, vajence in poklicne šole. Srednješolci in študentje so imeli usposabljanje kot sestavni del učnega programa, dopolnjenega z »vikend paketom«.

Ti so se izvajali kasneje tudi v vojašnicah na Blokah. Tako se spominjam konec osemdesetih let, ko so že nastajale težave z neudeležbo študentov, predvsem iz Ljubljane. Študente, ki so zamujali oziroma so bili celo pripeljani s prisilo na Bloke, je čakal tu dodaten sprejem. Sam sem takrat sodeloval po službeni dolžnosti, kot predavatelj tako imenovane »političke nastave«. Ob prihodu v vojašnico me je stražar odpeljal do skupine zamudnikov, ki so sedeli na vročem soncu. Na vprašanje, zakaj se ne usedejo v senco dreves, sem dobil odgovor izza hrbta. Obrnil sem se in tu je bil kapetan, ki je povedal, da je to kazen. V kapetanu sem prepoznal moža sestrične moje žene iz Ljubljane Milutina, beseda je dala besedo in našli smo kompromis. Študentje so se lahko premestili v senco, vendar so morali to »šolsko uro« stati. Po končanem uradnem delu smo se po sproščenem klepetu prijateljsko razšli. Študentje na spoznanje orožja in streljanje na strelišče na Bloški Polici, sam pa z Milutinom v vojaško kantino na klepet ob kavi.

Slovarček:

• politička nastava (sh.): neke vrste državljanska vzgoja

Viri:

• O predvojaški vzgoji. Mladinska knjiga, 1948.

Kraj: Ravne na Blokah
Datum: 1963
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020 (3); 9. 6. 2920 (1, 2, 4, 5)
Oblika: 3 fotografije in publikacija

… pa še beseda o Smeliju in mladinskih delovnih brigadah

No, Vinko Toni je tistega lepega prvomajskega dne leta 1954 prav poleg balinišča “pritisnil” dva kolega v praznični opravi. Posnetek je na istem filmu kot slike prvomajske budnice in parade v Starem trgu, kjer najdemo tudi pomembne stare posnetke loške Godbe na pihala. Tako smemo upravičeno ugibati, da je tudi ta slika nastala istega dne. Na nekaj zaporednih posnetkih balinarjev pri Benčini sta v ekipi tudi ta dva možaka, tukaj pa sta slikana sama: Rudolf Kovač, Storžkov iz Loža in Janez Mlakar, Pangretov iz Viševka. Pravzaprav ne vem veliko o njiju, čeprav sem ju takoj prepoznala. Vendar se je nekaj malega le izvedelo.

Levi je Rudolf, bolj znan kot Rudi Kovač, ki je dobil ime po očetu Rudolfu. V Žužemberku se je izučil za trgovca, saj so doma v Ložu imeli trgovino. Po vojni in tudi v času na tej sliki je delal v Gostinstvu Loška dolina, ki je obsegalo gostilno Benčina, Hotel Jelen v Pudobu in morda še kaj. Tako je tukaj pravzaprav “na svojem terenu”. Po vojni je bil družbeno zelo aktiven in je užival precejšnje zaupanje svojih sokrajanov, ne vem pa, kakšne zadolžitve in funkcije je imel – kot otrok sem si ga zapomnila le po prisotnosti med drugimi ugledneži na raznih slovesnostih in javnih dogodkih. Bil je brat Slavka Kovača – Smelija, narodnega heroja, po katerem se imenuje Smelijevo naselje v Ložu in tam stoji tudi njegov doprsni kip. Naj tu na hitro osvežim še nekaj podatkov o njem.

Janez Mlakar, Pangretov iz Viševka, ki na tej sliki v klobuku in žametnem suknjiču dela družbo Rudiju Kovaču, je bil nekje med leti 1949 in 1954 vodja del pri regulaciji struge Brežička. Vzporedno je vodil tudi dela pri gradnji Zadružnega doma v Ložu, ki so ga zidali domačini na zemljišču, prvotni lastnini družine prav tega Rudija Kovača. Janez Mlakar je pozneje vrsto let delal kot eden vodilnih v Kmetijski zadrugi Loška dolina.

No, h gradnji zadružnega doma v Ložu, kjer je bila pozneje vrsto let štancarija in nato plastika v sestavi Kovinoplastike Lož, so leta 1952 kot pomoč prišli tudi mladinci, izkušeni brigadirji. Med njimi je bil učiteljiščnik Anton Avsec z Vrhnike, ki se spominja, da so dela potekala v precej težkih pogojih, saj se je vse delalo ročno. Primanjkovalo je celo lopat in krampov ter drugega ročnega orodja, pa tudi gradbenega materiala. Med vojno požgani Lož pa je bil do tedaj že za silo obnovljen, prav tako z golimi rokami kot še marsikaj v tistih časih …

Takoj po vojni in še dolgo potem je mladina hodila v delovne brigade, ki so obnavljale razrušeno državo, gradile nove ceste, železniške proge in še kaj. Anton Avsec, takrat mladinec iz Starega trga, ki je med vojno v Civilnem logorju pod Snežnikom kot dvanajstletnik leta 1942 izgubil očeta in konec vojne dočakal med partizani, se spominja, da je bil v mladinski delovni brigadi vsakokrat poleti po dva polna meseca. Leta 1946 je sodeloval pri obnovi proge Otovac – Bubnarci v Beli krajini, o čemer je bil posnet dokumentarec z naslovom Mladina gradi. Ker so bili v tej brigadi Ložanje in Rakovci, je imela ime Rakovška četa po istoimenski partizanski enoti.

Leta 1947 se je odvijala delovna akcija republiškega pomena (za razliko od krajevne ali zvezne) na Jelovici, kjer so delali gozdno cesto Rudno – Rastovka, ki je šla naprej na Bohinj. Po normi so morali v enem tednu narediti 80 metrov ceste, kar je vključevalo posek in umik drevja, miniranje štorov in izdelavo cestišča. Ko so notranjski fantje opazili, da je tam precej krhka kamnita podlaga, so plast tega skrila z železno lomilko dvignili, dali pod njo palico dinamita, ki je napravil luknjo, vanjo pa potem vstavili paket dinamita iz petih palic. Eksplozija je dobro razrahljala teren, tako da so potem material samo še spuščali po bregu navzdol. Ko so drugi brigadirji videli, kako kreativni so Ložanje, so enako začeli delati tudi sami – in vse je šlo po normi, kot je bilo predvideno. A ko so Ložanje prišli do Bohinja, so tam prvič v življenju videli asfalt, pa so se v navdušenju kar malo valjali po njem, čeprav je bil lepljiv od vročine … Takrat so bili v brigadi poleg Antona Avsca tudi Bogomir Hrabar, Slavko Berglez, Janez Voljč, Tone Premk, pa Boris Rus in Ivan Mavrič, ki je končal Srednjo tehniško šolo in bil potem v službi pri vojnem letalstvu, ter še nekateri drugi fantje in dekleta iz Loške doline.

Mladina, skupaj z občani, je v krajevni delovni brigadi v letu 1946 zgradila tudi cesti Stari trg – Nadlesk in Iga vas – Kozaršče, gradilo se je igrišče pred Sokolskim domom, poznejšo stavbo TVD Partizan, obnavljali so Sežonovo hišo – vse udarniško, kot se je takrat reklo …

Leta 1948 pa je bil Anton Avsec že na avtoputu v brigadi, imenovani po pisatelju Francetu Bevku … Po rednem delu osmih ur na trasi so proti večeru ali celo ponoči razkladali pripeljano kamenje za utrjevanje mehkega terena na trasi. Tako so bili do kraja izčrpani in preutrujeni za kakršnekoli mladostne vragolije.

Tradicija mladinskih delovnih brigad se je obdržala vse tja do osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa so se pogoji in način dela neprimerljivo spremenili. Prva leta so mladinske delovne brigade, večinoma bivajoč v šotorih ali barakah ob skromni hrani delale s preprostim orodjem in golimi rokami, a silnim entuziazmom, ki je rojeval nove in nove udarnike. Postopoma pa so se razmere izboljševale, na pomoč so prišli prvi stroji in tudi bivanje v brigadah se je skrajšalo.

Ena zadnjih mladinskih delovnih brigad v Loški dolini so bili okoli leta 1987 dijaki domačini, ki so na Ulaki pripravljali teren za vlečnico in kosili travo okoli gradu Snežnik, stanovali pa v igovski šoli. Brigada je trajala kak teden, vanjo pa so bili menda vključeni predvsem štipendisti Kovinoplastike.

Ko govorimo o mladinskih delovnih brigadah, bi bilo treba pisati še tako o brezplačnem delu, o bratstvu in enotnosti, tovarištvu in mladostnem zanosu, širjenju obzorij kot o skromnih, včasih komaj znosnih razmerah, v katerih se je tudi s pomočjo bolj ali manj prostovoljnih mladinskih delovnih brigad opustošena Jugoslavija postavljala na noge in nato lovila korak z razvitejšim svetom. Mladinske delovne brigade so bile kraj, kjer so se kalile povezave med pripadniki narodov Jugoslavije, pripadnost socializmu po jugoslovanski meri, bile pa so tudi torišče širjenja znanj in veščin, zlasti na primer šoferskih, športnih ali kulturniških, pa seveda političnih.

Mladinske delovne brigade so bile skratka za današnji čas nekaj skoraj nepredstavljivega, tako v človeškem oziru kot po politični plati.

*Napad na Lož je skupaj z demonstracijami v Ljubljani in drugih krajih ter diverzijami na progah Mussolinija prisilil k odločitvi za ponovno uvedbo vojnega stanja v Ljubljanski pokrajini, ki ga je kmalu po zasedbi že odpravil.

*Podrobnosti o smrti Slavka Kovača Smelija se v virih nekoliko razlikujejo. Anton Avsec navaja, da so Italijani pričakovali prihod partizanov na Primorsko ter zato okrepili nadzor na nekdanji rapalski meji ter nato Smelijevo enoto stisnili v obroč, ki so ga borci prebili, on pa je padel pri Mrzli jami blizu Juršč. Mrtvega partizanskega komandirja se je pripeljal pogledal sam italijanski general ….

Podrobno je o Smeliju pisal Franci Strle v knjigi Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskih odredov, Cerknica 1986.

Slovarček:

• šank: točilni pult
• avtoput: jugoslovanska Avtocesta bratstva in enotnosti je (bila) dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Tekla je od Jesenic preko Ljubljane mimo Novega mesta in Brežic, skozi Zagreb, Slavonski Brod itd. vse do grške meje. Izdaten kos dela so opravile mladinske delovne brigade, ki so jih sestavljali jugoslovanski ter inozemski mladinci in jugoslovanska vojska, skupaj jih je bilo skoraj 300.000. Najprej je bil končan odsek »Zagreb-Beograd« v dolžini 382 km, uradno je bil odprt 27. julija 1950.
• štancarija: oddelek stiskalnic
• plastika: oddelek plastinjektorjev in predelave plastičnih mas
• udarnik: visoko produktiven delavec; častni naziv za takega delavca

Viri:

• Anton Avsec, Medvode, maj 2020, ustno
• Wikipedija
• Damijan Ožbolt, Markovec, maj 2020, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1. maj 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ

Vladimir Strohsack se je rodil 8. julija 1912 v Trnovem, umrl 1994 na Rakeku. Njegov stari oče je bil doma iz Bad Kleinkircheima v Avstriji. Ko so gradili Južno železnico, ga je pot pripeljala na Notranjsko. Tu je spoznal svojo ženo, Slovenko. Tudi njegov oče je bil zaposlen pri železnici. Ko se je Vladimir rodil, so živeli v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kmalu po njegovem rojstvu je bil oče premeščen na Madžarsko. Tam so ostali tri leta. Njegov oče se je že čutil Slovenca, zato se je po prvi svetovni vojni iz italijanske Ilirske Bistrice preselil na Rakek. Vsak dan se je vozil na delo v Postojno. Vladimirja so starši poslali v šolo v Ljubljano. Tja se je vozil z vlakom. Marsikateri dinar si je prislužil z inštrukcijami. Ker je bil nadarjen za matematiko, je že kot dijak inštruiral študente matematike.

V gimnaziji se je začel zanimati za šport. V Narodnem domu v Ljubljani je vadil orodno telovadbo. Trener je bil Boris Gregorka. V domu je takrat treniral tudi Leon Štukelj. Ukvarjal se je tudi s tekom, kolesaril in kot gimnazijec igral na 65 nogometnih tekmah. Bil je tudi dober smučar. V gimnazijskih letih se je odrekel več kot devetdesetim malicam, da si je lahko dal narediti smuči iz gorskega jesena. Z njimi je za Sokol tekmoval na skakalnici pri Sv. Janezu v Bohinju. Skočil je 50 metrov, meter manj od Norvežana, ki je bil favorit. Na slovenskem prvenstvu v smučarskih skokih je dosegel drugo mesto. Drsal je na Ljubljanskem ribniku v Tivoliju in na Cerkniškem jezeru.

Po končani nižji in višji gimnaziji je opravil dva letnika strojne fakultete v Ljubljani. Če bi hotel študij nadaljevati, bi moral v Zagreb, a ni bilo denarja. Stara jugoslovanska oblast ga je poslala v podoficirsko šolo v Sarajevu. Pozimi so ga kot smučarja premestili na Jahorino, kjer je s še nekaj slovenskimi vojaki učil smučanja oficirske otroke. Leta 1938 je tam tekmoval na državnem prvenstvu in dosegel sedmo mesto v slalomu.

Tudi po vojni športne dejavnosti ni opustil. Še naprej je smučal in šahiral. Bil je uspešen predsednik društva TVD Partizan na Rakeku. Ukvarjal se je tudi s fotografijo. Kar nekaj njegovih fotografij smo že objavili tudi v starih slikah. Delal je tudi fotografije za osebne izkaznice.

Še v poznih letih je smučal po okoliških hribih, se udeleževal tekem na Bloški planoti in drsal na Cerkniškem jezeru. Prav tam je bil v osemdesetih letih 20. stoletja atrakcija, ko je z drsalkami na nogah rinil sem ter tja 30 let star Mercedes (ki še vedno dela) Marjana Mikuža.

Med vojno je bil na Rakeku poštni uslužbenec. Ničkolikokrat je med boji partizanov z okupatorjem odvil varovalke, da Italijani s pomočjo telefona niso mogli sporočati povelj. Ker se je bal, da ga bodo odkrili, je imel ves čas pripravljen nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi za prebeg k partizanom. Po osvoboditvi je bil šef avtobusne postaje. Kljub temu pa je večkrat sam sedel za volan in peljal v Lož in nazaj. Kasneje se je ponovno zaposlil na pošti. Imenovali so ga za direktorja, ki je nadziral dvajset manjših pošt. Z Rakeka so ga poslali v Postojno za upravnika okrajnih pošt, od tam pa na carinsko pošto v Ljubljani. Delal je tudi po tri norme in pričakoval, da ga bodo primerno plačali. Namesto tega pa so ga poslali v Beograd na zvezno poštno ministrstvo. Stanoval naj bi pri neki družini, a ga niso mogli sprejeti, ker je bilo še njih preveč v tistem stanovanju. Zato je spal kar na pisalni mizi v pisarni. Po nekaj dneh je iz sosednje pisarne slišal: »Nesi to tistemu Slovencu, on zelo rad dela.« Zato je spakiral in se vrnil domov.

Tu sta ga čakali dve veliki ljubezni: čebele in stari avtomobili. S čebelarstvom se je seznanil že zgodaj. Njegova mama je nekaj let delala pri lesnem trgovcu Antonu Žnideršiču v Ilirski Bistrici. Ta je izdelal panj, ki se na Slovenskem še danes uporablja in se po njem tudi imenuje. Vladimir je že od gimnazije varčeval za nakup orodja, da je panje lahko delal sam. Nekaj jih je tudi kupil v okolici Muljave. Med je postal tudi njegova redna prehrana. V kuhinji je imel vedno sodček tekočega medu, ki si ga je skozi posebno pipo lahko natočil kadar koli. Pred vsako športno tekmo je jedel kruh z medom in mlekom – za energijo. Imel je kar 230 panjev. Številni so bili naloženi na starih tovornjakih, s katerimi je čebele vozil na pašo po vsej Sloveniji pa tudi na Hrvaško, predvsem v Dalmacijo in v Bosno. Imel je tudi lesenega čebelarja – Antona Janšo. V trupu je bil panj, na popku pa odprtina za čebele. Iz enega hloda ga je leta 1937 naredil čevljar Matevž Rudolf iz Koščakov pri Cerknici. Stal je v veži in prvi pozdravil obiskovalce. Ko so nekoč pleskali stanovanje, so ga pokrili z rjuho, izpod katere je gledala le roka. Soseda je prinesla jajca in ob pogledu na mrtvaško belo roko, ki je gledala izpod rjuhe, se je tako ustrašila, da ji je košara z jajci padla na tla.

Druga njegova strast pa so bili stari avtomobili. Imel jih je kar 40, shranjenih na dvorišču. Ko so v Oprtalu v Istri snemali film Manj strašna noč, je s traktorjem izpred vojne oral njivo. Njegovi avtomobili so »igrali« v številnih filmih: Dražgoška bita, Neusahljivi studenec, Kavarna Astoria, Živela svoboda in še pri nekaterih drugih.

Slovarček:

• Boris Gregorka – eden od slovenskih telovadcev »zlate dobe«. Nastopil je na dveh poletnih olimpijskih igrah in več svetovnih prvenstvih. Kasneje je bil trener telovadca Mira Cerarja.

Viri:

• njegovi sorodniki

Kraj: Rakek
Datum: 1952
Avtor: neznan, najverjetneje Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 25. 11. 2016
Oblika: fotografija

Razstava Brata Jager, 2010.
Pano 1

Franc Jager – duhovnik

 
Franc (Francis) Jager se je rodil 2. 4. 1869 očetu Andreju Jagru in materi Katerini Jager roj. Primožič. Jagrovi so stanovali v železniški čuvajnici št. 365 A nad Bistro pri Vrhniki. V družini je bilo 8 otrok, Franc je bil najstarejši. Prve razrede ljudske šole je obiskoval na Vrhniki. Ko je bil oče premeščen v čuvajnico št. 712 v Ivanje selo pri Rakeku, je obiskoval ljudsko šolo na Uncu v letih 1875 do 1879.

Franc se je v kasnejših letih rad spominjal mladosti in dogodkov iz tistih časov. V razgovoru z novinarjem je aprila 1940 povedal: »Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne«.

Od leta 1880 se je šolal v gimnaziji v Ljubljani. Pri svojih dvanajstih letih se je učil nemščine in že občutil pritisk močnejših nemških sosedov, ki so vsiljevali nemški jezik in nemške šolske knjige ter uvajali nemške učitelje v takratne šole. Dvanajstletniki, domoljubni in občutljivi mladi Slovenci, so v šoli vsi govorili nemško. Še po 50 letih se je z bridkostjo spominjal teh preteklih časov. Na vprašanje, kaj se je potem zgodilo, da je odšel v Ameriko, je z nasmeškom odgovoril:

“To je resnična in napeta zgodba, ki sega nazaj k tem nemškim profesorjem. Mladi šolski prijatelji smo z ogorčenostjo zamerili prisilo, s katero so nam uvajali drug jezik, mimo našega, in vedno predstavljali njegove prednosti pred našim. Grenkoba in mržnja v nas je bila vedno večja. Končno je preskočila iskra: nemški profesor Nedwed je vrgel knjigo v enega izmed dečkov. To je bil znak za upor. Učenci so prijeli črnilnike ali kar koli je prišlo pod roko in z zamahom stvari metali proti učitelju. Noben črnilnik ni zgrešil tega odličnega cilja. Sledila je preiskava in šestnajst dečkov je bilo zaprtih v šoli in posamično kaznovanih. Toda to ni bilo najhujše. Zgodilo se je namreč dva meseca pred končnimi izpiti za nadaljevanje študija na univerzi – pred ciljem, za katerega so dečki delali več kot 10 let. Sledil je disciplinski ukrep za “črnilnikarje”. Do zadnjega vsi smo bili očrnjeni za vselej. Nemški profesor nas je poklical predse in dejal: “Pojdite domov in povejte staršem, da je za vas bolje, da greste kopat jarke, ker za vas ni bodočnosti ne v Avstriji, ne v Italiji“.

Ni jim bilo dovoljeno zaključiti šolanja, niso mogli upati na kakršno koli službo, tako rekoč opleli so! Kaznovanje je zadelo tudi njihove starše. Nesrečni in prestrašeni so se dečki bali iti domov. Večina dijakov je dobila slab red iz vedenja, bojevitejše pa so izključili iz šole. Jagrova mama je šla prosit ravnatelja in dovolili so, da so izključeni dijaki smeli končati razred.

Naneslo pa je, da je dober Jagrov prijatelj, njegov sošolec iz istega razreda, imel strica duhovnika v hribovski vasici, Sv. Katarini nad Medvodami, h kateremu je prav tedaj prišel na obisk iz Amerike misijonar Janez Metod Solnce, ki je želel pridobiti nekaj slovenskih fantov za študij bogoslovja v Ameriki. Tu je srečal oba fanta in jih vprašal, ali bi bil, kdo od njiju pripravljen iti z njim v Ameriko ter da mu plača vozovnico. Stric je rekel, da noben njegov nečak ne bo šel nikoli v Ameriko, za Franca Jagra pa je bila to dobra priložnost, ki se je je oprijel v trenutku, ko se je zdelo, da so mu doma vsa vrata zaprta. “Dobro, če si trdno odločen iti, te vzamem s seboj, le s tvojimi profesorji moram še prej govoriti,” je rekel gost iz Amerike. To je bila za Franca žalostna novica, saj si je kar predstavljal, kaj mu bodo profesorji povedali o njem. Še najslabše pa je bilo, da so fantje zaradi zgodbe s črnilnikom dobili slabe ocene iz verouka, kar naj bi še poslabšalo njihov položaj. Za Franca je bil pravi čudež, ko je čez nekaj dni prejel sporočilo, v katerem mu je pater pisal, da je po razgovoru z ravnateljem ugotovil, da v Ameriki potrebujejo natanko takšne fante, kot je on. Toda največja težava je bila, da je bil Franc star 16 let in kot vojaški obveznik ni mogel zapustiti domovine. Obeti so bili slabi, tako rekoč brezupni. Šestega februarja 1887 se je z misijonarjem Janezom Metodom Solncem odpravil v ZDA. Kupila sta karto za vlak, prvi razred do Bremna in za ladjo v Ameriko. Misijonar mu je naročil: “Ne odgovarjaj na vprašanja in se delaj, kot da ne razumeš jezika.” Jager je pripovedoval: “Sedel sem in se delal, kot da berem časopis (ta je bil v angleščini). Sprevodnik je prišel in se pogovarjal s patrom, ta pa je dejal, da deček potuje z njim. Kontrolor se je s tem zadovoljil! Prvega aprila 1887 sva prispela v New York, od tam pa v mesto St. Paul v državi Minnesota.” Tako je odšel iz Evrope z zvijačo, brez vseh dokumentov. V St. Paulu je vstopil v kolegij St. Thomas in postal Francis Jager. V Minnesoti je končal študije v semenišču sv. Tomaža v Minnesoti ter bil posvečen za duhovnika.

Za župnika je bil postavljen oktobra 1893 v župniji Marshall in začel ljubiteljsko čebelariti z nekaj panji, tudi zato, ker je osebno zabredel v dolgove in ni vedel, kako jih bo poravnal:

“Upniki so pričakovali, da jim posojeni denar povrnem, do česar so seveda imeli pravico. Nisem pa vedel, kako naj to storim. Vsi ti dolgovi so tako pritiskali name, da nisem mogel spati. Potem sem neko noč potožil Bogu: “Že sedem let se trudim po svojih najboljših močeh, da bi delal v Božjo slavo, sedaj pa ne morem več. Ljubi Bog, sedaj si ti na vrsti!« Prav nič nisem bil ponižen, predrzen sem bil, a olajšanega srca sem šel spat. Potem sem zaspal in sem sanjal, da sem hodil pod sadnimi drevesi v polnem cvetju in po vsem so bili roji čebel. Naslednje jutro je bila nedelja, in ko sem šel zgodaj v cerkev, sem prišel pod cvetoče slivovo drevo, kjer so rojile čebele. Za cerkvijo sem dobil zaboj, šel sem in položil zaboj na tla pod drevo. Vidite, kako mi je prišel na pomoč čudoviti učitelj, ki sem ga imel na Uncu, ki me je podučil, da sem vedel, kako se to naredi. Potem sem dobil knjige o čebelarstvu, jih preštudiral in prvo leto imel šest ali sedem panjev. Naslednje leto sem jih imel 40. Iz njih sem vzel satje in iztočil med, 8 ton iz 40 panjev. S tem sem si opomogel in poravnal osebne dolgove.”

Iz Marshalla je deloval, oskrboval in kot misijonar upravljal nova področja. Izkazal se je kot odličen organizator, zato so mu predstojniki zaupali ustanavljanje novih duhovnih postaj in župnij ter gradnjo cerkvenih objektov. Za to obdobje petih let je kasneje sam izrazil, da so bila to najbolj plodna leta v njegovi misijonski službi. Pod njegovim vodstvom je bilo v času njegovega delovanja zgrajenih več cerkvenih objektov, za katere je načrte izdelal njegov brat John Jager, ki je za njim prišel v Ameriko. Leta 1908 je bil premeščen v župnijo St. Bonifacius, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano in šolo ter prenovil cerkev. Nakupil je 100 panjev čebel. Razvil je čebelarstvo in zasadil sadovnjak.

Viri:

• Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Občina Vrhnika – Znani Vrhničani
• Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Unec, Minnesota
Datum: 1877, 1887
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija (pano)

Nakladni panji v sadovnjaku.
Razstava Brata Jager, 2010 – pano 4

Franc Jager – čebelar

Čebelar Franc (Francis) Jager se je osnove čebelarstva in sadjarstva naučil od nadučitelja Ivana Poženela v šoli na Uncu.

Franc Jager je s čebelarstvom obširneje začel v župniji St. Bonifacius po letu 1908. To je bilo lepo kmečko področje in Francis Jager je tu dokupil 40 akrov sveta na robu sv. Bonifacija in zgradil čebelnjak, saj je bilo območje odlično za čebelarjenje.

Na prejšnjem mestu v St. Elizabeth je imel težave, ker so bile čebele preblizu prebivalcem in so ti njegovemu čebelarjenju nasprotovali, ker so se bali čebeljih pikov. Dopovedoval jim je, da čebele ob rojenju ne pikajo, pa ljudi ni mogel potolažiti. Tudi za izletavanje so imele čebele premalo prostora. V St. Bonifaciusu je število panjev povečal na okrog 100 in njegovo uspešno čebelarjenje je ugodno vplivalo na okolico. Uvrstil se je med priznane vodilne čebelarje in strokovnjake za čebelarstvo. Svet državne univerze v Minneapolisu ga je 1913. izvolil in povabil za prvega profesorja čebelarstva na kmetijskem oddelku (Department of Agriculture). Tako je naš rojak Francis Jager med prvimi Slovenci dosegel čast univerzitetnega profesorja v Ameriki. Bil je eden najodličnejših minnesotskih čebelarjev. Imenovali so ga za predstojnika odseka za čebelarstvo in vodjo kmetijske poskusne postaje (Agriculture experimental Station of State University), nazadnje pa še za svetovalca na kmetijskem ministrstvu. Poleg tega je v Minnesoti s poljudnimi govori, predavanji, tečaji in zborovanji oral ledino ter prigovarjal državljanom, da čebelarstvo kot postranska panoga kmetijstva in kot ljubiteljska dejavnost prinaša dobiček in zadovoljstvo. Iz njegovih nastopov in sodelovanja z ljudmi je očitno, da je bil zelo priljubljena in očarljiva osebnost.

Prve članke je Francis Jager objavil že pred prvo svetovno vojno v ameriških čebelarskih glasilih, in če bi hoteli sestaviti Jagrovo bibliografijo, bi morali pregledati posamezne letnike American Bee Journal, Gleanings, Bee Culture ter Special Bulletin, ki ga je izdajala kmetijska poskusna postaja Univerze v Minnesoti. Med njegovimi deli najdemo predvsem članke o čebelarstvu. V svoji stroki je dosegel najvišja priznanja in sloves vrhunskega strokovnjaka po vsej Ameriki. V sosednjo Kanado so ga povabili, da je predaval posamezna poglavja iz čebelarstva na univerzi v Regini. Jager je objavil v University of Minnesota Agriculture Extension Division Bulletin dosežke svojih raziskav “O obnašanju in aktivnosti čebel” (Habits and Activities of Bees). V drugih razpravah in poročilih je obravnaval območja, razmere in možnosti za čebelarjenje v državi Minnesota. Poklicna glasila čebelarskih organizacij so bila polna drobnih vesti, navodil in opisov njegovih izkušenj, še bolj pa so zanimiva njegova poročila in pisma s potovanj po raznih krajih ZDA. Obiskal je več čebelarjev, ki so imeli tudi po več kot tisoč čebeljih družin. Čebelarjem v Quinnu je poslal 12 matic italijanske čebele za parjenje s troti kranjske čebele. V čebelarni Cook so tedaj že uspešno umetno oplojevali matice. Sam se je posvetil selekciji, vzreji in razširjanju čebeljih matic ter pridelovanju medu v satju, ki je imelo višjo ceno kot točen med. Radijske oddaje, ki so imele izobraževalni namen, so januarja 1926 v program vključile šest nadaljevanj, ki jih je napisal Francis Jager. V eni od Jagrovih razprav o čebelah je opozoril na gospodarski pomen čebelarjenja, opisal delo čebelarskih organizacij in na kratko pojasnil nekatere biološke osnove čebelarjenja. Ekonomska vrednost čebel je dvojna: dajejo med in vosek in so obenem opraševalke cvetov, zato igrajo pomembno vlogo tudi pri pridelavi sadja in semen. Ves čas je bil povezan tudi s slovenskimi čebelarji.

V SČ 1926 je bil objavljen zanimiv članek:

Slovenski čebelar v Ameriki. (Po »Slov. Narodu«.) American Bee Journal. Iz članka posnemamo: Duhovnik, strokovni čebelar, kmetovalec, ravnatelj preizkuševališča in profesorja na univerzi, načelnik čebelarskega oddelka na preizkuševalni postaji na kmetiji Minesotske univerze. Zgodovina njegovega življenja je polna romantike. V njej je vpletena povest o njegovi študiji čebele, ki mu je življenjska naloga. Končal je študije v semenišču sv. Tomaža v Minnesoti ter bil posvečen za duhovnika. Čarobnega vpliva, ki so ga čebele od zgodnje mladosti imele do njega, pa se ni mogel iznebiti. In tako se je vrnil k njim in postal je načelnik čebelarske znanosti.

Foto: Miloš Toni

Zanimiv je naslednji zapis o poti od doma v čuvajnici nad Ivanjem selom do šole na Uncu:

»Od svojega šestega leta že se je priučeval čebelarstvu vseh civiliziranih dežel. Francis Jager se je rodil v hribih Jugoslavije. V šolo je moral vsak dan pet milj daleč hoditi z visokega gorovja doli med pašami in gozdi preko vrhov in slemen, kakor s pisano preprogo pogrnjenimi stopnicami. Velika daljava od doma ga je prisilila, da je jemal s seboj kosilo, ki je bilo večinoma fižol. Učitelj je imel več čebelnih panjev, ki so tičali v luknjah, vdelanih v zidovje šole. Mali Franček je pazil na izlet rojev, in če se je to pripetilo, je poklical učitelja. Če je opravil to delo dobro ter kričal, kar je mogel, mu je učiteljeva žena postregla s kruhom in presnim maslom«. »Moj učitelj je bil genij,« je rekel duhovnik oče Francis, »on nas je učil ljubiti prirodo ter jo razumevati. Le njemu se imam zahvaliti, da sem danes prirodoslovec.«

Še iz članka SČ 1929.

»V St. Bonifaciusu ima Jager svojo čebelarsko knjižnico. In kakšna je ta knjižnica! Boljše, popolnejše in številnejše nima nihče v Ameriki. Seveda je v njej zastopan tudi Slovenski čebelar Janša. Obiskovalcev – ljubiteljev čebelarstva ima vedno dovolj, posebno iz dvojnega mesta Minneapolisa – St. Paula. Včasih se tudi nekoliko pošali z njimi. Tako jim n. pr. pripoveduje, kako ima čebele izučene, da ga na besedo, na žvižg ali samo na migljaj ubogajo. Pokaže jim roj, ki se baš prši iz panja. Roji so pri njem poleti prav številni. Obiskovalci so vsi zaverovani v njegovo razlaganje. Pa jih vpraša: »V kateri panj naj se roj vrne?« Ko obiskovalci odločijo, spusti Jager vanj matico, ki jo je že prej ujel, potem pa zažvižga roju, ki visi na veji, in mu s prstom pokaže, rekoč: »Koj se mi spravi v tale panj!« Seveda ga roj, ko se zave, da matice ni med njim, rad uboga, obiskovalci pa se čudijo in potem glasno širijo slavo očeta Jagra.«

Francisa Jagra so med prvo svetovno vojno, 1917 leta, poslali na Balkan, na solunsko fronto. Po vrnitvi s solunske fronte 1918. leta je Francis Jager še 10 let predaval čebelarstvo na minnesotski državni univerzi. Kot profesor je imel več priložnosti za razvoj čebelarske stroke in organizacijo čebelarstva raziskovalnega in podjetniškega tipa. Že kot zasebnik je preizkusil razne evropske panje, med njimi panj AŽ, od ameriških pa Dadan-Blatov in Langsthrot-Rootov sistem čebelarjenja. Odločil se je za slednjega, ker je preprost, cenen in uspešen, saj omogoča največje donose kakovostnega in sortiranega medu. Jager bi najraje čebelaril s kranjskimi čebelami, ki so pridne in snažne, ki najbolj enakomerno gradijo in zapolnjujejo med. Iz Slovenije je dobil satje, pokrito z belimi kapicami, in nekaj matic, ki so se mu skrižale. Preizkusil je kavkaško čebelo, vendar je ni priporočal, ker preveč lepi satje, da je prav težko dobiti lep, snažen in čist med. Zato se je Jager odločil za tripasaste italijanske čebele. Francisa Jagra so 31. oktobra 1928 na njegovo željo upokojili.

Poleg čebelarjenja se je Jager ukvarjal s sadjarstvom in vrtnarstvom ter prejel nekaj diplom za delo ter priznanj za razstavljeno sadje in zelenjavo. Zadnja leta je Francis Jager prek zime zaradi boljših podnebnih razmer in umika pred hudim mrazom prebil pri čebelah, ki jih je namestil v Lousiani v Alexandriji, kjer je imel čebelnjak za vzrejo čebel in matic za svojih 300 panjev v Minnesoti. Tudi leta 1940 je prišel v Aleksandrijo in bil na obisku pri škofu Danielu Desmondu. Na tem kratkem obisku je zbolel in v bolnišnici 30. 1. 1941 umrl.

Viri:

• Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Karel Rustja: Drobci o čebelarstvu in železnici; Slovenski čebelar.
• Marjan Papež: Zgodovina čebelarstva; Slovenski čebelar.
• Slovenski čebelar, 1926, 1929.
• Andrej Šalehar: Slovenske čebelarske knjige in tisk do leta 1945 ter čebelarska knjižnica Franca Jagra.
• Miroslav Juvančič: Kronika čebelarstva na Rakeku.

Kraj: Unec, Minnesota
Datum: 1877, 2020
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija (pano), barvna fotografija

Razstava Brata Jager, 2010 – pano 1

Ivan Jager – arhitekt

 
Arhitekt Ivan (John) Jager se je rodil 16. 5. 1871 v čuvajnici št. 365 A nad Bistro. Umrl je leta 1959. Oče je bil premeščen v Ivanje selo in Ivan je obiskoval osnovno šolo na Uncu in končal realko v Ljubljani.

Profesor Franc Levec ga je navdušil za panslavizem, jezik, etnografijo in predvsem pa ga narodno prebudil. Dijaki so ustanovili tajno društvo SLOGA. Ivan je prijateljeval z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom. Jager je navdušeno zbiral narodno blago, skiciral, pisal in fotografiral. Poleg osnovnega študija arhitekture ga je navduševalo raziskovanje narodne ornamentike. Ivan Jager je zelo veliko potoval, pri tem pa zbiral in skiciral ornamente po Dolenjskem, v Vipavski dolini, na Krasu in v okolici Pivke. Predvsem so ga zanimali pirhi in njihovo okraševanje. Pri zbiranju pirhov mu je pomagal tudi naš domačin z Rakeka Franc Domicelj.

Motivi pisanic.
Razstava Brata Jager, 2010 – pano 7

Zbral je čez 150 motivov slovenskih, hrvaških in čeških pisanic, jih opremil s poimenovanjem posameznih motivov, dokumentiral njihovo geografsko poreklo in si zapisal tehnični postopek barvanja. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov. Vse to znanje je uspešno uporabil pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila tedaj v prostorih današnje knjižnice Otona Župančiča. Najbolj so ga mikali okraski na pirhih. Te si je “izposodil”, ko je pripravljal osnutke za opremo Župančičevih in Cankarjevih izdaj. Po končani realki je bil domači učitelj pri sodniku Erhatiču v Ribnici. Leta 1892 se je vpisal na dunajsko tehniko in postal asistent pri profesorju Gruberju.

Na Dunaju so se slovenski študentje povezali v klub slovenskih tehnikov Študentje, so bili dejavni tudi v akademskem društvu Slovenija. Jager se je na Dunaju družil z Jožetom Plečnikom, Rajkom Nahtigalom, Vladimirjem Levcem, Otonom Župančičem in seveda tudi z Maksom Fabianijem. Na Dunaju je na Jagra močno vplival Otto Wagner, profesor na umetnostni akademiji in veliki reformator dunajske arhitekture. Wagner je v svoj krog pritegnil tudi Plečnika in Fabianija. Oblikuje se trojica slovenskih arhitektov, pri katerih pa Ljubljana ne naroča del, ker jih še ne priznava. Jager je na prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani leta 1900 sodeloval s svojimi osnutki za likovno opremo Župančičevih Pisanic in Čaše opojnosti ter Cankarjevih Vinjet in gledališke predstave Za narodov blagor.

Prvo Jagrovo samostojno delo v Ljubljani je oprema za narodno kavarno Frana Krapeža v Pongratzevi hiši na Dvornem trgu v Ljubljani v letu 1898. Kavarno je zasnoval in okrasil v narodnem slogu. Prijatelj iz študentskih dni Ivan Valenčič je Jagru zaupal načrt prezidave stanovanjske hiše in hleva v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Jager je dobil v izdelavo tudi načrta za gostilno in zadružno mlekarno v Trnovem pri Ilirski Bistrici v letu 1900. Leta 1901 je izdelal načrt za vodnjak – spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni. Spomenik so odkrili leta 1906, vendar je bil med obema vojnama uničen. Jager je sodeloval s profesorjem Maksom Fabianijem in zanj izrisal mnoge načrte, med drugim za palačo PORTOIS & FIX na Dunaju, opremljal salone za pariško razstavo leta 1900 in spomenik Antonu Čehovinu v Branici pod Štanjelom. Fabiani je Jagra zaposlil tudi pri pripravi urbanističnih načrtov za Bielsko na Poljskem in sodeloval pri načrtu za regulacijo severnega dela Ljubljanice leta 1900.

Poleti 1901 je Jager odpotoval za bratom v Ameriko. Potoval je z ladjo iz Trsta, in sicer od 4. do 8. 6. 1901 v Peking. Na Kitajskem je dobil delo pri obnovi avstro-ogrskega veleposlaništva, porušenega leta 1900 v tako imenovani boksarski vstaji. V Pekingu se je zelo izkazal kot inženir in organizator obnove. Ob srečanju z Vzhodom se je začel zanimati za tamkajšnjo umetnost, filozofijo, zlasti za nove filozofske osnove arhitekture. Ob delu je začel zbirati svojo vzhodno umetniško zbirko. Zbral je veliko vezenin, tkanin, okrasov, lesenih, izrezljanih ščitnikov za sablje, japonskih lesorezov. Januarja 1902 se prek Japonske napoti proti Ameriki. Jager se je naselil v Minneapolisu v državi Minnesota.

Dom Ivana Jagra in njegove družine
(Nataša Oblak Japelj, Digital Camera 8218- SAZU)

Že leta 1904 si je postavil hišo na Red Cedar Lane potem, ko je leta 1903 prišla za njim v Ameriko Selma (Erhovnic) sta se poročila. Jager je bil človek Dunaja s preloma stoletja, ki ga je zaznamoval čas. Zaznamovan z narodnim slogom, duhom ljudske umetnosti, stilizacij in poetičnih čustev. Jager se je srečal z vzhodno umetnostjo Kitajske in Japonske V Ameriki je zorel v novih nazorih o arhitekturi.

Cerkev sv. Bernarda, 1904
(Nataša Oblak Japelj, Digital Camera 912- SAZU)

V Ameriki je to čas graditelja nebotičnikov in filozofa arhitekture Luisa Henrika Sullivana. Evropski modeli postanejo samo presežena osnova novih nazorov. Jager je leta 1908 posegel v boj za nove tendence v arhitekturi s spisom Zagovor novih idealov, v katerem je pozival k opuščanju zgodovinskih slogov in k oblikovanju po lastnih potrebah in okusu. Jager je aktivno posegel v urbanistično načrtovanje in razvoj Minneapolisa kot urbanist in graditelj in ga imenujejo ‘GRADITELJ MINNEAPOLISA Leta 1905 je kupil otok na jezeru Lake Vermilion v Minnesoti in ga po svojih zamislih uredil v študijske namene. Leta 1914 je Jager opravil obširno študijsko popotovanje po Evropi, kjer je študiral mesta, muzeje, zbiral dokumentacijo in naprej proučeval vzhodno umetnost po muzejih. Zbiral in študiral je narodno blago iz Makedonije.

Ob začetku prve svetovne vojne je Jager stopil na protiavstrijsko stran. Po končani vojni je ponovno izpopolnjeval svojo filozofijo arhitekture. Jager je bil ob vsem svojem študiju, delu in pisanju tudi neutruden raziskovalec in zbiralec. Iz bogate zapuščine, ki jo je njegova žena darovala Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je razvidno, na koliko področjih je deloval in raziskoval. Njegova dediščina je evidentirana v dveh publikacijah, saj je celotno gradivo obdelala Ana Koblar – Horetzky na 2000 kataloških listih.

Jager je vse svoje življenje ohranjal stike z Ljubljano in svojimi nekdanjimi študentskimi prijatelji, s katerimi je vzdrževal pisne stike. Vse življenje je spremljal uspešno delo svojega prijatelja Jožeta Plečnika, dokumentiral njegove uspehe in menil, da sodi med redke velikane evropske umetnosti – genije, ki se rodijo na petsto let. Jager si je dopisoval z Jožetom Plečnikom od leta 1898 do leta 1954, razen v letih, ko je Plečnik deloval v Pragi. Vse svoje delovno življenje je prebil v Ameriki, zato je doma skoraj neznan. Na SAZU je Jagrova dediščina shranjena v 44 albumih, vezanih v usnje, z napisom John Jager – arhitekt 1891-1959. V njih je obsežno gradivo o delu in življenju ter interesnih dejavnostih, dokumenti, memoarni zapisi, korespondenca, gradivo, raziskave. Poleg albumov je bogata Jagrova knjižnica in njegovi originalni načrti v posebni kovinski skrinji.

Ivan Jager je bil predstavljen leta 1976 na razstavi, ki sta jo pripravila SAZU in Arhitekturni muzej v Ljubljani.

Viri:

• Pavel Mrak: Ivan (John) Jager – arhitekt.  Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Občina Vrhnika – Znani Vrhničani
• Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Unec, Ljubljana, Dunaj, Minnesota
Datum: 1877, 1898, 1900, 1904
Avtor: neznan, reprodukcije Nataša Oblak Japelj
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: 4 fotografije

V času nastanka te slike sta bili v hiši kar dve delavnici. Na levo stran je bil urar in na desni čevljar. Svojo prvo urarsko delavnico je takrat imel v Lampetovi hiši Janko Urbanc, oče sedanjega urarja. Janko Urbanc je urarstvo kasneje preselil v tabor in tam še danes vztraja sin Lado Urbanc.

Na desni strani hiše pa je imel čevljarsko delavnico mladi čevljar Jože Petrič. Obrti se je izučil pri starejšem bratu v Selščku in po odsluženem vojaškem roku odprl podružnično delavnico v Cerknici.

Zakaj se je ta pisana druščina zbrala pred Lampetovo hišo, nismo zvedeli. Tri ženske na sredini imajo v rokah belo tkanino in po drži rok sklepamo, da so nekaj vezle ali štikale. Gospa na levi, v temni obleki drži v rokah knjigo. V obleki z naramnicami je nekdanja cerkniška babica. Gospa v pisani srajci je Tončka Zgonc, poročila se je Kramar in je bila teta tako Zgoncovim kot tudi Urbancovim. Kdo je gospa med vrati hiše, nam ni uspelo ugotoviti. Naslonjen na zid ob vratih je čevljar Jože Petrič.

Otroci, nekateri kar bosih nog, so se posedli pred ženske na tla in zvedavo pogledali fotografa. Drugi z leve bi bil lahko takrat petletni Miloš Kravanja, rojen leta 1923. To je bil starejši brat cerkniškega zobozdravnika Borisa. Ob spuščeni roleti stoji na hoduljah dekle, oblečeno v krilo, tako kot vsa dekleta tedaj. Hodulje, po domače se jim je reklo tudi štakore, so največkrat naredili očetje svojim otrokom. Za hojo z njimi si moral imeti dobro ravnotežje.

• Tukaj smo prepoznali g. Ano Turšič-cerkniška babica, ki je tedaj skrbela za cerkniške novorojenčke. Delala je še 1959 leta, saj je prišla k nam ob mojem rojstvu. To je luštna gospa z visokim čelom, v beli srajci in temni obleki z naramnicami, ki nekaj veze na belo blago.
• Mogoče sedi pred njo Miloš Kravanja, rojen leta 1923, in je bil starejši brat znanega zobozdravnika Borisa.

Ostalih nismo prepoznali.

• Prva na levi je v svetli obleki Slava Logar.
• Druga je Tončka Zgonc, poročila se Kramar.
• Na zidu sloni čevljar Jože Petrič.

Novejši zapis.

Viri:

• Nataša Ploskič
• Lado Urbanc
• Andrej Zgonc
• Jože Petrič

Kraj: Cerknica
Datum: 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Nataša Ploskič
Skenirano: 20. 10. 2019
Oblika: fotografija

Iz železniških načrtov, ki jih je daroval gospod Karel Rustja iz Ljubljane, je razvidno, da so bili načrti za skladišče napravljeni leta 1940. Ker je že leta 1943 župan Mihevc ugotovil, da je za potrebe italijanske vojske to skladišče premajhno sklepam, da so ga zgradili nekje med 1940 in 1943.

Promet na železniški postaji Rakek je bil množičen. V letu 1957 se je vkrcalo 144.426 potnikov. Prepeljali so 187.534 ton blaga, od tega je bilo na tej postaji naloženega 50.886 ton in razloženega 136.648 ton.

V TOZD za transport Postojna je spadala tudi TKS Enota Rakek. V okviru TKS je deloval tudi ŽAP (železniški avtomobilski promet) s kapaciteto od štirih do petih kamionov.

TKS DE Rakek je bil zbirni center za kosovne pošiljke iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev, kjer ni bil razvit oziroma primeren železniški promet (Reke, Opatije-Matulji, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne, Logatca, Idrije, kasneje tudi Nove Gorice.) Zajemal je dostavo in odvoz blaga po trgovinah, na primer takratni Nanos, Peko, Borovo, Liv itd.

V skladišču Rakek se je zbiralo blago, pripeljano s kamioni ŽAP ter kamioni samih proizvajalcev Goranprodukt Čabar, Kovinoplastika Lož in še drugih, ki so ušli iz spomina. Nakladalo se je v tako imenovane ranžirne vagone za celo Jugoslavijo: Zagreb glavni kolodvor, Zagreb zahodni kolodvor, Beograd, Vinkovci, Sarajevo, Niš, Skopje, Ljubljana-Moste.

TKS DE Rakek je bila odprta tudi za vagonske pošiljke za notranji kot tudi mednarodni promet. Vagonske pošiljke lesa je bila predvsem namenjene v Brest Cerknica, medtem ko je Novolit Nova dobival stiropor za izdelavo izolacijskih plošč.

Tudi možak na sliki gre po prispelo pošiljko. Pa ni domačin. Naši niso hodili v “hmašnem gvantu” v skladišče.

Ko smo naročili štedilnik na drva iz Murske Sobote, so ga pripeljali z vlakom in prevzeli smo ga prav tu. Kot kaže, je bil promet res pester, saj kar nekaj ljudi prevzema svoje pošiljke.

Lesene stavbe ni več. Tu je zdaj asfaltirana klančina, na kateri ima ženska desetina PGD Rakek vaje. Kadar jih nima v gasilskem domu. Na drugi strani stavbe, le kot zanimivost, so vrata, ki so vsa porisana in popisana z grafiti. Med drugim piše tudi »Udovič je mona«. Kateri, ni važno. Sicer vem, pa ne povem. Povem vam pa, da veli­kokrat slišim, da smo na tej strani Javornikov tako zahojeni, da še svoje zmerljivke nimamo in smo morali uporabiti primorsko – mona. Je pa že lepše, kot če bi napisali bolj znano sopomenko.

Slovarček:

• TOZD: temeljna organizacija združenega dela
• TKS: transportno komercialna služba
• TKS DE: transportno komercialna služba – delovna enota

Viri:

• Ana Šivec
• https://www.kamra.si/print.html?item_id=56750&tmpl=print&images=0

Kraj: Rakek
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ

Razglednico Dolenje vasi pri Cerknici je med prvo in drugo svetovno vojno (verjetno v tridesetih letih) založila trgovina Martinčič iz Dolenje vasi. Fotograf se je postavil na Tržišče. Na oko lep, pa bolj malo poveden panoramski posnetek prikazuje hiše ob cerkniškem potoku, Slivnico v ozadju in številne njive okoli vasi proti Zelšam. Na skrajni desni je večja stavba, “fabrka”, kjer je bila že pred prvo in še po drugi svetovni vojni oljarna, kjer so pridobivali eterična olja.

Tja so vozili ljudje jelove storže. Ženin oče Franc Martinčič (letnik 1902) je večkrat povedal, kako je kot mlad fant nabiral jelove češarke in jih prodajal v oljarno. V okviru na razglednici je na desni hiša s trgovino, ki je razglednico založila. Trgovina Martinčič je delovala že pred prvo svetovno vojno. Na levi je nadstropna hiša, tu je bila Klamarjeva gostilna, še po drugi svetovni vojni. Oštirka je bila Julka, ki je pozneje odšla v Ameriko. Ko je gostilno sredi petdesetih let 20. stoletja vodila Ana, v gostilni ji je pomagala njena sestra Jožefa poročena Martinčič, mačeha moje soproge, je tu občasno kelnarila tudi sestra moje žene. Prigovarjali so ji, da bi šla v gostinsko šolo, pa ji je oče Franc dejal: “Veš, kelnarce so na slabem glasu”, in z gostinstvom ni bilo nič. Po zaprtju gostilne so bila v hiši, ki so ji rekli samski dom, stanovanja.

O Dolenji vasi in njeni zgodovini je bilo kar nekaj zapisov. Andrej Likar v Novicah gospodarskih, obrtniških in narodnih, 27. maja leta 1863, našteva poddružnice cerkniške fare in zapiše:

Tretja poddružnica sv. Lovrenca je v Dolenj vasi. Ta vas je pičel četrtljej ure od Cerknice proti jugozapadu, dolga je četrtljej ure in šteje 101 hiš, ki stoje na desnem in levem bregu ob cerkniškem potoku. Ustno izročilo pravi, da je stala nekdaj ta vas bolj tje proti Javorniku na hribčku, ki mu je še zdaj ime Tržišče, pa razdejana po sovražnikih se je preselila bliže Cerknice, kjer zdaj stoji. Ima 3 žage, dva malna in 1 opečnico. Izvrstna v cerkvi je podoba sv. Lovrenca, malana na platno od res umetne roke in vredna, da se pogleda.

Jožef Žirovnik je leta 1898 v knjižici Cerkniško jezero takole predstavil Dolenjo vas:

Dolenja vas ima 596 prebivavcev in 112 hiš, ki stoje ob bregovih Cerkniškega potoka. Cerkev sv. Lovrenca je nekoliko oddaljena iz vasi proti jezeru. Ne daleč od cerkve proti Selicam je bila na kamenitem griču Tržišču prazgodovinska naselbina. Nasipi so precej obširni, pa le deloma ohranjeni. Grobišče leži na delu griča, ki je obrnjen proti jezeru. Našli so je l. 1877, delavci, ki so delali pot na Javornik. Izkopali so okoli 60 pepelnjakov, napolnjenih s sežganimi človeškimi kostmi, in nekaj lončene posode, podobne majhnim skledicam. V vsakem pepelnjaku so bile poleg kosti tudi dve ali tri stvari iz brona priložene. Ročke ni bilo mogoče nobene cele izkopati, ker so mnogo trpele v zelo vlažni zemlji in so bile tudi slabo žgane. Bolje ohranjena je bila mala lončena posoda. V zemlji poleg roček je bilo tudi prav malo železnega orodja, v neki ročki pa več prevrtanih biserov iz jantara, tudi predilno vreteno iz zelo čiste ilovice se je dobilo. Vse to – uhane, zapestnice in druge bronaste stvari (okoli 50 kosov) iz tega grobišča – hrani deželni muzej Rudolfinum v Ljubljani.

Pa si oglejmo še zanimiv Žirovnikov opis Velike in Male Karlovice ter gradu Karlovec:

Jame Velika Karlovica, Mala Karlovica in Oknice leže ob vznožju navpičnih pečin Skalnatega griča pod Dolenjo vasjo. To so globoki, proti jezeru odprti, skalnati vhodi, kateri vodijo vodoravno pod gorovje. Te jame leže dosti više kakor jezersko dno. Zaradi tega morejo delovati in požirati le pri največji višini vode. Velika Karlovica se vzdiguje namreč 2,2 m, Mala Karlovica in Okence pa po 1,3 m visoko nad jezerska tla.

Mala Karlovica je sicer dosti manjša, a zaradi skoraj 1 m nižje lege požira delj časa. V njo izginejo ob povodnji dostokrat čolni, živali, lesovje in vozovi. Nad to jamo je stal nekdaj grad Karlovec. Le ime in nekaj malih ostankov zidovja je še ostalo od njega, ki so pa že porastli z mahom in grmovjam. Pripoveduje se, da se je nekdaj peljala grajska gospa gori v grad po klancu. Pot pod njo se udere, in ona izgine s kočijo in konji vred v jamo. Žalosten nad izgubo svoje žene je ukazal graščak grad podreti in jamo zasuti, sam pa se je preselil v druge kraje.

Žirovnik v knjižici opiše tudi znano zgodbo o nesrečni ljubezni med Šteberškim sinom in Karlovško hčerjo. Ker je bila verjetno že obdelana v starih slikah, jo tu le omenjam.

Razglednica je bila odposlana 25 junija 1944, ko je Italija že kapitulirala, na italijanski znamki je še vedno pretisk Ljubljanska pokrajina. Po žigu sodeč je bila oddana v Ljubljani, na njej pa je tudi žig pošte Horjul, kamor je bila namenjena.

Viri:

• Marija Perko, Jožica Umek
• Jožef Žirovnik, 1898. Cerkniško jezero.
• Andrej Likar, 1863. Cerknica in njena okolica. Novice gospodarske, obrtniške in narodne.

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 11. 6. 2020
Oblika: razglednica

Major Francis Jager
Razstava Bratov Jager, 2010 – pano 5

Prva svetovna vojna

Ob obisku vrhovnega poveljnika solunske fronte maršala Franchet d’Espereyja je prestolonaslednik Aleksander potrdil: “Vi ste nam rešili konjenico!” Kasneje se je zahvalil ameriškemu Rdečemu križu, Francis Jager je prejel “red sv. Save tretjega razreda”, obenem pa so bili odlikovani tudi člani njegovega spremstva (17. 9.1917). Major Francis Jager je šel v spremstvu zdravnikov za prodirajočimi Srbi proti severu. Pomagal je ranjencem, tolažil umirajoče, pisal pisma in oporoke, kot pravi Samaritan. Po strašnih naporih in neprespanih nočeh ga je objela slabost in je omedlel. Zavedel se je šele čez nekaj dni v gorski vasici Skočivir. Po preboleli bolezni se je vrnil v Ameriko. Konec leta 1918 so ga namestili v Mound, kjer je do smrti “pasel duše in čebele”.

Kapetan Ivan Jager
(Nataša Oblak Japelj, SCAN 7397)

Ko se je Evropa zapletla v prvo svetovno vojno, se je Ivan kot vnet privrženec slovenskih idej takoj postavil na protiavstrijsko stran. Aktivno je sodeloval v »Slovenski ligi« in podpira delo odposlancev jugoslovanskega odbora. V času vojne je bil dodeljen v spremstvo brata majorja Franca.

Sodeluje kot kapetan v delu ameriškega Rdečega križa na solunski fronti in v Makedoniji. Zaradi svoje dejavnosti je bil v Gradcu v odsotnosti obsojen na smrt. Z jugoslovanskimi prostovoljnimi četami je sodeloval na solunski fronti, kjer je ob koncu vojne skrbel za obnovo hiš in izgradnjo prvega vodovoda. Za delo in zasluge je dobil visoko odlikovanje tedanje Jugoslavije.

Po končani vojni je nameraval vstopiti v mestno službo v Ljubljani, vendar se je leta 1919 vrnil v Ameriko. Po vrnitvi s solunske fronte je dalje razvijal svoj filozofski pogled na arhitekturo. Pri tem je analiziral odnos arhitekture do kmetijstva, astronomije, kemije, geografije, verstva, zdravilstva, sociologije in zgodovine, torej do sil, ki z arhitekturo sodelujejo in o njej tudi odločajo. Njegovo vodilo je bilo »misliti, iskati, preizkušati, ustvarjati«.

Spominska plošča bratoma Jager.
Fotografija: Nataša Oblak Japelj

Osmega maja 2010 se je Muzejsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Občino Vrhnika in Zavodom Ivana Cankarja poklonilo spominu na bogati življenji in dela bratov Franca – Francisa in Ivana – Johna Jagra in jima v rodni Bistri odkrilo spominsko ploščo. V dogovoru s Tehniškim muzejem Slovenije smo ploščo pritrdili na obzidje zunanjega grajskega dvorišča v Bistri.

Slavnostni govornik je bil minister za Slovence po svetu dr. Boštjan Žekš, ploščo pa je postavilo Muzejsko društvo Vrhnika ob sodelovanju občine.

Na plošči piše: Tod mimo je vodila pot k čuvajnici 365 A kjer sta bila rojena brata FRANC FRANCIS JAGER Duhovnik in profesor čebelarstva Na univerzah v ZDA in Kanadi 2. 4.1869-30. 1. 1941 in IVAN JOHN JAGER Pionir sodobne slovenske arhitekture In graditelj Minneapolisa v ZDA 16. 5. 1871-13. 10. 1959 Muzejsko društvo Vrhnika 2009

(op. avtorice: Ob kasnejšem še podrobnejšem biografskem raziskovanju se je izkazalo, da podatek o Johnovi smrti žal ni točen: umrl je 31. 10. 1959 in ne 13. 10. 1959).

Predsednica Muzejskega društva Vrhnika Marija Oblak Čarni je v uvodnem govoru na kratko opisala življenjski poti bratov Jager. Povedala je, da je ideja o postavitvi spominskega obeležja uglednima rojakoma stara že vsaj toliko kot Muzejsko društvo, da smo pred leti že pripravili priložnostno razstavo s predavanjem o njunem življenju, za spominsko ploščo pa smo bili v zadregi, kam jo postaviti, saj čuvajnice ob železniški progi, v kateri sta bila rojena, ni več. Skupaj z gospo Mojco Arh Kos z Zavoda za spomeniško varstvo smo se odločili, da je najprimernejša lokacija stena na grajskem zunanjem dvorišču. Poleg arhitektke Nataše Oblak Japelj, ki je obeležje oblikovala, sta bila v pripravljalnem odboru za postavitev spominske plošče bratoma Jager še gospoda Franci Dovč in Niko Šušteršič. Ploščo je iz sivega lesnobrdskega apnenca izdelal kamnosek Beno Ogrin.

V nadaljevanju kulturnega programa ob otvoritvi plošče je župan Vrhnike dr. Marjan Rihar izrazil obžalovanje, da sta brata Jager, ki sta odšla v obljubljeno deželo in tam uresničila »ameriške sanje«, tako slabo poznana in cenjena v rodnem kraju in domovini. Izrazil je upanje, da bo postavitev tega spominskega obeležja pripomogla k boljšemu poznavanju teh dveh znamenitih mož.

Slavnostni govornik na odkritju plošče je bil minister za Slovence po svetu akademik dr. Boštjan Žekš. Opisal je življenjski poti obeh bratov s poudarkom na pomenu njunega dela in dosežkov v Novi domovini. Poudaril je bogato zapuščino Ivana Jagra, ki jo hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki jo je na željo svojega moža podarila Sloveniji vdova Selma Jager. Zapuščino sestavljajo: knjižnica z več kot 1400 knjigami, biografsko dokumentarno gradivo v obliki rokopisov, pisem, študij in skic, arhitekturno gradivo, etnološka in umetnostna zbirka s predmeti z vsega sveta pa tudi s številnimi primeri slovenske ljudske umetnosti.

Akademik dr. Žekš je povedal, da je Ivan John Jager ves čas spremljal dogajanje v Stari domovini, se veselil vsakega napredka in aktivno pomagal pri izgradnji nove svobodne države po 2. svetovni vojni, in sicer s pošiljanjem dragocenih strokovnih knjig, revij in ostalega materiala.

Predsednica Muzejskega društva Vrhnika Marija Oblak Čarni je odkrila spominsko ploščo in jo izročila kraju Bistra, ki naj jo hrani v spomin na svoja pomembna krajana.

Viri:

• Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Pavel Mrak: Ivan (John) Jager – arhitekt. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Spletna stran Znani Vrhničani
• Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.
• Nataša Oblak Japelj: Odkritje spominske plošče bratoma Jager, Bistra, 8. maj 2010. Vrhniški razgledi 11, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Solunska fronta, Bistra
Datum: 1917-1919, 2010
Avtor: neznan, reprodukcije Nataša Oblak Japelj
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: 3 fotografije

Pisalo se je leto 1951, ko so se začele priprave na elektrifikacijo krajev v Vidovskih hribih za tiste čase popolnoma neznano čudo električne razsvetljave. Slika je nastala ob že nekoliko dvignjenem drogu konec vasi Rudolfovo, ki je bil postavljen na Povletovi njivi v Repniku. Pri tem delu je bilo prisotnih kar nekaj odraslih moških, veliko pa tudi fantičev pri 16 letih, ki so bili v povojnih časih glavna delovna sila.

Dolgo so trajale priprave za ta veliki projekt: izmeriti teren, kjer bo potekala trasa, zakoličiti razdaljo med drogovi, po hribu, ravnini, pa spet po klancu navzdol, seveda se tudi izogniti orani njivi, da je bil drog postavljen v jameljču, da ni oviral oranja itd. Po vseh hišah je bilo treba napeljati inštalacijo, ne nazadnje tudi nekatere posameznike prepričati, da se je lahko po steni razbijalo, saj so bile hiše večinoma iz kamna. Večina gospodinjstev se je odločila le za dve žarnici – eno v kuhinji in eno v »hiši«. Za čuda, da se je moj oče odločil dati žarnico tudi zunaj nad klet, da je svetila hkrati naravnost v hleve k prašičem, v drvarnico in štalo. In v presenečenje vsem je ta svetloba segala tudi do treh sosedovih hiš. Takrat nam je bilo to nekaj neverjetnega.

Za te priključke po hišah je bilo treba plačati nekaj prispevka, ves ostali strošek pa je krila država. Je pa bilo treba skopati jame za drogove. Vsaka hiša je bila dolžna skopati tri jame. Če kdo tega ni zmogel, je moral sam poskrbeti, da mu je to delo opravil nekdo drug, seveda proti plačilu. Takile fantiči, kot je bil moj brat star 15 let, so bili ravno pravšnji, da so kopali jame tudi za druge.

Te priprave so potekale celo leto 1951, leta 1952, nekje čez poletje, pa je končno elektrika posvetila. V vsaki vasi smo pripravili pogostitev za vse delavce in za vse vaščane. To je bil seveda velik dogodek.

Prebivalci Vidovskih hribov smo bili srečni za tako pridobitev, saj to nam je resnično spremenilo življenje. Prej smo bili navajeni na petrolejke in laterne. Petrolej je bil drag in je bilo treba kar naprej luč privijat na manjšo svetlobo, da se je petroleja čim manj porabilo. In naš ata je še potem kar naprej godrnjal, da luč preveč sveti, koliko elektrike da se bo porabilo.

Moj starejši brat, ki je bil iznajdljiv kolikor ga je bilo, je od žarnice iz hiše napeljal žico v štibelc in tam napravil še eno luč, eno pa nad krušno peč. Žico je prinesel stric iz Ljubljane vso razpokano, ampak brat je to nekako zalepil in seveda se je ni smel noben dotikati, da ga ne bi streslo.

Sprva smo za razsvetljavo plačevali pavšalni znesek. Če je slučajno kdo nabavil likalnik, je bilo treba pa posebej prijaviti. Zgodilo se je, da so v enem gospodinjstvu dobili likalnik in ga niso prijavili. Ko je bila inšpekcija po hišah in so ta likalnik odkrili, so imeli zelo hude težave. Sreča, da je moj brat še pravočasno pobral in skril tisto razpokano žico iz štibelca in iznad peči. Bog ne daj, da bi to dobili.

Verjetno je bila napeljava in ureditev na splošno bolj slaba, saj je toka kar naprej zmanjkovalo, še posebej kadar je grmelo. V takih primerih je bilo treba v Cerknico poklicati električarja. Spet je bil za to najbolj primeren moj brat Tone, vsakič lepo na kolo in po strokovnjaka. Za Vidovski kraj je bil zadolžen električar Franc Mramor doma z Unca. Ko je nekoč spet nekaj grmelo in zmanjkalo toka, se je naš Tone uprl. Ni se peljal v Cerknico, ampak sta s prijateljem prinesla lojtro, jo naslonila na transformator, Tone je zlezel in se skobacal skozi majhno okence v notranjost in elektriko priklopil. To se je kar nekajkrat zgodilo, tako da je France Mramor začel razmišljati, kako da sedaj v Žilcah tok deluje brez prekinitev. Kar sam je prišel pogledat naravnost k nam. Naš Tone nič hudega sluteč, se je pa pohvalil: “Nič vas ne rabimo, to sedaj kar jaz porihtam.” Kaj hujšega! Mramor je prav kričal: “Ti fantič imaš toliko za iskat v transformatorju, kod jaz v vašem špajzu. Naj ti ne pride nikdar več kaj takega na pamet!”

Stvar so potem rešili tako, da se je v Žilce za stalno naselil električar Jaka Petavs in bil tako vedno pri roki.

Sedaj si ne moremo predstavljati življenja brez elektrike. Ne samo brez razsvetljave, tudi brez hladilnika, kuhalnika, raznih gospodinjskih strojčkov. Vse smo kuhali na štedilniku na drva, tudi belo perilo, greli vodo za umivat, za prat perilo, pomivat posodo, tudi kuhali za prašiče. V štedilniku na drva smo zakurili trikrat na dan. Podneta za spodkurit je bila stalno napravljena in posušena shranjena pod štedilnikom, da je hitro zagorelo. Je pa bil problem z vžigalicami, ki se jih je zelo težko dobilo. Nekaj časa po vojni so bile narejene iz malo tršega papirja in imele konice pomočene v žveplo. Dolgo je trajalo, da so zagorele, zato smo jim rekli, “Pet minut počakaj”.

Tudi papirja ni bilo in in je bilo treba delati z njim skrajno varčno. Veliko smo si pomagali z žerjavico, tako da smo dali v štedilnik debelo bukovo poleno, ki je tlelo, da se je žerjavica ohranila. Večkrat pa smo poklicali sosedo, če imajo kaj žerjavice pri njih. Otroci smo hitro stekli z železno lopatko, prinesli od soseda žerjavico in zadevo rešili.

Hladilnika nismo niti poznali. Ko smo poleti zaklali kakšno kokoš ali ovčko, smo dali meso v sosedovo klet, da se je ohranilo nekaj dni.

Vstajali smo z zoro in šli spat z mrakom. Lahko samo pomislimo, koliko smo imeli dela za golo preživetje iz dneva v dan.

• Spodaj z očali – neprepoznan,
• zgoraj levo v brezrokavniku Tone Tekavec, Bahnetov iz Rudolfovega,
• zadaj pokrit s kapo – France Dragolič iz Cerknice,
• spredaj ob drogu – France Mramor, električar z Unca,
• takoj za njim Jože Brence, Rakičanov iz Čohovega,
• za njim – Milan Štritof, Mihov iz Ravni.

• Skrajno desno stoji Đuro Vukičevič, ki je bil na KLO (Krajevni ljudski odbor) Cajnarje,
• pred njim je Milan Tekavec, Klančarjev s Koroščega
• pred njim – Tone Tekavec, tudi Klančarjev s Koroščega,
• na drog je naslonjen Jože Hribljan – Šuštarjev iz Ravni.

Slovarček:

• špajz: shramba,
• hiša: glavni prostor z zidano pečjo,
• štibelc: manjša soba za spanje
• lojtra: lestev.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: fotografija

Jožef Žirovnik (rojen 10. avgust 1860, Zgornje Gorje; umrl: 18. februar 1941, Ljubljana) je leta 1879 dokončal učiteljišče v Ljubljani in kot 24-letni mladenič prišel poučevat na enorazredno ljudsko šolo v Begunje pri Cerknici. Pravi Gorenjec, se je dobro vživel v naše kraje in 11 mladeniških let preživel v Begunjah (1879-1890), najprej kot učitelj na enorazredni ljudski šoli, od šolskega leta 1985/86-1889/90 pa kot nadučitelj.

Zanimivo je, da je knjižico Cerkniško jezero spisal in izdal v Zabavni knjižnici Slovenske matice leta 1898, ko je bil že 8 let (od 1890-1922) nadučitelj v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Na 107 straneh je temeljito obdelal Cerkniško jezero z njeno okolico in zgodovino, priloženih je tudi pet fotografij: Cerknica, Velika Karlovica, Drugi (mali) škocijanski most, Veliki škocijanski most (zunaj), Veliki škocijanski most (znotraj) in pregledna karta v merilu 1:40.000, ki jo je izdelal Albert Sitsch. Na karti je za Zelše uporabljeno ime Selice. Knjižica je izšla v nakladi 3200 izvodov. Bila je prva izdana tovrstna publikacija o Cerkniškem jezeru, ki sta ji zatem sledili še Kabajeva in Kunaverjeva.

Še nekaj besedil je napisal in jih objavil Josip Žirovnik, in tako ohranil številne zanimivosti bodočim rodovom iz Menišijskega konca.

• V knjigi Logaško okrajno glavarstvo (1889) je Žirovnik na dveh straneh  predstavil šolski okoliš Begunje.
• V knjigi Popis slavnosti katere so se priredile v Logaškem političnem okraju 1888 leta v proslavljanje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Frana Josipa I., ki jo je založilo “Društvo učiteljev in šolskih prijateljev Logaškega šolskega okraja”, pa je Josip Žirovnik predstavil prireditve v Begunjah.

Poglejmo si Žirovnikov zapis o slavnostih, ki so jih ob 40 letnici vladanja Franca Jožefa priredili
v Begunjah:

Slavnost v Begunjah
dné 7. oktobra.

(Popisal nadučitelj Josip Žirovnik).

Slavnost v spomin 40 letnega vladanja Njega Veličanstva presvetlega cesarja Fran Josipa I. obhajala je Begunjska šolska mladina v nedeljo dné 7. oktobra v navzočnosti krajnega šolskega svèta, učiteljstva in mnogobrojnega bčinstva.

Popoludne po božji službi zbrali so se šolski otroci v šoli v sobi I. razreda, čegar prednja stena je bila zagrnjena s cesarsko in kranjsko zastavo, a v sredi je visela podoba cesarjeva z zelenjem ovita.

Najprvo je bil nagovor na šolsko mladino. Govoril je č. g. Matej Kljun, tukajšnji katehet. V svojem govoru — okoli pol ure trajajočem — je kazal na mnogoštevilne dobrote, katere je delila in deli cesarjeva dobrotljiva roka in katerih naj se posebno v veseli dan 40 letnice njegovega vladanja hvaležno spominjajmo. Posebno otroci naj pomnijo, da je presvetli cesar ustanovil ljudsko šolo. Naj tedaj hodijo pridno v šolo in naj se trudijo, da se bodo pridno učili, kar ravno želi naš deželni oče, presvetli cesar. Po prošnji, naj Bog ohrani in obvarje našega presvetlega cesarja še mnogo let, zapeli so otroci z navdušenjem cesarsko pesen med pokanjem topičev.

Potem so učenci deklamovali različne pesni, nanašajoče se na ta dan in sicer:
1. „Cesarjev dan“ (za ta dan zložena); 2. „Živi svetli cesar naš“ ; 3. „Grof Rudolf Habsburški”; 4. „Prisega v naravi”; 5. „Na moje rojake“ ; 6. „Spartanka“ ;
7. „Otrokovo domoljubje“ ; 8. „Otrokova cesarska pesen”.

Po deklamacijah razdelile so se slavnostne knjižice in sicer so prejeli:

II. razred 2. oddelek 20 knjižic »Naš cesar Fran Josip I.«

II. razred 1. oddelek 30 knjižic »Cesar Fran Josip I.«

I. razred 2. oddelek 42 knjižic »Cesar Fran Josip I.«

I. razred 1. oddelek 53 spomenic.

Slavnost je bila s tem končana. Domu gredé prejel je še vsak otrok eno štruco kruha pri šolskih vratih, za kateri kruh so premožnejši možje nekaj goldinarjev darovali.

Vsa slavnost bi se imela vršiti „pri lipcah” na prostem, deset minut od vasi, kjer bi bilo še sajenje cesarskih lip in pogoščenje otrok s sadnim moštom in prosta zabava. A dež nam je zabranil tja iti in vsa slavnost se je morala vršiti v skromnih prostorih šolskega poslopja. Lipe (šest dreves) se bodo sadile v nenavzočnosti otrok, a pri lepem vremenu bodemo šli vsi skup tja, da bodemo prostor, katerega narod že od nekdaj „pri lipcah“ imenuje, krstili „pri cesarskih lipcah“. In otroci, ko bodo že odrasli v može in žene, se bodo z radostjo spominjali onega slavnostnega leta, ko so bile lipe sajene v trajajoči spomin 40 letnega vladanja Njega Veličanstva presvetlega cesarja Fran Josipa I., katerega naj Bog ohrani in obvaruje še mnogo let v srečo svojih zvestih podložnikov.

Viri:

• Popis slavnosti katere so se priredile v Logaškem političnem okraju 1888 leta v proslavljanje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Frana Josipa I., ki jo je založilo “Društvo učiteljev in šolskih prijateljev Logaškega šolskega okraja”.
• Logaško okrajno glavarstvo 1889. Izdalo “Društvo učiteljev in šolskih prijateljev Logaškega šolskega okraja”.
• spletna stran Notranjci

Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 1898
Avtor: Jožef Žirovnik
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 11. 6. 2020
Oblika: dokument

V albumih fotografij Cerkničana Jerneja Malovrha smo odkrili zbirko razglednic, ki so bile izobraženemu in načitanemu zbiratelju gotovo zelo drage. Zgodbe, ki jih pripovedujejo, bomo objavili v nekaj nadaljevanjih.

1635 Ganimedova ugrabitev

Sliko »Ugrabitev Ganimeda« je naslikal Rembrandt leta 1635. Široka je 1290 cm, visoka 1770 cm. Razstavljena je v stavbi Državne umetniške zbirke v Dresdnu v Nemčiji.

V klasični umetnosti je Ganimed predstavljen kot lep mladenič, v katerega se je zaljubil bog Zevs. Prevzel je podobo orla in Ganimeda ugrabil s Trojanskega polja. Sliko so interpretirali na različne načine: humanisti so v njej videli čisto otroško dušo, ki jo je bog ljubil. Motiv uriniranja naj bi poudaril drugo Ganimedovo naravo – zodiakalno znamenje vodnarja, nosilca vode, ki omogoča vegetacijo. Druge teorije so se osredotočile na češnje, nisem pa uspela najti, kaj naj bi pomenile.

V grški mitologiji je bil Ganimed trojanski kraljevič, sin Trosa in Kaliroe. V Iliadi je Homer zapisal, da je bil najlepši med smrtniki. Po ugrabitvi se je Zevs oddolžil Ganimedovemu očetu tako, da mu je poslal nesmrtne konje, Ganimed pa je na Olimpu postal nesmrten in je stregel bogovom. Njegovo ime se pojavi v Shakespearovi komediji Kakor vam drago. Aristofan opisuje mit o Ganimedu v komediji Mir. Kot motiv so ga uporabljali slikarji Correggio, Cellini, Rubens in Rembrandt. Po njem so v 17. stoletju imenovali največjo Jupitrovo luno (Jupiter je bil rimski vrhovni bog, Zevs grški), ki jo je odkril Galileo Galilej (poleg ostalih treh).

Rembrandt Harmenszoon van Rijn, rojen 15. julija 1606 v Leidnu, umrl 4. oktobra 1669 v Amsterdamu, je bil holandski slikar in grafik. Velja za enega največjih slikarjev in tiskarjev v evropski umetnosti in najpomembnejšega v holandski zgodovini. Po končanem osnovnem šolanju je obiskoval strogo kalvinistično latinsko šolo in za tem vpisal filozofijo na Univerzi v Leidnu. Kmalu jo je zapustil, da bi se usposobil za slikarja. Leta 1625 je s prijateljem odprl lastno slikarsko delavnico v Leidnu. Po prvih uspehih šest let kasneje se je preselil v Amsterdam. Poročil se je, kupil hišo, trije sinovi in žena so mu umrli, eden – Titus je preživel. V tem času je naslikal svojo najznamenitejšo sliko Nočna straža. Poleg slikanja je služil tudi s poučevanjem. Kljub temu je imel dolgove. Bankrotiral je in je moral prodati hišo in umetnine, katerih lastnik je bil. Njegov sin in Hendrickje (Rembrandtova služkinja, s katero je imel sina) sta ustanovila podjetje in ga zaposlila. Vsi skupaj so se preselili v predmestje Amsterdama, kjer je tudi umrl.

Rembrandtu so sprva pripisovali več kot 700 slik. Strokovnjaki pa sedaj domnevajo, da njegov opus obsega 350 slik, 300 jedkanic in tisoč risb. Ostalo naj bi bilo delo njegovih študentov ali posnemovalcev. Prva dela je podpisoval z RH, kasneje z RHL, po letu 1633 pa z Rembrandt. Rembrandtova dela lahko razdelimo v naslednje sklope: zgodovinske slike, portrete in skupinske portrete, avtoportrete, krajine, risbe in jedkanice.

Razglednica je bila poslana v Kamnik 25. januarja 1922.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Ganimed
• https://artsandculture.google.com/asset/the-abduction-of-ganymede/2gGzDAOK1Yk7xg?hl=en
• https://www.worldofartglobal.com/products/the-abduction-of-ganymede-by-rembrandt-in-1635
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Rembrandt

Kraj: Cerknica (zbirka), Nizozemska
Datum: 1635
Avtor: original Rembrandt; razglednica Generalni direktorat kraljeve zbirke Dresden
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 19. 3. 2020
Oblika: razglednica

Proslava in obenem srečanje gorenjskih in primorskih partizanov, ki jih je med drugimi nagovoril tudi narodni heroj in nekdanji komandant IX. korpusa Jože Borštnar.

CERKNO, 8. 9. 1963

V jesenskem času smo se »borci predvojaške vzgoje« zbrali še enkrat. Odšli smo na pohod po partizanskih poteh v Cerkno.

Pohod v Cerkno na osrednjo proslavo se je začel v Cerknici 6. 9. 1963 v dopoldanskem času, ko smo se zbrali v Cerknici, prevzeli ustrezno opremo in oborožitev (puške Mauser), dobili osnovna navodila (ukaze) in odšli na avtobus, ki nas je odpeljal v Logatec. To je bila izhodiščna točka našega pohoda. Poleg naših vodnikov (mislim, da je bil poveljnik pohoda Janez Hren) je z nami šel kot spremljevalec tudi eden od starejših cerkniških borcev. Iz Logatca smo se podali peš do prvega postanka, ki je bil na neki kmetiji v Godoviču. Seveda pa pohod ne bi bil v smislu »po poteh partizanskih enot« če se ne bi ves čas nekaj dogajalo kot na primer letalski napad iz leve, zasede na poti itd. Glede na mladost in spočitost smo to z lahkoto prestajali. V Godoviču nas je čakala večerja in po večerji pripovedovanje našega spremljevalca, udeleženca NOB o dogodkih, ki jih je sam doživel v vojni. Bil je doma iz Cerknice, imena se ne spominjam. Seznanili smo se z vsebino praznovanja in slovesnosti v Cerknem. Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se odpravili spat na senik.

Drugi dan se je začel z »uzbuno«, po postrojenju je sledila telovadba in zajtrk. Dan je bil še napornejši od prvega. Po prihodu na novo lokacijo, kjer smo se utaborili, je po večerji sledil pravi partizanski miting. Po napornem dnevu smo hitro zaspali. Vendar pa nas je čakala še naloga nočne straže, na kateri smo se izmenjavali čez noč. Tu pa se je zgodil zanimiv dogodek. Naši starešine so po mitingu malo »proslavljali«. Tako je sredi noči prišel na stražarsko mesto do stražarja naš spremljevalec v spremstvu »maliganov«. Ker ga je poznal, seveda ni ustrezno postopal ter ga ni ustavil. To ga je neznansko razburilo in zagrozil mu je s kaznijo na jutranjem postrojenju. No, na postrojenju je res opozoril na nočni dogodek, vendar pa ni bil prepričan ne, kaj je bilo narobe, ne kdo je to storil. Ker se stražar, ki je bil tedaj na straži sam, ni javil, je bil s pomočjo »maliganov« rešen kazni.

Po zajtrku smo se odpravili naprej proti Cerknem. Začelo je deževati, nadeli smo si pelerine, ki smo jih izdelali iz šotorskih kril. Bil je to zaključni del pohoda. V dopoldanskih urah smo prišli v Cerkno na prireditveni prostor.

V spominu mi je ostal prireditveni prostor s koruzo, blatno njivo, dežjem, postroj velikega števila pohodnikov iz vseh smeri in množica udeležencev proslave. Po prejemu slike so postali spomini še bolj živi. Tu je koruza, postroji enot, množica udeležencev in v dokaz dežja dežniki nad glavami obiskovalcev.

Po končani svečanosti in obveznem »partizanskim golažem«, smo polni vtisov odšli z avtobusom proti domu. V Cerknici je sledilo čiščenje orožja in predaja opreme.

V Glasu Notranjske (oktober 1963) zasledimo naslednji članek.

Svečanosti v Cerknem so se udeležili tudi prebivalci naše občine.

Ob jubilejni obletnici primorskih in gorenjskih partizanov je bila 9. septembra 1963 v Cerknem svečana proslava, katere se je udeležilo okrog dvesto prebivalcev naše občine. Kljub slabemu vremenu je bila udeležba zelo velika. Že nekaj dni pred pričetkom proslave so bile organizirane partizanske brigade. Te so šle po istih poteh, kjer so med NOB hodile partizanske brigade. Tega pohoda so se udeležili tudi nekateri naši prvoborci, ki so vodili četo, sestavljeno iz mladincev predvojaške vzgoje. Med potjo so priredili partizanske mitinge, prav takšne kot nekoč, ko so jih prirejali kulturniki lX. korpusa. Vsi udeleženci so bili po krajih, kjer so potovali, sprejeli kot nekoč med NOB. Vse kolone· so na dan 9. septembra 1963 prispele v Cerkno, kjer je večtisoč glavi, množici spregovoril tudi predstavnik italijanskih partizanov, ki so se borili skupaj z nami, vsem brigadam so podelili tudi visoka odlikovanja za izkazano junaštvo. Ob tej priliki so si udeleženci ogledali partizansko bolnišnico,«Franjo«, ki je okupator ni nikoli odkril. Ta bolnišnica je zgodovinskega pomena, proglašena za muzej. Vsi prostori so ohranjeni tako kot v času NOB. Se pozno v noč se je razlegala partizanska pesem; nekdanji borci so obujali spomine na junaške dni ljudske revolucije. Vsi zbrani pa so ob slovesu zaželeli drug drugemu skorajšnje snidenje.«

*Opomba: datum 9. 9. 1963 je napačen, dogodek je bil 8. 9. 1963.

In še Facebook, Bolnica Franja, 8. 9. 2015

Mestni muzej Idrija: 8. september 1963 je bil za Cerkno slovesen dan. Praznovali so 20. obletnico »ljudske vstaje« na Primorskem, istočasno pa še 20. obletnico ustanovitve Gradnikove, Prešernove in Vojkove brigade, 31. divizije, IX. korpusa ter Partizanske bolnice Franja. Ob tej priložnosti je Cerkno zaživelo v novi podobi. Prebivalci so dobili ugoden kredit, s katerim so lahko obnovili fasade hiš. Razširjen je bil most pred gostilno pri Andrjonu (iz 7 m na 18,5 m širine), obnovili so tudi stavbo današnje »stare ETE«. Na pokopališču pa so odkrili nov spomenik ter grobnico, v kateri je pokopanih več kot 900 borcev, ki so med vojno padli na Cerkljanskem.
Veličastne proslave na dan 8. septembra se je udeležilo več kot 20.000 ljudi, med njimi tudi večje število nekdanjih partizanov.

Slovarček:

• maligani: enota za merjenje količine alkohola, nanaša se na odstotek alkohola v vinu. Izraz maligani je francoskega izvora.
• uzbuna (sh.): alarm, preplah

Viri:

• Glas Notranjske, oktober 1963.
• Facebook: Bolnica Franja, 8. 9. 2015.

Kraj: Cerkno
Datum: 1963
Avtor: Vinko Tavčar
Zbirka: Mestni muzej Idrija
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Člani PGD Prezid so že pred 2. svet. vojno dali pobudo za zbiranje denarnih sredstev za nakup raznovrstnih tamburic. Akcija je uspela, nakupili so tamburice in osnovali prvi tamburaški ansambel. Tako je imelo gasilsko društvo že 1938. leta svojo glasbo in svoj pevski zbor. Iz tega ansambla je prepoznan le Friderik Preuc – Fric (oče Miroslava Preuca), ki sedi na katriji na desni. Med vojno so prenehali igrati, tamburice pa so se ohranile nepoškodovane.

Tamburice pa niso dolgo samevale v gasilskem domu. Vid Paulin – Majerken takratni ravnatelj OŠ » Ivan Janeš » Prezid je povabil – zbral mladino k poučevanju igranja na tamburice. Sam je že v prejšnji skupini igral na kitaro. Sedaj pa se je lotil poučevanja. Prijavilo se jih je veliko. Ob kateri priložnosti je nastala fotografija, ne vem, slikali pa so se ob škarpi na cesti pod nekdanjo šolo. Takrat je bil na njenem mestu zgrajen že nov zdravstveni dom. Ne vem, ali so vadili zunaj, ali je bil to koncert za mimoidoče –skratka zabavajo se ob vinu in glasbi. Nasproti bele večje hiše je gasilski dom in od tam so prinesli stole. Danes je v tem domu muzej PGD Prezid, novi gasilski dom pa stoji za novo šolo. V hiši z rdečo kritino je takrat živela Sk’dnava Francka. Na ganku zrači odejo in jih posluša. Otrok ni imela. Po njeni smrti je hišo kupil Ivan Troha – Zvonetov, jo podrl do tal in zgradil novo. Zraven še danes stoji Pajetava hiša. Tudi tukaj na pragu stojita dve poslušalki: Pajetava Lipovac Micka in njena mama. Po materini smrti je Micka hišo oddajala v najem. Ena izmed stanovalk je bila Olga Vesel Privčava, zadnja stanovalka pa je bila Mickina vnukinja z družino, ki se je kasneje preselila v hišo moževih staršev na Zbitke. Zadaj sta parkirana gasilski avto in bela stoenka. Skupina tamburašev je nastopala predvsem pred domačim občinstvom, ni pa trajala dolgo. Slika je nastala okrog leta 1970.

Igrajo:

• Vinko Lipovac – bugarija
• neprepoznan
• Vilko Žagar – brač
• trije neprepoznani
• Ludvik Žagar – bisernica.

Sedijo:

• neprepoznan
• Ivan Paulin Štanfl – bugarija
• Franjo Kovač Pikcov – bugarija
• Ludvik Kovač – bugarija
• neprepoznan.
• Stojijo:
• Franjo Lipovac Krnen – berda
• Andrija Ožbolt – kitara
• učitelj Vid Paulin Majerken.

Gasilci so podarili tamburice takrat OŠ » Ivan Janeš« Prezid, danes nosi šola novo ime OŠ Petar Zrinski Prezid – Čabar. Tudi tokrat je podmladek poučeval ravnatelj Vid Paulin. Na sliki jih vidimo, ko so nastopili ob obletnici pustnega društva, ki je bilo ustanovljeno1969. leta. Danes na šoli nihče ne poučuje igranja na tamburice.

V pisani srajčki levo igra na berdo Dejan Kovač, skrajno desno pa na bisernici igrata Aleta Žagar in Milena Kovač. Govori njihov učitelj Vid Paulin.

Slovarček:

• katrija: lesen stol z naslonjalom
• gank: lesen pokrit hodnik, hodnik, balkon

Viri:

• ustni viri: Miroslav Preuc, Biserka Vrhovac in Milena Pintar

Kraj: Prezid
Datum: prva slika je nastala okrog leta 1938, druga v sedemdesetih, tretja pa v osemdesetih letih 20. stol.
Avtor: neznan
Zbirka: 1. Miroslav Preuc; 2., 3. Gordana Žagar
Skenirano: 12. 5. 2020
Oblika: fotografija

Od Mramorjevih z Gornjega Jezera so v začetku 20. stoletja v Ameriko odšli štirje bratje – Janez, France, Matevž in Jakob, a za stalno se je vrnil domov le Jakob, ki je prevzel posest. Janez in France sta si ustvarila družini in nekaj premoženja, Matevžu ni šlo tako dobro in brata sta mu po svojih močeh pomagala. Stric Janez Mulec s te slike je imel hčeri Mildred in Ester, ki sta se obe izšolali, bili zaposleni in si ustvarili družini …

Ta slika je prispela v pismu iz Amerike nekoč sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in ob obisku na Gornjem Jezeru, v rojstni hiši moža s slike, smo si jo z zanimanjem podajali okoli mize. Bila je imenitna: ne le da je na njej sorodnik iz Amerike, brat mojega starega očeta – že sama slika je bila drugačna, kot smo jih bili vajeni: v barvah in na bleščečem papirju. Na njej je mož v nedeljski opravi in s kravato, pripeto z najbrž zlato ali vsaj pozlačeno kravatno iglo, sedeč v fotelju, kot jih tukaj v podeželskih hišah še dolgo ni bilo. Na kolenih ima časopis, obut pa je – kdo ve, zakaj tako predvidevam – v copate. V srajčnem žepu ima najbrž očala in pisalo. Ugibam, ali je v žepku tisti dozdevni beli kemični svinčnik – ” na suho tinto” smo jim rekli in bili so še velika redkost – enak onemu, ki ga je poslal teti v enem od paketov in na njem piše John Mullec, Restaurant … itd. – reklamni svinčnik pač, ki pa jih tukaj tudi skoraj še nismo poznali in ta iz Amerike se nam je zdel kot svetinja. Ne samo ker je prišel tako daleč, ampak tudi ali predvsem zato, ker je dokazoval, da je stric Janez dovolj uspešen tam čez lužo in si ga lahko privošči. Ne dvomim, da je vse življenje čisto po notranjsko garal, karkoli je že počel, a ker nikoli ni pretrgal stikov z rojstnim krajem, je njegovo uspešno prebijanje skozi življenje tam čez tudi nam nekako dvigovalo samozavest in dajalo dober občutek, še zlasti ker je v hudih časih od tam kdaj pa kdaj prišel paket in v pismih kakšen tolažilen dolar.

Stric Janez je tu videti nekako spokojen, a vitalen; kot nečaki in nečakinje v domačem kraju pa je tudi on po materi z Otoka bolj svetlolas – no, tu že osivel – ter visok in močan. Zdi se mi, da je bilo ob tej sliki rečeno, da je stric Janez na njej star okroglo sedemdeset let. Ali je bil upokojen, ne vem, a gotovo smo mislili, da je, kajti to je bila vendar Amerika, dežela blagostanja in še ne videnih ugodnosti … Skoraj kot “Indija Koromandija, kjer bonboni visijo raz veje …” No, tudi nam je šlo tiste čase vsak dan bolje in leta suhih krav so počasi tonila v pozabo, delovna doba za upokojitev pa je bila pri nas tedaj ob številnih ugodnostih prav kratka … in seveda penzije tudi …. Ob stricu Janezu je na sliki komoda ali omarica, na njej pa stoječa uokvirjena barvna fotografija družine njegove hčere – tudi to je bilo za nas drugače, amerikansko.

Ko smo takrat hodili – najprej s kolesi, pozneje z avtobusom – na obisk na očetov dom k Mramorjevim na Gornje Jezero, je teta Štefka med prvimi novicami vedno povedala, ali je prišlo kakšno pismo od sorodnikov iz Amerike in nas podrobno seznanila z njegovo vsebino: ali so vsi zdravi, kdo se je poročil ali ločil (kajti tudi to se jim je zgodilo), kdo dobil naraščaj, kdo se bo upokojil, kdo je – bognedaj – umrl, kdo se je preselil, kdo zamenjal službo – z vsem smo bili na tekočem, tudi o vaščanih in znancih onkraj luže. Ko pa je po vojni enkrat na leto prišel paket z rabljeno obleko, kilogramom sladkorja in vrečko surove kave, ga je skrbna teta razdelila med družine vseh bratov in sester, čeprav sta bili s staro mamo sami tistih dobrin najbolj potrebni. Največ pisem, ki jih je teta varno shranila v star lesen kovček, je prišlo prav od družine strica Janeza, ki je na tej sliki. Sam ni pisal, pač pa njegova žena in pozneje hči Mildred, ki je še znala malo slovensko, pet vnukov strica Janeza pa stikov s starimi kraji svojega deda nima več …

Zapisala je nečakinja Štefanija Mulec, najstarejša hči njegovega brata Jakoba.

Kraj: Cleveland, Ohio, USA
Datum: okoli 1965
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

Okrajna zveza društev za telesno vzgojo Partizan Ljubljana-mesto in okolica je 4. junija 1955 priredila v letnem telovadišču v Tivoliju okrajno tekmovanje v ljudskem mnogoboju. Udeležili so se ga tudi člani TVD Partizan Rakek. Prvi na levi je Metod Arko.

Mnogoboj je bil obenem tudi predpriprava za okrajni zlet v Kopru. Sodelovalo je nad dvesto članic in članov telovadnih društev. Prireditelji so pričakovali več udeležencev, a jo je zagodlo slabo vreme, eni se na mnogoboj niso niti prijavili, drugi se niso uspeli kvalificirati. Telovadci iz Trnovega, Zelene jame in Zgornje Šiške so doma pozabili zdravniška spričevala in izkaznice. Ja, kadar ima hudič mlade, jih ima veliko. Mnogoboj je kljub težavam uspel. Rakovški telovadci se niso uvrstili med prvih pet v nobeni vaji.

Fotografija je lahko nastala tudi med prvomajsko parado v Ljubljani. Leta 1955 je bila prireditev še bolj slavnostna kot običajno, saj smo praznovali desetletnico zmage nad fašizmom. V paradi so se zvrstile enote JLA, predvojaške vzgoje in protiletalske zaščite, gasilci, telesnovzgojna društva Partizan, ostala športna društva, taborniki in delovne množice iz Ljubljane in okolice. Po paradi je na Trgu revolucije nastopilo 1500 pevcev in glasbenikov. Od leta 1955 sta za prvi maj tudi dva prosta dneva.

Rakovški TVD Partizan pa je bil tega leta zelo aktiven, saj je pripravil več nastopov in telovadno akademijo.

Podatke je zapisal sin Metoda Arka Anton Arko.

Viri:

• Slovenski poročevalec, 5. junij 1955, letnik XVI, št. 130
• Slovenski poročevalec, 16. marec 1955, leto XVI, št. 63
• Tovariš (1955), letnik 11, številka 19. URN:NBN:SI:DOC-ANUH57Y0 from http://www.dlib.si

Kraj: Ljubljana
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija