Slika je bila posneta po mojem občutku okoli leta 1972, in sicer zagotovo v jedilnici Kovinoplastike ob neki praznični priložnosti – morda 8. marcu, srečanju upokojencev, kaki sindikalni zabavi ali čem čisto tretjem – vsekakor pa prazničnem in veselem, vrednem dobre muzike.

Sliko je najverjetneje posnel Jože Berglez, takrat neuradni uradni fotograf Glasila Kovinoplastike. To in še eno sliko sem namreč našla pri posprav­ljanju v kupu člankov, ki sem jih včasih pisala v ta časopis, ki je takrat “pokrival” vso Loško dolino, ne le kolektiv Kovinoplastike. Njegova naklada je bila od okoli 1600 izvodov, pa tja do 2200 ali celo 2500 – za vsakega zaposlenega en izvod, pa še za upokojence jih je bilo.

Zdaj pa k fantom na sliki: prva dva sta hkrati tudi člana Godbe na pihala, ki je nekako v tem času ali malo po njem postala Pihalni orkester Kovinoplastike. Ta, pravzaprav njen sindikat, ga je vzela pod svoje okrilje, mu omogočila prostor za vaje, nakup inštrumentov in financirala celotno njegovo dejavnost. Orkester še vedno nosi ime Kovinoplastike.

Ja, prva dva z leve sta France Žnidaršič – Žfran, ki je več kot 50 let deloval v Pihalnem orkestru oziroma godbi že tam nekje od leta 1954 naprej, vmes pa igral tudi v raznih ansamblih kot je ta na sliki, pisal besedila za narodno zabavne viže, a tudi prevzel vlogo kapelnika, ko je godbi že grozil razpad. Pa še kaj narisal je mimogrede. Drugi je Jože Žnidaršič, ki s prvim ni v sorodu, sta pa dolga leta skupaj muzicirala pri godbi in tudi tukaj. Tretji je harmonikar Jože Truden, že pokojni, ki je s svojo harmoniko razveseljeval družbe daleč naokoli tako rekoč do zadnjega diha. Poleg njega z električno kitaro stoji Ljubo Bavec – Lubče, verjetno v času s slike še vedno tudi član skupine Deltoidi, drugače pa daljni sorodnik fotografa Vinka Bavca, o katerem smo na Starih sikah tudi že kakšno rekli. Zadnji je Bogomir Mulec, Culcov Bogo iz Pudoba, ki je v prostem času brenkal na bas pri tej skupini z imenom Notranjci, drugače pa delal v Kovinoplastiki, kot tudi ostali štirje kolegi s slike.

Po domače smo jima rekli Mežnarjev France in Pogrčinov Jože. Poleg pihal in črnih telovnikov imata skupen tudi v Loški dolini zelo pogosti priimek Žnidaršič.

Za njima se vidijo skupaj zloženi legendarni Brestovi stoli tipa “sardan”, ki so bili tja nagneteni najbrž zato, da so napravili prostor za nastopajoče in skoraj zagotovo tudi plesalce. Ob normalnih vsakdanjikih smo na njih malicali, vse dokler ni bila zgrajena najnovejša jedilnica, ki zdaj šteje tudi že blizu trideset let. Prva je bila v stari hiši nasproti gostilne pri Mlakarju, po letu 1967, ko je Kovinoplastika dobila nove proizvodne prostore na “udarniško” zgrajenih temeljih pa je bila narejena tudi nova kuhinja z jedilnico in to je ta s slike.

Tokrat ne bom šla spraševat naokoli, kakšna priložnost je tole bila, niti kaj so igrali in še vse tisto, kar bi mi sproti padlo na pamet, ker sicer tale prispevek ne bo nikoli končan … Saj je že na prvi pogled očitno, da je bilo lepo: trenutki sladkega brezdelja, glasba, ples, mladost … Muzikantje so pa itak najboljši fantje …

Urednik Glasila Kovinoplastike Slavko Berglez je pred objavo slike zapisal vse kar je pomembno. Dejstvo, da je sliko pripravil za objavo in jo – najbrž ob ustreznem članku – tudi objavil, govori, da je šlo za pisanja vreden dogodek.

Kako dolgo in kje vse so Notranjci s slike nastopali pa ne vemo, gotovo ne samo tukaj in tokrat.

Kraj: Lož, Kovinoplastika
Datum: 1972
Avtor: domnevno Jože Berglez
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 19. 1. 2019
Oblika: fotografija

Na sliki je Andrej ml. s sinčkom Viktorjem na kolenu. Andrej ml. je bil dvojček mojega pradeda Maksa Lavrenčiča. Fotografijo je posnel Maks Šeber ml. v svojem ateljeju v Postojni. Letnica nastanka fotografije 1890 je zgolj ocenjena glede na znane podatke. Andrej ml. ima na sliki okrog trideset let, sin Viktor pa je še majhen otrok.

Sklepam, da je Andrej ml. živel s svojo družinico v Št. Petru na Notranjskem (danes Pivka), v Postojni se je dal le fotografirati.

O Andreju ml. in sinu Viktorju ne vem skoraj ničesar. Iz osmrtnice, nalepljene na zadnji strani fotografije, je razvidno, da je bil Andrej ml. gostilničar v Št. Petru na Notranjskem. V času nastanka fotografije je bil Št. Peter “majhna in čedna vas”, kot so zapisali učitelji tistega časa. Imela je dvainpetdeset hišnih številk in dvesto sedemdeset prebivalcev. Ljudje so se tu večinoma ukvarjali s kmetijstvom in živinorejo, vendar si niso mogli zaslužiti za potrebni vsakdanji kruh, zato so bili primorani poiskati postranske zaslužke. Veliko jih je šlo vsako leto na Hrvaško, kjer so si kot drvarji služili kruh. Prihranjeni denar so pošiljali ali pa sami prinesli domov svojim družinam. Navedimo še odlomek iz tistih časov:

“Posebno velika dobrota in korist za tukajšnje ljudstvo je parna žaga gg. Medice & Križaja, ki je bila leta 1884 po najnovejšem načinu izdelana. Ljudstvo zasluži si s prevažanjem in dovažanjem lesa pri tej žagi mnogo denarja.

Tukajšnje ljudstvo je jako pohlevno in nepopačeno. O pretepih, pobojih itd. se nikdar nič ne čuje. Tudi žganjepitju ni nič vdano.

Jezik ljudstva je dokaj pravilen; le sem ter tje se umešava kaka laška beseda.” [1]

Andrej ml. pa je bil gostilničar in posestnik v tej vasi, ki je imela v svoji zgodovini več imen. Učitelji [1] so trdili, da je “bila važna le radi velike železnične postaje“, okrog kolodvora se je prav lepo razvijala, zato je bila “skoraj najlepša vas v Postojinskem okraji“. Gostilničarjem ponavadi ni šlo slabo, kako pa je šlo Andreju ml., ne vem. Lahko da je imel kar precejšnje skrbi, saj tura na obrazu menda ne dobimo zaradi mirnega in brezskrbnega življenja. Andrej ml. ga je dobil na licu, zanj je bil usoden [2]. V tistih časih ni bilo antibiotikov, verjetno so obstajali kirurški posegi, sepsa pa je bila velik problem.

Tudi jaz sem pred leti občutil, kako je to neprijetno. Nekega jutra se nisem spoznal v ogledalu. Tur se mi je razvil na desnem licu, čez noč je zatekel ves obraz. Začeli so me zdraviti z antibiotiki, kmalu zatem so mi nadlogo izrezali v splošni anesteziji. Za spomin mi je ostala brazgotinica na desnem licu. Je komaj vidna, saj se izgubi med z leti pridobljenimi gubami. Andrej ml. pa je ni tako poceni odnesel, tur na licu ga je stal življenja.

Iz časopisa izrezana osmrtnica, nalepljena na hrbtni strani fotografije, sporoča, kako mlad je moral umreti Andrej. Ni dopolnil niti osemintrideset let. Zapustil je ženo Amalijo in sina Viktorja.

Njegovo osmrtnico so objavili v časopisu SLOVENSKI NAROD v petek, dne 21. julija 1899.

Slovarček:

• žganjepitje: pitje žganja
• tje: tja
• umešavati: vmešavati
• železnična postaja: železniška postaja
• Postojinski okraj: Postojnski okraj

Viri:

• Ivan Lavrenčič (fotografija z osmrtnico)
• [1] Postojinsko okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski opis, Postojina 1889 – http://www.dlib.si
• [2] Ustno pričevanje profesorice umetnostne zgodovine Tatjane Milavec, roj. Šapla, pravnukinje Andreja Lavrenčiča st.

Kraj: Postojna
Datum: okrog leta 1890
Avtor: M. Šeber
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija

Pred vhodom cerkniške osnovne šole se je pred fotografa postavilo petindvajset učencev 2. b razreda. Fantje so postavljeni v dveh vrstah zadaj, dekleta pa so s tovarišico zasedle prvo vrsto. Razredno fotografiranje se je praviloma opravilo zadnje dni šolskega leta. Po oblačilih sodeč je bilo že prav poletno toplo, saj so punce oblečene v krila, fantje pa večinoma v kratke hlače.

Fotografiranje se je največkrat opravilo v enem dnevu za celo šolo. Kot je videti v ozadju slike, je v spodnji šolski avli na slikanje čakal že nov razred. Fotograf Jože Žnidaršič st. je zato moral kar dostikrat pritisniti na sprožilec fotoaparata in dosti ptičkov je zletelo, preden je bilo vse končano.

Spodaj z leve so:

• Karmen Dobrin,
• Marija Hrovatin,
• Tatjana Prevec,
• Vilma Šega,
• tovarišica Košir (imena ne vemo).

V sredini z leve so:

• Uroš Bavdek,
• Robert Druško,
• Jože Konestabo,
• Slavko Ožbolt.

Spodaj z leve so:

• Jasna Mele,
• Alenka Žnidaršič,
• Jolanda Ris,
• Bernarda Vrenko.

V sredini z leve so:

• Franc Žnidaršič,
• Tomaž Slokar,
• Damir Jadrič.

 Z leve so:

• Matjaž Pavlin,
• Stojan Maček,
• Duško Skubic,
• Borut Levec,
• Jože Kebe.

Z leve so:

• Toni Mevc,
• Miran Adamič,
• Erik Mikše,
• Jože Žnidaršič,
• Peter Petrovčič.

Tokrat so napisani samo priimki, pa še ti ne vsi, ampak pomaga vseeno.

Viri:

• Bernarda Vrenko

Kraj: Cerknica
Datum: 1974
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Bernarda Vrenko
Skenirano: 16. 12. 2018
Oblika: fotografija

Sliko je med pomembnimi dokumenti skrbno hranil oče Anton Purkart iz Otav, ki se je po osvoboditvi Češke, po letih ujetništva v Italiji in Nemčiji, od koder je pobegnil na Češko, vrnil nazaj v svoj rojstni kraj. Otrokom je pripovedoval o bojih partizanov za osvoboditev Češke, kjer je bil minerec. V eni od bitk, v kateri so razstrelili strateški most, je hudo ranjen obležal na nabrežini. Rešil ga je soborec Janoš. Ko se je vrnil v domovino in se mu je rodil sin, mu je v spomin na plemenitega soborca dal ime Janoš.

Oče Anton Purkart si je vse življenje želel obiskati Prago in prijatelje. Čas povojne obnove, družina in trdo delo za preživetje mu tega ni omogočilo. Tu in tam je prejel iz Češke kakšno pismo s pozdravi, najbolj pa se je razveselil pošiljke lepih oblačilc ob rojstvu sina Janoša. V naslovu pisma je pisalo: “Mili Tondo” … in ob branju se mu je zarosilo oko.

Kraj: Praga
Datum: 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Anita Caruso
Skenirano: 19. 01. 2019
Oblika: fotografija

Razglednico Ravbarjev stolp s Planino v ozadju je izdal Fotolik Celje, odposlana pa je bila poleti 1969.

Ravbarjev stolp je še edini ohranjeni del srednjeveškega gradu Mali grad, ki je stal blizu vhoda v Planinsko jamo, ki se je zaradi njegovega imena nekoč imenovala Malograjska jama. Valvasor pravi, da je na tem mestu že v rimskih časih stal grad, ki je v 3. stoletju iz neznanega vzroka propadel. V virih je prvič omenjen leta 1444 kot grad “Kleinburg”. Njegovi lastniki so bili sprva Goriški grofi, kasneje pa tudi Albenski gospodje, Celjani in Habsburžani. V 15. stoletju ga je v deželno-knežji fevd dobila rodbina Ravbarjev in po njih se edini ohranjeni del gradu, tudi imenuje.

Ko so bile po drugi vojni žage nacionalizirane, zasebnih žag ni bilo več, so kmetje razrezovali les za lastne potrebe na državnih ali zadružnih žagah. Ves les, tako iz državnih kot zasebnih gozdov je bil namenjen za potrebe lesne in celulozne industrije, za elektro in telefonske drogove, rudnike in seveda izvoz, da je država dobila prepotrebne devize za industrializacijo. Proste prodaje lesa ni bilo. Lastniki gozdov so morali ves posekani les prodati najprej zadrugam, pozneje gozdnim gospodarstvom, le drva so lahko porabili za lastne potrebe.

Za redno vzdrževanje gospodarstva so dobili kmetje letno po 2 (dva) kubična metra hlodovine. Za ta les so dobili posebno potrdilo, les pa je moral biti požigosan z žigom revirnega gozdarja z rdečo barvo, da so ga lahko legalno razrezali na eni od državnih ali zadružnih žag. Ob obnovah ali novogradnjah so lastniki gozdov na osnovi gradbenega dovoljenja in specifikacije potrebnega lesa, dobili za razrez in tesanje tudi večjo količino lesa. V osemdesetih letih (kakšna tudi že prej) pa je bilo po kmečkih skednjih zgrajenih veliko privatnih žag, kjer so poleg za domačo rabo dodeljenega lesa razrezali tudi veliko takrat še “nelegalnega”, deske so ponoči naložili na kamione in odpotovale so na jug nekdanje Jugoslavije (Srbija, Kosovo, Makedonijo); črni trg v nemških markah je cvetel.

Pod Ravbarjevim stolpom, pred vhodom v Planinsko jamo, je Ivan Obreza v 18. stoletju zgradil vodno žago z dvema venecijankama. Pozneje je bil tu postavljen en polnojarmenik. Ko so leta 1846 veleposestvo Haasberg kupil Windischgraetzi, je prišla v njihovo last tudi žaga. Po drugi svetovni vojni je z njo upravljalo podjetje Javor Pivka. Obratovala je le občasno, ko je bilo dovolj vode in se je nabrala potrebna količina lesa, da je bilo smiselno pognati žago. Razrezovala je predvsem les zasebnikom. Ko nam je pozimi leta 1965 pogorela hiša, so nam na tej žagi razrezovali jelove in smrekove hlode. Takrat smo tja hlode, nazaj pa deske in žamanje še vozili z živinsko vprego in vozovi.

Viri:

• Planinska dolina – Ljudje in kraji ob Unici. 2009.
• Lesna industrija na Pivškem. 1976

Kraj: Ravbarjev stolp, Planina
Datum: 1969
Avtor: Fotolik Celje
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 24. 1. 2019
Oblika: razglednica

Fotografija je nastala okoli leta 1971 v Gorenjih Otavah pred Mehlinovo hišo, ob obisku družine Golmajer iz Tržiča. Golmajerjevi so obiskali Ančko Popit – Mežnarjevo, poročeno Anzeljc, ki je stanovala pri njih, ko je bila, kot mnogo drugih deklet iz naših krajev, nekaj časa zaposlena v Tekstilni in bombažni predilnici v Tržiču. Golmajerjevi so se poznali tudi z Zofijo Purkart, ki je ravno tako kot Ančka delala v Tržiču.

Na fotografiji so od leve proti desni:

• Zofija Purkart (Malčkova) iz Gorenjih Otav,
• sledi trojica, družina Golmajer iz Tržiča – obiskovalci,
• naprej od njih je Jožefa Purkart – Malčkova iz Gorenjih Otav,
• sledi Mežnarjeva družina iz Gorenjih Otav, in sicer Ančka in France Anzeljc (France je priženjen k Mežnarjevim iz Velikih Blok) in
• v ozadju njuna edina hčerka Fani, poročena Doles.

Ančkina hčerka Fani se spominja, da je mama Ančka večkrat govorila o tem, kako toplo je bila sprejeta v družini Golmajer in kako lepo so se razumeli. Velikokrat so ji ponudili stol ob mizi in jo pogostili s kosilom ali večerjo. Nekterkrat so ji privoščili tudi razne priboljške. Ob nedeljah so dekleta hodila na plese ali na oglede gledaliških iger. Čeprav so bile že odrasle ženske, so morale biti ob spodobnem času doma. Ančka ni bila dolgo z doma, še ne leto dni. Zbolela ji je mama in morala se je vrniti domov in skrbeti zanjo.

Na fotografiji so z leve proti desni:

• Zofija Purkart – Malčkova iz Gorenjih Otav,
• trojica skupaj je družina Golmajer iz Tržiča.

• Mežnarjeva družina Franc, Ančka in hčerka Fani Anzeljc ter
• Jožefa Purkart – Malčkova Pepa iz Gorenjih Otav.

Slovarček:

• nekterkrat: večkrat, mnogokrat
• priboljški: sladice, sadje …
• Mežnarjevi, Malčkovi: hišna imena, ki so na vasi še danes v veljavi in so pridevana po značilnosti posamezne družine. Mežnarjevi po mežnarici, Ančkini mami, ki je skrbela v vasi za zvonenje v cerkvi sv. Andreja, pa tudi za urejenost znotraj in zunaj cerkve. Malčkovi pa so dobili hišno ime po daljnem majhnem predniku, ironično pa je bil Malčkov ata tako velik, da se je vedno z glavo zadel v podboje vrat kamorkoli že je prišel na obisk.

Viri:

• po pripovedovanju Fanike Doles zapisala Zvonka Ješelnik

Kraj: Gorenje Otave
Datum: okoli 1971
Avtor: neznan
Zbirka: Fanika Doles
Skenirano: 8. 1. 2019
Oblika: fotografija

Pred kakimi 40 leti je Jugoslavijo zajela velika gospodarska kriza. Država se je začela pospešeno zadolževati in za ublažitev krize sprejemati začasne ukrepe, saj je primanjkovalo tudi osnovnih življenjskih potrebščin.

Pomanjkanje naftnih derivatov je vlada v letu 1979 omilila z omejitvijo vožnje vozil s parnimi in neparnimi številkami registrskih tablic tako, da so ob predpisanih dnevih lahko vozili le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice.

Verjetno to ni zadostovalo, zato je ZIS (zvezni izvršni svet), čemur bi danes rekli vlada, oktobra 1982 vpeljal bone za nakup bencina in dizelskega goriva. Lastnikom osebnih vozilo je pripadalo 40 litrov goriva na mesec.

Do bonov so bili upravičeni tudi lastniki strojev na bencinski in naftni pogon, kot so mešalci za beton na bencinski pogon, motorne žage, mopedi, kamioni, avtobusi, buldožerji, traktorji itd.

Jaz sem za pot v službo prevozil mesečno okrog 700 km, za kar bi bilo 40 litrov goriva premalo, zato sem uveljavil pravico do bona za 5 litrov goriva za motorno žago in 5 litrov za mešalec na bencinski pogon.

Obstajali sta dve vrsti bonov, in sicer za motorni bencin in dizelsko gorivo. Bone je tiskala tiskarna v beograjskem Topčideru.

Izdani so bili v vrednosti 5, 10, 20 in 50 litrov goriva. Velikost bonov je bila 118 x 46 mm. Natisnjeni so bili v različnih barvah in z oznako za vrsto goriva, za bencin oziroma  dizel. Bone so delili na vnaprej določenih mestih le v naprej določenih dneh in le ob točno določenih urah.

Da bi pridobili čim več bonov, so ljudje kupovali praktično odslužene kripe (osebne avtomobile, traktorje, škropilnice, motorne žage, kosilnice ipd.).

Poslovanje z boni je prenehalo 31. 12. 1984.

Kraj: Cerknica
Datum: 1982
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 24. 1. 2019
Oblika: dokumenti

Včasih je bilo sankanje po klancih cerkniških ulic čisto običajen prizor. Cerkniška otročad se je sankala prav na vsakem klancu ter okoliških hribih in dolinkah. Tako je bilo tudi leta 1957, ko je nastala ta slika.

Zvonko Mele in Roman Turšič sta slikana na križišču današnje ulice Videm in Tabor. V ozadju je videti še ne vseljene stanovanjske bloke, ki so jih začeli graditi v letu 1955. Na desni strani, na sredini klanca, pa je del ograje Kravanjetovega vrta. Danes se na tem mestu nahaja poslovno stanovanj­ski objekt, kjer je avtošola, Rotova elektro trgovina in servis, nekdaj pa je bila tam tudi lekarna.

Zvonko in Roman sta se sankala po klancu od Kaplanije do križišča. Naprej, do Sokolskega doma in križišča z glavno cerkniško ulico, je cesta bolj položna in ni bila več primerna za sankanje. Danes je kaj takega praktično nepredstavljivo zaradi gostote prometa, poleg tega pa cestne službe hitro in temeljito očistijo sneg s cestišča. V tistih časih so ceste splužili z lesenim plugom, vlečenim s konjsko vprego, ki je sneg odrival levo in desno, pod njim pa je ostal zglajen sneg. Posipanja s peskom in soljo, kot ga poznamo danes, še niso uporabljali, zato se je sneg na cestah dolgo obdržal in s tem tudi pogoji za sankanje. Sankati se je dalo tako rekoč čisto pred domom, kakor tudi fantiča s slike, saj je Turšičeva hiša tam, kjer je danes trgovina Castel, Meletova pa le par korakov od tu.

Roman in Zvonko sta sedaj na vrhu klanca, na Placu, od koder se cesta spusti proti Vidmu in Sokolskemu domu. Zadaj desno je danes spomenik Valvasorju, pod njim pa stanovanjski blok (gozdarski blok). Nekoč je bila tu Kaplanija, ki je bila požgana med vojno in dokončno porušena po vojni.

Oblika in izdelava sank, kot jih vidimo na sliki, sta bili v uporabi še dolgo po tem. Bile so masivno izdelane, po drsni površini so imele kovinske šine, zaradi česar so po snegu lepo drsele in držale smer. Za majhne otroke so bile take sanke kar težke, ko jih je bilo treba zvleči nazaj v klanec, ko pa so se spustili, je teža pripomogla k hitrosti in daljavi. Otroci so prenašali sanke na hrbtu tako, kot jih zdaj drži Roman. On jih sicer še ne more, ker je premajhen, večji pa so jih tako oprtane na ramena nosili po hribu navzgor ali čez mesta, kjer ni bilo snega.

Slovarček:

• šina: kovinska, železna tirnica; tu ploščati kovinski trak na drsnih površinah sani

Viri:

• Joži Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 13. 1. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Dramska sekcija Katoliškega izobraževalnega društva je bila zelo aktivna. Mnogo iger so naštudirali in zavidam jim njihov spomin. Jaz se samo od šporgeta obrnem, pa ne vem več po kaj. Največ iger so uprizorili v tridesetih letih 20. stoletja, naslovne letnice pa pišem na pamet, ker na slikah ni podatkov.

Avtor igre »Teta na konju« je verjetno Madžar. Pravega priimka ni mogoče ugotoviti. Enkrat je omenjen kot T. Hearst, naslednjič kot Hirst in tudi kot Hristov. Srčno upam, da ima kateri od bralcev ta podatek.

Igra predstavlja delček vojaškega življenja. Poročnik Stanič se zaljubi v lepotico Lidijo, upanja na poroko pa nima, ker je brez denarja. Ko je tako iskal rešitev, se je spomnil, da ima v Argentini bogato teto, ki je velika ljubiteljica konj. Piše ji, naj mu pošlje 1500 pengov, da si bo kupil kobilico Lidijo. Teta mu z veseljem ustreže in poročnik ne vidi več ovir za poroko. Pozabil pa je nevestino mater, ki je zahtevala, da pred poroko vidi teto. Po pomoč se obrne k svojemu prijatelju poročniku Kiku, ki se je oblekel v žensko obleko in se gospe Barletovi, Lidijini mami, predstavil kot teta iz Argentine. Ampak – zaplet primeren resne komedije – v »teto« se zagleda star major. Pila sta bratovščino enkrat, dvakrat, malo večkrat in se ga napila. Poročnik ni bil več pozoren, ženska obleka se je razprla in pod njo je major uzrl vojaško obleko. Razjezil se je in Kiku zbil z glave še lasuljo ter mu obljubil kazen.

Nato pa se pojavi prava teta iz Argentine in se pojavi pred gospo Barletovo, ki teti takoj razloži svoje želje glede hčerine bodočnosti. Teta Barbara je gluha na to uho in govori le o kobilici Lidiji, ki jo bo kupil njen nečak. V tem hipu pride poročnik Stanič in na svoje veliko presenečenje uzre teto, ki hoče videti kobilico za katero je poslala denar. Staniču pomoli pod nos njegovo pismo, v katerem ji je pisal, da je kupil kobilico, ki ima lepo grivo, lepe noge in je močna v križu. Ko Lidija to sliši, jo skoraj kap. In sedaj sledi razplet, kot se spodobi. Stanič vse razjasni, teta in Lidijina mama pa se pogovorita in privolita v poroko.

Zdaj sem že vajena takih zadnjih strani.

Slovarček:

• šporget: štedilnik
• pengő: (v madžarščini žvenket, žvenketanje) je nekdanja madžarska valuta, ki se je uporabljala med letoma 1927 in 1946

Viri:

• Glas naroda: najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki (05. 05. 1934), letnik 42, številka 105. URN:NBN:SI:DOC-49MYLLQP from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Na fotografiji je skupina 23 učencev v šolskem letu 1968/69, ki je obiskovala malo šolo v Begunjah. Slikani ob Kulturnem domu nasproti šole, ki jo lepo vidimo v ozadju. Na tem prostoru je danes nov gasilni dom. Z njimi je njihova razredničarka Rozka Škerlj.

To so bili časi, ko mala šola še ni bila obvezna in je zato otroci iz oddaljenih vasi niso obiskovali.
V skupini sta dvojčici Sonja in Marija Petrič ter brata Andrej in Roman Hribar. Čeprav je bil eden leto mlajši, sta šla kar skupaj v malo šolo. Zakaj bi bil en sam doma? Kako je bilo včasih vse preprosto!

Čepijo:

• Marja Tekavec,
• Marija Sernel,
• Roman Meden in
• Milan Modic.

Druga vrsta:

• Majda Hiti,
• Bojana Bavdek,
• Franc Matičič,
• Roman Šivec,
• Niko Zalar in
• Slavko Intihar.

Vsi sošolci zapisani lepo po vrstnem redu in s pripisom pri Andreji Kopinč – z repom ter Martini Kranjec – dva repa. Ja, kar je res, je res!

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Begunje
Datum: Junij 1969
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Martina Mele
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Fotografiranje je bilo pred drugo svetovno vojno cel obred. Tudi ta slika iz zbirke mojega pokojnega očeta Lojzeta kaže na to. V hladnem nedeljskem dnevu se je osem bloških deklet in trije fantje postavilo pred frišno oplankan skedenj s takrat modernimi poteznimi vrati. Kljub hladnemu dnevu snega ni videti. Kam je bila družba namenjena ni znano.

V Velikih Blokah so bile v tistih letih tri gostilne: Pri Lenčku (Korošec), Pri Lipetu (Jerič) in pri Bratovki (Bratok), prej pa tudi Pri Blaževcu (Mazi – Doles) v dolenjem koncu vasi. Tako je verjetno, da so mladi izkoristili popoldne za druženje v gostilni, saj so bile fantovščine pogoste in jih je bilo treba zapit. Pogoste so bile tudi prireditve Društva kmečkih fantov in deklet v Novi vasi in prav mogoče je tudi, da so se odpravljali v Novo vas. Kolikor to družbo poznam, k nedeljskim popoldanskim večernicam ali krščanskemu nauku niso bili namenjeni. Glede na oblačila je bil najbrž predpustni čas, ko so se vrstili plesi in ohceti.

Dekleta imajo enotna pokrivala – temne baretke, ki so potisnjene postrani, da se vidijo urejene frizure. Okoli vratu imajo skoraj vse kožuščke, Tonova Iva celo lisičjega. Vsa dekleta so v lepih dolgih plaščih, v rokah imajo torbice. Moj oče – skrajno desni, si je kot krojač izdelal že kar gosposki plašč in ima na glavi moderen klobuk, kaj drži v levi roki pa nisem ugotovil.

Mlada predvojna vaška družba v najboljši izdaji, bi lahko zaključili. Dekleta so bila stara okoli 20 let, Janezonov Janez in moj oče pa že 30. Glede na izbiro deklet je čudno, da sta bila še samska. Poročila sta se šele po vojni.

• Janez Modic – Janezonov v značilnem površniku,
• Zofka Anzeljc – Pajkova,
• Malka Mazij – Matevževa,
• Iva Modic – Tonova,
• Štefka Hiti – Kovačeva,
• zadaj nepoznan fant.

• Marija Hiti – Mazejeva,
• Francka Korošec – Stebrova,
• Malka Hiti – Mazejeva,
• Marija Drobnič – Gočeva,
• Lojze Mazij – Matevžev.

Dekleta in fante je pred nekaj leti prepoznal stric Jože Mazij. Na srečo sem takrat imena zapisal, saj danes tega ne bi mogel več storiti, ker je stric Jože lansko jesen v 99. letu umrl.

Slovarček:

• frišno oplankan: sveže obit z deskami

Viri:

• pok. Jože Mazij, Velike Bloke

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 12. 3. 2013
Oblika: fotografija

Hribarjev Andri iz Iga vasi je bil strasten lovec. V zimskem času je šel na skupni lov vsako nedeljo, in če je bil dober ulov, so se obvezno ustavili v Knavsovi gostilni v Vrhniki, kjer jim je gostilničarka pripravila okusna jetrca, zraven so popili rujno vince, si pripovedovali lovske dogodivščine in peli.

V Kočevju se je izučil za zidarja, zaposlen pa je bil kot vzdrževalec po podjetjih v Loški dolini, ker je znal vihteti zidarsko kelo, dobro pa je obvladal tudi tišlarska dela. Nazadnje je delal na Marofu v Starem trgu in od tu odšel v zaslužen pokoj. V prostem času je ljudem po dolini opravljal zidarska dela, posebno je bil znan kot mojster zidanja krušnih peči. Morda še danes iz marsikatere njegove peči zadiši po kruhu.

Njegov hobi pa so bile poleg lova tudi ptice. Hčerka pravi, da jih je bil vedno poln sadovnjak. Naredil jim je več krmilnic in jih hranil z žitom, ki so ga doma pridelali, in z lojem. Tega je nastavil po vsem vrtu in ptice so se rade vračale k dobremu gostitelju. Včasih se je dolgo zadržal na vrtu, opazoval ptice pri hranjenju in poslušal njihovo petje. Vse je poznal po imenu, najrajši pa je poslušal štiglca, gemplna in drobne siničke. Tudi šojo je občudoval zaradi lepega krovnega perja na perutih. Je modro s črnimi prečnimi progami. Pri petju pa oponaša druge ptice.

Odločil se je, da bo ujel dobro pevko. Iz žice si je napravil kvadrasto kletko – špringlaj, ki je imela vratca zgoraj. Vanjo je natresel hrano, in ko je šla ptica v kletko, so se vratca zaprla in le-ta ni mogla iz nje. Ujeto ptico je prinesel v kuhinjo in jo prestavil v pravo kletko. Ker so bili do nje prijazni in jo dobro hranili, se jih je hitro navadila in jih kratkočasila s petjem. Tako so imeli pri Hribarjevih vsako zimo novo ptico pevko. Včasih je bil štiglc. Ime je najbrž dobil po petju. Kliče » štigelitt«, »cvitt – vitt – vitt«. Oglaša se tudi »didlit« in podobno. Njegovo petje je melodično žvrgolenje in cvrčanje. Poleg tega, da lepo poje, je atraktiven na pogled. Tudi gemplna si je prinesel. Ta je malo večji in pravi lepotec z živo rdečim trebuščkom in z belo liso pod repom. Petje je tiho, prijetno, mešanica ščebetajočih, škripajočih in žvižgajočih glasov »di dü diüüü« in podobno. Ko je prišla pomlad, pa jih je spustil na svobodo. Čeprav je bilo treba ptici čistiti kletko, žena in otroci niso nikoli nasprotovali.

Kasneje mu je brat Ivan, ki je sam gojil kanarčke, prinesel v dar dva. Le – te je hranil, poslušal in užival v njihovem petju. Ptice na vrtu ni več lovil. Špringlaj pa je končal na podstrešju, oz. so ga založili neznano kam.

Petrkov stric Filip iz Novega Kota je bil živ leksikon, pregovore je kar stresal iz rokava. Januarja, ko goduje Vincencij, je imel navado reči: »Zdaj bo pa ptič na kolcu jajce znesel.« Kot otrok tega reka nisem razumela. Našla sem še en podoben pregovor: »Sušec na kolu jajce znese.« Ugotovila sem, da so najbolj zgodne pri gnezdenju ujede. Rjavi jastreb gnezdi že sredi februarja. V februarju, ko zima opleta z repom, si je res težko narediti gnezdece.

 Ko si je Andri nabavil ves material za hišo in si z zidanjem že vnaprej prislužil delavce, je leta 1965 podrl staro hišo do tal in na novih temeljih začel graditi novo. Gradnja je potekala zelo hitro, saj so hišo podrli med prvomajskimi prazniki, v jeseni pa so se že vselili. Zasilno kuhinjo so si uredili v prostorih, kjer so kuhali za prašiče, spali pa so pri tašči – ženini mami. V delo je vpeta vsa družina. Na tleh še vedno leži kamenje stare hiše, na novih temeljih pa že nastaja zunanja stena.

 Sina in zeta pri delu opazuje Hribarjev stari ata – Andrej. Drago Anzeljc pa je osredotočen na vrvico in se trudi, da bo zid raven, ker je ves čas pod budnim zidarjevim očesom.

 Tudi sestra Francka Anzeljc, takrat učiteljica v Novi vasi, je prišla bratu pomagat, da bo šlo delo hitreje od rok.

 Andri je zadovoljen, ker delo poteka tako, kot je načrtoval in hvaležen sestrini družini, da so jim priskočili na pomoč.

Metka Anzeljc je prišla s starši. Takoj se je vključila v akcijo, saj pridno odnaša kamenje, da bo gradbišče bolj prehodno.

Slovarček:

• Andri: Andrej
• kela: zidarska žlica
• tišlarska dela: mizarska dela
• štiglc: lišček
• gempl: kalin
• špringlaj: past za ptice
• kolc: kol

Viri:

• ustni vir: Jožica Novak roj. Hribar
• ustni vir: Irena Klepac roj. Mavrin
• pisni vir: Ivo Božič – Ptiči Slovenije

Kraj: Iga vas
Datum: maj 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 28. 1. 2019
Oblika: fotografija

 Na sliki sta zakonca Marija Purkart (Stražiščar) in Andrej Purkart, po domače Malček iz Gorenjih Otav.

Oče Andreja Purkarta je bil doma z Roba oziroma Purkarč blizu Velikih Lašč. Kot logar je prišel na Občine (lokacija ob cesti med Rakitno in Pikovnikom), kjer se je z družino naselil v gozdarski koči. Od nje so ostale le ruševine, ki jih je preraslo grmičevje. Ko je spoznal svojo ženo Marijo Stražiščar iz Špičastega Stražišča, sta v Gorenjih Otavah kupila skromno hišico, v kateri je pred tem živela Helena Popit. Rodilo se jima je sedem “Malčkovih” otrok, in sicer: Jožefa, France, Jože, Karolina, Anton, Ivanka in Zofija.

Priimek Purkart se je pojavil v času turških vpadov (1475 …). Izhaja iz besede Burgwart, označuje torej človeka, ki je obveščal gospode na gradu Turjak o prihajajoči turški nevarnosti. Tik nad vasjo Purkarče je mala, neznatna, z gozdom porasla in danes komaj opazna vzpetina s krajevnim imenom Kres. Tu naj bi v času turških vpadov po potrebi kurili kresove in s tem oznanjali na nevarnost.

Po ustnem viru, ki ima podlago v virih in raziskavah pokojne Justine Jagodič (umrla leta 1989) iz Velikih Lašč, po rodu Kramarjeve (Šimnova) iz Želimelj, upokojene učiteljice, sicer pa vnete raziskovalke krajevne zgodovine, naj bi pred 500 in več leti neki grajski piskač, čuvar, “Burgwart” (Purkart), ki je ob pojavu Turkov v znak nevarnosti trobil na najvišjem stolpu turjaškega gradu, nekoč rešil Turjačana iz nevarnosti. Graščak mu je v zahvalo potem dal svet, zemljo na Purkarčah, da jo obdeluje. Ob tem mu je podelil tudi svobodnjaški stan in mu tako ni bilo treba na tlako in plačevati desetine. Menda je bil ta možak majhne postave in se zato še danes reče na domačiji Purkart pri Malčkovih.

V tem kraju pa je bilo menda takrat veliko podgan, ki so prenašale kugo in ta svobodnjak, nekdanji turjaški podložnik “Burgwart”, se je potem umaknil drugam. Del svoje ta boljše posesti je dal nekemu Strletu, ki je prišel iz okolice, morda iz bližnjih Strletov in zato je še danes na domačiji Pri ta dolenjih – Strle hišna številka 1, ne pa pri Malčkovih – Purkart, kjer je hišna številka Purkače 3.

Viri:

• Tomaž Kočar: Podroben opis naselij, Purkarče, 366-367.

Kraj: Gorenje Otave
Datum: okoli 1900
Avtor: neznan
Zbirka: Janoš Purkart
Skenirano: 19. 1. 2019
Oblika: fotografija

Težko si je danes predstavljati, kakšen je bil gornji del Rakeka leta 1964, pred 55 leti. K sreči nam lahko zavrtijo čas nazaj fotografije in razglednice, posnete v tistih časih.

Le bencinska črpalka in nekaj hiš nad cesto proti Cerknici je takrat samevalo, nekje daleč, daleč, (lahko bi rekli bogu za hrbtom) od centra Rakeka, ki ga je takrat tvorila zelo prometna (tako za potniški kot tovorni promet) železniška postaja in okoliške stavbe, kjer so bili: sodišče, SDK, Katastrski urad, pošta, banka, sedež Trgovskega podjetja Škocjan, pa gostilna Lovec, pa trgovina v Domiceljevi hiši, pa trafika in da ne pozabimo Polakove brivnice in frizerskega salona. Vse to je bilo nekje daleč stran od prvih novogradenj na zgornjem delu Rakeka.

O “obilici” prometa v tistem obdobju slikovito govori sam posnetek, ljudje hodijo kar po sredi ceste.

Tudi v naše kraje je prihajala motorizacija. Mopedi iz Tomosa, fički iz Kragujevca, pa motorji in avtomobili iz drugih virov so bili vse pogostejši. Žejo pa so naši jekleni konjički lahko gasili le na bencinski črpalki v Postojni, kdor se je peljal proti Ljubljani tudi tam. Ne vem, ali je imel takrat bencinsko črpalko že Logatec. Tako je še kako prav prišla bencinska črpalka na zgornjem delu, takrat še skoraj nepozidanega Rakeka, nekako že na pol poti do Cerknice, tako, da ni bilo zamer iz občinskega središča. Zasluge za izgradnjo ima Trgovsko podjetje Škocjan Rakek, dograjena je bila julija 1961, po načrtih Petrolovih arhitektov, zgradilo pa jo je Gradbeno podjetje Gradišče iz Cerknice. V sklopu Trgovskega podjetja Škocjan Rakek je bencinska črpalka poslovala od 1. 8. 1961 do 1. 7. 1963, potem pa so jo prodali Petrolu. Za današnji čas skromna, takrat pa moderna bencinska črpalka je dolgo obdobje zadostovala potrebam prebivalstva vse takratne občine Cerknica od Unca do Babnega Polja, Bloške in Vidovske planote.

Na fotografiji na desni strani sta fičko in kamion verjetno iz Tovarne avtomobilov Maribor (TAM). Ker so v TAM izdelovali tudi avtobuse je lahko TAM-ov tudi avtobus na sliki. To so bili časi, ko je bilo težko, skoraj nemogoče dobiti vozila iz zahoda, pa je morala domača proizvodnja pokrivati vse potrebe.

Slovarček:

• fičko: popularno ime za avto Zastava 600, 750 ali 850 iz tovarne Zavodi Crvena Zastava v Kragujevcu

Kraj: Rakek
Datum: 1964
Avtor: Fotolik Celje
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 24. 1. 2019
Oblika: razglednica

Sliko, ki jo je najbrž posnel nekdo iz Kovinoplas­tike, sem našla v kupu rokopisov za Glasilo Kovinoplastike. Preden povem, kaj je v resnici na njej, naj postrežem z nekaj let staro prigodo s to sliko.

Ko sem pripravljala prispevek o civilnem partizanskem zdravstvu v Loški dolini med drugo svetovno vojno, mi je prijazen in spoštovan zgodovinar poleg fotokopij iz pisnega gradiva poslal tudi nekaj fotografij, med njimi tudi tole s pripombo, da ne ve točno kaj je na njej, verjetno pa da gre za katero od medvojnih bolnišnic na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. No, jaz sem takoj vedela, da ni tako.

Na fotografiji iz leta 1981 ali 1982 je zametek Obratne ambulante Kovinoplastike, ki je pozneje – z izdatno spodbudo dr. Sama Modica, predstojnika Inštituta za medicino dela v Ljubljani, sicer po rodu z Bloške Police, prerasla v eno boljših enot za medicino dela v Sloveniji. Pred tem je v Kovinoplastiki deloval le referat za zdravstveno varstvo, ki je vključeval tudi organizacijo in izvedbo prve pomoči in organizacijo preventivnih periodičnih pregledov delavcev na zdravju škodljivih delovnih mestih. Za dokumentacijo oziroma objavo v Glasilu Kovinoplastike je sliko posnel najverjetneje takratni vodja Službe varstva pri delu ing. Bernard Turk, ki si je za razvoj medicine dela v KPL zelo prizadeval in ima tudi velike zasluge za to, kar je pozneje nastalo. Mogoče pa je slikal tudi kdo iz kroga uredništva Glasila Kovinoplastike.

Kdaj je bila ta stavba s slike zgrajena in zakaj, mi ni znano, bila pa je skoraj zagotovo še izpred prve svetovne vojne, a kar dobro vzdrževana in v uporabi, vse dokler je niso pred gradnjo nove upravne stavbe Kovinoplastike okoli 1998 porušili. Nekaj podatkov iz njene preteklosti pa vseeno vem.

Če ne že prej, je bil v njej vsaj med obema vojnama sodni zapor, kjer je svojo kazen prestajal tudi komunist in revolucionar France Popit, ki pa je od tam pobegnil, medtem ko so mu nekoč naložili pripravljanje drv na dvorišču. Tri dni je bil po pripovedi moje mame in tet tam zaprt tudi moj stari oče, ki je med plačilom kazni in zaporom raje izbral zapor. Kaj je napravil narobe pa res ne vem. Po vojni so bila dolga leta v tej hiši stanovanja. Spodaj so živeli Turšičevi, zgodaj pa družina takratnega direktorja Kovinoplastike Franca Peruška. Ko so se stanovanja izpraznila, je Kovinoplastika stavbo obnovila in v spodnjih prostorih namestila zasilno obratno ambulanto, kamor je prihajal zdravnik opravljat preventivne preglede enkrat tedensko, zgoraj pa del računovodstva. Poleg je bila avtomehanična delavnica, na sliki desno je videti del njenih vrat.

Zgodovina zdravstvenega varstva v Kovinoplastiki pa je na hitro takale:

Ko se je Kovinoplastika, ki je v začetnem obdobju doživljala kar precej poškodb pri delu, preselila v nove prostore v Ložu, je bila tam na novo urejena tudi služba varstva pri delu s sobo za prvo pomoč, v kateri je delala usposobljena tečajnica prve pomoči, dokler se ni izšolala srednja medicinska sestra, ki jo je na predlog dr. Emila Trudna štipendirala Kovinoplastika. Preventivne preglede delavcev je za Kovinoplastiko najprej opravljal dr. Rakuš v Obratni ambulanti KLI Logatec, nato Inštitut za medicino dela ali pa Zavod za varstvo pri delu v Ljubljani, malo pozneje pa Obratna ambulanta Brest Cerknica z dr. Šmalcem na čelu.

Ves čas je v KPL obstajala želja, da bi preventivno zdravstvo poenostavili in pocenili s tem, da bi vse postopke opravili kar v Ložu. Tako je okoli leta 1980 prišlo do adaptacije stanovanjskih prostorov v hiši s slike za potrebe zdravstvene preventive. Opremljena je bila skromna ordinacija, sestrska soba in laboratorij ter sanitarije; čakalnica pa je bila kar na hodniku. Enkrat tedensko je prihajal specialist medicine dela dr. Boris Moškon, ki je sicer delal v papirnici Vevče v Ljubljani ali pa je bil v tem času morda ravno upokojen. Istočasno se je že usposabljala specialistka za medicino dela dr. Olga Brlas – Ožbolt, ki je začela delati prav tukaj, najprej kurativo. Takrat je del preventivne dejavnosti potekal tudi v nekdanji službi varstva pri delu in prvi pomoči tik zraven proizvodnih prostorov. Od leta 1984 je v novih sodobnih prostorih, ki so bili v sklopu Inoxa, opravljala kompletno kurativno in preventivno dejavnost za okoli 1200 delavcev Kovinoplastike. Vse priprave in preiskave od laboratorija, preiskav sluha, vida, pljučnih in srčnih funkcij, telesnih meritev in anamneze je zdaj potekalo na enem mestu po točno določenem urniku med delovnim časom. Tako je bilo zdravstveno varstvo delavcev na zdravju škodljivih delovnih mestih in vseh drugih organizirano kar se da udobno, s čim manjšimi stroški in izostanki z dela. Odprta je bila tudi zobna ambulanta. Nekaj časa je preventivne preglede opravljal tudi specialist medicine dela dr. Mitja Miklič iz Zdravstvenega doma Vrhnika. 

Kovinoplastika je financirala vso preventivo, ki je bila zelo obširna in temeljita ter plačevala tudi stroške nadstandardnih storitev kurative in zobozdravstva, še prej pa z enoletnim podiplomskim študijem medicine dela, prometa in športa in dodatnimi posebnimi znanji izobrazila tudi zdravnico in medicinsko sestro.

Po letu 1998 je prišlo do večjih sprememb in krčenja dejavnosti ter končno do zaprtja vseh zdravstvenih dejavnosti v Kovinoplastiki, razen zobozdravstva.
No, slika še poudarja vso skromnost takratnih razmer: oznaka z rdečim križem brez napisa, kup umazanega snega in komaj prehodna stezica do vrat … v ozadju pa žična mreža, ki je preprečevala prost prehod iz ograjenega tovarniškega področja do bližnje gostilne pri Mlakarju. Vendar se jo je dalo zlahka preplezati … Stavba je na drugi strani imela v pritličju nizko – nekdaj kuhinjsko – okno, ki je tudi lahko služilo za zasilni vhod ali izhod, vendar je bilo večji del časa pod ključem in zato ne posebno uporabno … Zdaj to lahko povem …

Kraj: Lož
Datum: 1981
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 19. 1. 2019
Oblika: fotografija

Tako, kot je prikazano na sliki iz leta 1957, so se včasih sankali po ulicah Cerknice. Potreben je bil le klanec, sneg, sanke in topla oblačila. Prometa skoraj ni bilo, progo pa so sankačem “uredili” kar z lesenim plugom, kar sicer ni bil prvotni namen, saj je leseni plug s konjsko vprego sneg odrinil levo in desno, ni pa ga posnel do trdega. S tem je na cesti ostalo dovolj zglajenega snega, kot nalašč za sankanje.

Na sliki je Zvonko Mele iz Cerknice. S sankami se spušča po klancu s Placa proti Vidmu in Sokolskemu domu. Danes se ta ulica imenuje Tabor. V ozadju vidimo Urbancov tabor z urarsko delavnico in zvonik cerkniške farne cerkve.

Sanke so lesene in masivne, domače izdelave. Kdo jih je naredil ni znano, imajo pa že kovinske šine, da so dobro drsele po snegu. Pred mrazom ga ščiti kapa čez ušesa in plašč, ter debelejše hlače, ki jih ima, kot velik mož, zatlačene v nogavice in vse skupaj tesno zavezane v gojzarjih. Na ta način mraz in sneg ni prišel v hlačnice in je bil zagotovljen podoben učinek, kot če bi imel obute visoke škornje. Tega danes skoraj ne vidimo več. Močni čevlji pa so bili za sankanje po strjenem snegu, kakršen je bil po cestah, še posebej dobrodošli, saj se je z drsanjem nog bremzalo in krajmalo.

Po cestah in klancih se je cerkniška mladina, nemalokrat tudi odrasli, sankala vse do konca 70. let. S Placa, ki je štel za nekakšen center, se je sankalo tako rekoč na vse konce, po Kostelinovem klancu, Veliki in Mali gasi, pod Kaplanijo, mimo župnišča in povsod, kjer je le bilo malo vzpetine. Kljub kričanju in otroškemu vrvežu ni to nikogar motilo. V dobrih “sezonah” smo bili lahko vsak dan na drugem kraju. Tako sankanje je začelo zamirati z uporabo kamionskih plugov in posipanjem cest s soljo in peskom ter povečanim prometom. Spomnim se, da smo na Mali gasi, po tem ko so komunalni cestarji splužili in posuli cesto, s sankami narinili nov sneg na cestišče in se sankali, vse dokler sol ni naredila svoje. Zimskih sankaških radosti s tem ni bilo konec, saj je bilo v okolici Cerknice dovolj dolin in hribov, kamor cestarji niso mogli in kmetje niso imeli nič proti, da se jim je mularija sankala in smučala po lastnini.

Slovarček:

• gojzar:  močen čevelj, navadno okovan
• bremzati: zavirati
• krajmati: zavijati

Viri:

• Joži Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 13. 1. 2019
Oblika: fotografija

Razredničarka Marija Turk slikana s svojimi učenci 5. a razreda v šolskem letu 1973/74. Veseli, ker so ostali skupaj, ker jih niso delili in ker niso dobili nič vozačev. Ostali so “A” razred z veliko začetnico, to pomeni – ta glavni. No, saj ni čisto tako, saj je to le en razred izmed treh iz ene generacije, a se vseeno dobro sliši, a ni res?

Sedijo:

• Jasna Kobal,
• Petra Žunič,
• Vida Braniselj in
• Vesna Staroveški.

Druga vrsta:

• Erna Ule,
• Irena Humar in
• Karmen Urbas.

Tretja vrsta:

• Franci Bečaj,
• Stanko Pirš,
• Roman Šivec,
• Rado Grekulovič in
• Franci Lončar.

Sedijo:

• Staša Zakrajšek,
• razredničarka Marija Turk,
• Darja Zakrajšek in
• Marina Frim.

Druga vrsta:

• Barbara Levec,
• Irena Mlinar in
• Karl Bahun.

Tretja vrsta:

• Ivan Petek,
• Roman Hiti,
• Boris Turek in
• Jože Turšič.

Sedijo:

• Brigita Piletič,
• Sonja Kebe in
• Alma Bavdek.

Druga vrsta:

• Marko Otoničar,
• Slavko Pirman in
• Drago Martinčič.

Tretja vrsta:

• Jani Homovec,
• Roman Žnidaršič,
• Jože (Toni) Zakrajšek,
• Samo Arko in
• Roman Tomšič.

Viri:

• Karmen Steržaj
• Erna Meden

Kraj: Cerknica
Datum: 1973/74
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Karmen Steržaj
Skenirano: 21. 10. 2018
Oblika: fotografija

Čeprav nekateri trdijo, da na Rakeku nikoli ni bilo organizirane maškarade pa pisni, ustni in fotografski viri to trditev ovržejo mimogrede.

Na pričujočem dokumentu je obračun izdatkov maškarade, ki je bila 3. marca 1935. Dokaj pozno, letos bo še kasneje – 5. marca. Neko leto je bil pustni torek 8. februarja in je bilo prav neprijetno, da se za kulturni praznik mačkore okrog afnajo, na kulturo se pa pozablja. Še slabše je bilo, ko je bil pust na 8. marca. Je bila cela Slovenija polna mačkor – enih in drugih.

Odbor za izvedbo maškarade se je sestal že teden pred njo. Določili so naloge in nosilce le-teh. Stane Kovšca je izdelal in obesil deset plakatov. Za muziko je bil določen »domači kvartet« v sestavi Adolf Ölhofer, Franc Pirc, Polde Bombač in Milan Debevc, ki je igral od 18. ure dalje. Za plačilo je prejel 200 din in 4 litre vina, ob pol noči pa jim je gostilničar dal večerjo. Pri Iliriji so naročili pet različnih vrst likerjev. Dvorano je okrasil Lojze Bukovac ob pomoči Česna, Hladnika, Gerka in Domiceljevih vajencev. Ivanka Bombač je izdelala deset pustnih kap, Tavčar pa jim je po nižji ceni prodal 45 – 50 nageljnov. Več gospodinj je pripravilo pustne dobrote. Vstopnina je znašala 3 din, pobirali pa so jo Marija Gorjup, Ivan Klemenc, Slavc Černe in Franc Jaklič. Za šankom so se trudili Iva Šušteršič, Monika Supan, Pičulin in še dva, ki ju ne smem imenovati. Strežbo natakarjev sta imela na skrbi Stane Kovšca in Tone Kovač.

Upravni odbor je bil z izvedbo maškarade izredno zadovoljen in se je vsem poimensko zahvalil za izkazano pomoč. Prireditev je prinesla 470 din čistega dobička, ki so ga pošteno razdelili v enakih deležih 117,50 din v blagajno upravnega odbora, nogometne sekcije, zimsko-športne in šahovske sekcije. Potem so nam pa hribci vse pobrali. Najprej občino, pa zemljiško knjigo, geodetsko, sodišče, maškarado in na koncu še banko. Davke so nam pa pustili, to pa ja.

Slovarček:

• mačkore: maškare po rakoušku

Viri:

• Urbar, B. Začetki nogometa in športne dejavnosti med Javorniki in Slivnico 1926 – 1955. Rakek: Nogometni klub Rakek, 2017.

Kraj: Rakek
Datum 3. 3. 1935
Avtor: verjetno Aleks Domicelj
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 11. 3. 2016
Oblika: skenirana datoteka

Ob petnajstletnici ustanovitve Trgovskega podjetja Škocjan Rakek (ustanovljenega leta 1954), ki se je leta 1966 z vključitvijo gostinstva preimenovalo v Trgovsko-gostinsko podjetje Škocjan Rakek, so se zaposleni zbrali v kinodvorani v Cerknici in slovesno obeležili ta jubilej. Kar veliko uspehov so dosegli v teh petnajstih letih.

Ob 15-letnici delovanja je imelo podjetje že okoli 150 zaposlenih, s 24. trgovskimi prodajalnami so pokrili ves teritorij takratne občine, 15 gostinskih obratov, dve samostojni mesnici ter tri v okviru trgovskih prodajaln ter peko in prodajo kruha s samostojno prodajalno na Rakeku. Med drugim je imelo podjetje tudi samopostrežno trgovino v Prezidu. Marija Perko, ki je pri podjetju obračunavala plače, se še dobro spominja, kako je morala ob izplačilu plač vsak mesec obiskati vse trgovine po vseh vaseh in zaposlenim oddati kuverte z gotovino, kar je trajalo ves dan tja do večera.

Podjetje je zgradilo tudi bencinsko črpalko na Rakeku, ki je poslovala v okviru podjetja od 1. 8. 1961 do 1. 7. 1963, potem pa je bila prodana Petrolu. Tako ni bilo treba več po gorivo v Postojno, po makadamski cesti preko Škocjana, Unških talov in Ravbarkomande ter z rampami zavarovanimi železniškimi prehodi (pri Lukcu nad Slivicami, in dveh prehodov, pri Križajevi čuvajnici), kjer si se običajno kar načakal, da se te je usmilil železniški čuvaj in odprl rampe.

• Spodaj Mara Modic,
• zadaj z leve Janez Gregorič in
• Dragica Pakiž.

Spodaj z leve:

• Marija Godeša,
• desno nepoznana.

v drugi vrsti z leve:

• Marija Perko,
• Iva Logar,
• Darinka Perko,
• Magda Pelan.

V prvi vrsti spodaj z leve:

• Tone Kočevar,
• Rado Mulc in
• Štrukelj;
• ostali nepoznani.

• Na levi spodaj sta Vinko Čuk in
• Štrukelj,
• ostali se bodo mogoče prepoznali.

Viri:

• Tone Gornik, 2004. Območja trgovine v občini Cerknica (sedaj občine Cerknica, Bloke, Loška dolina). 6 s.
• Marija Perko

Kraj: Cerknica
Datum: julij 1969
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič
Zbirka: Marija Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija

Ob tej priložnosti je Jože Žnidaršič posnel tudi pričujočo fotografijo, ki prikazuje mlade gasilce pred štalco na Mali gasi.

O tem dogodku je bilo na strani Stareslike objavljenih že več prispevkov. Prisotne je nagovoril takrat najvišji gasilski funkcionar v Sloveniji, revolucionar in pisatelj Matevž Hace.

Poleg Haceta je prisotne pozdravil tudi takratni predsednik Skupščine občine Cerknica Jože Telič.

Nekako v tistem času sta bili ustanovljeni dve desetini mladih gasilcev. Eno desetino je vodil Vojko Eržen, ne spominjam pa se osebe, ki je vodila drugo desetino.

Vodja obeh desetin je bil Jurij Šalehar.

Jaz sem bil v desetini, ki jo je vodil Vojko Eržen.

Vaje smo imeli ob nedeljah dopoldne. Učili smo se razvijati in navijati cevi. Vedno pa smo si želeli špricanja z gasilsko cevjo. Tega seveda nismo dočakali, saj so starejši gasilci govorili, da še nismo dovolj močni, da bi v rokah obdržali ročnik, ki smo mu takrat rekli muštik, pravilno pa menda je muštek.

Imam gasilsko izkaznico iz leta 1959, ki sem jo prejel na gasilskem občnem zboru leta 1959 v Meletovem salonu. Kot predsednik gasilskega društva je na njej podpisan Janez Otoničar – Pocin.

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Arhiv Gasilskega društva
Skenirano: 23. 3. 2017
Oblika: fotografija