Skupina štirih gozdnih delavcev pri sečnji iglavcev: motorist spodrezuje jelko, njegovi sodelavci so prej očistili teren in obelili spodnji del drevesa, sedaj pa čakajo, da bo jelka padla in se bodo lotili kleščenja in beljenja. Delavci takrat še niso uporabljali nobenih osebnih zaščitnih sredstev. Sliko je v Mrzlem dolu v revirju Črni dol posnel g. Viljem Kindler, posneta je bila pozno spomladi ali poleti, ko se je drevo lepo lupilo. Da je bilo toplo kažejo tudi zavihani srajčni rokavi.

Da je bila motorna žaga kar najbolj izkoriščena, so bile oblikovane večje delovne skupine, 4-6 delavcev. Ker je bila takrat motorna žaga prava dragocenost, so jo zaupali le enemu, to je bil posebej usposobljen motorist.

Po drugi svetovni vojni je bilo Sloveniji dodeljenih okoli 120 motornih žag različnih znamk; dvoročne so tehtale od 42 do 67 kg: nemške: Stihl (43 kg) in Dolmar (42 kg); angleške: Teles (65 kg), Villiers (67 kg), Danarm (56 kg); ameriška Disston Mercury (50 kg); švicarske: MAG (53 kg) in Elmag (53 kg). Med enoročnimi je bila nemška Stihl (25 kg). Raznovrstnost znamk in tipov je oteževala oskrbo z rezervnimi deli, delavci so bili slabo usposobljeni za delo, prav tako mehaniki, škripalo je pri negi in vzdrževanju in rezultati, če so sploh bili, so bili kaj borni, zato so na začetku petdesetih let, ko je prenehal pritisk za njihovo uporabo, izginile iz slovenske gozdne proizvodnje.

Na začetku šestdesetih let so se na tržišču pojavile nove, kvalitetnejše in lažje enoročne sabljaste motorne žage, ki so v kratkem času naredile pravo revolucijo pri sečnji v gozdovih, ročne žage amerikanke so se selile v zgodovino. Gozdno gospodarstvo Postojna je leta 1960 nabavilo prve motorne žage (Stihl – Contra, SOLO in JO-BU), že avgusta 1961 so jih imeli 30, do leta 1965 so popolnoma nadomestile ročne žage. Z nekaj letnim zamikom so Gozdnemu Gospodarstvu sledili kmetje, ki so imeli konec leta 1974 že 1.499 motornih žag. Tega leta je imelo gozdno gospodarstvo 201 motorno žago, tako jih je bilo tedaj na območju kar 1.700.

Na fotografiji motorist z motorno žago, verjetno Stihl-Contra, spodrezuje jelko. Motorna žaga je bila zaupana le posebej usposobljenemu motoristu.

Med 20 in 22. novembrom 1961 leta, se je na Mašunu zbralo 9 izbranih sekačev in mehanik, na prvem tečaju za motoriste in vzdrževalce. Na Mašun je prišel zastopnik tovarne, ki je izdelovala motorne žage Stihl-Contra, in zastopnika uvoznika “Uranje” iz Zagreba.

Relativno drago osnovno sredstvo je bilo treba do kraja izkoristiti. Zato so bile v prvem obdobju delovne skupine kar številne, štele so okoli 4 – 6 mož. Pri iglavcih sta motorist in pomočnik podirala drevje, ostali pa so klestili veje in belili les ter skrbeli za gozdni red. Ko je bilo drevo okleščeno in dostopni deli obeljeni sta se motorist in pomočnik vrnila in skrojila les v gozdne lesne sortimente. Podobno je bilo pri listavcih: motorist in pomočnik sta posekala drevo in oklestila debele veje; druga dva delavca sta oklestila drevo do konca, naredila gozdni red ter razkrojila drevo, tretji delavec pa je cepil in zlagal drva, ki so jih pozneje z bosanskimi konjiči prenesli do ceste.

Prve motorne žage so prekoračevale dopustne, takrat zelo tolerantne, zdravju škodljive meje tako pri ropotu kot tresljajih. To je prišlo še bolj do izraza, ko je bil celo v večjih skupinah samo en motorist, ki je delal z motorno žago. Že prvi zdravniški pregledi sekačev v letih 1966 in 1967 so pokazali obolenje rok – ožilja, zaradi neustreznosti motorne žage in preobremenitve posameznikov – motoristov, katerim je bila motorka zaupana.

Gozdni obrat I. Bistrica. “Mrzli dol”. Rušenje drevja z motorno žago. Foto Kindler Viljem. Žal manjka datum; na osnovi posnetka in številčnosti delovne skupine smo ocenili, da je posnetek nastal leta 1962.

Viri:

• Perko, F. 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. 272 s.

Kraj:  Mrzli dol: Gozdni revir Črni dol, Gozdni obrat Ilirska Bistrica
Datum: 1962
Avtor: Viljem Kindler
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: fotografija

Za cerkniške gasilce je bila nedelja 7. julija 1957 velik dan, praznovali so sedemdesetletnico prostovoljnega gasilskega društva.

Priprave na ta veliki dogodek so potekale že nekaj časa prej. Takratni predsednik cerkniških gasilcev je bil Janez Otoničar, po domače Pocinov Janez.

Najprej so gasilci prikazali vajo, ki se je odvijala pri tovarni Brest. Nato so v slovesnem sprevodu korakali po cestah in ulicah Cerknice.

Takrat je bil Jože Žnidaršič že fotograf v Cerknici in je poleg mnogih drugih posnel tudi to fotografijo, ki prikazuje nekaj udeležencev proslavljanja v dvorani kulturnega doma v Cerknici.

O 70-letnici organiziranega prostovoljnega gasilstva v Cerknici je bilo v StarihSlikah objavljenih že več prispevkov in seveda fotografij (glej spodaj). Pri vseh, ki so nastale ob tem dogodku, je seveda zelo dobro tudi to, da je na vsaki fotografiji zabeležen naslov dogodka ter datum. Malo je tako lepo opremljenih fotografij.

Tu sem prepoznal le desnega možakarja. To je Jože Mele – Vrbči Jože iz Cerknice. Jože je bil nekaj časa tudi cerkniški župan.

Tu so, od leve:

• Jože Lesar, direktor Bresta,
• Matevž Hace, partizan in pisatelj,
• Jože Telič, župan občine Cerknica.

Že objavljeni prispevki o sedemdeseti obletnici:

* 70-letnica PGD: 1, 2, 3, 4
* Gasilska parada: 1, 2, 3

Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Arhiv Gasilskega društva
Skenirano: 23. 3. 2017
Oblika: fotografija

Slika 5. b razreda je dobesedno slika iz šolskih klopi. Ob svoji razredničarki Lojzki Vidrih so se učenci stisnili v en del razreda pred tablo. Zadaj na steni vidimo, nam starejšim zelo dobro poznano sliko, predsednika države Jugoslavije, tovariša Tita. Razredničarka je bila Cerkničanka in je kasneje tudi poučevala v Cerknici, poročena Žnidaršič. In sedaj sem prepričana, da bo enemu sodelavcu Starih slik zaigralo srce.

Med Rakovčane so prišli še učenci iz podružnične šole Unec. Tako sta zaradi večjega števila otrok nastala dva peta razreda – a in b. Unčani so bili večji, močnejši in zelo borbeni učenci. Dekleta so bila dobra v športu, fantje pa vajeni boja. Tako sta nastala dva zelo nemirna razreda.

Začeli so se razni krožki. Pri gospodinjskem smo pridelovali zelenjavo na šolskem vrtu. Pa tudi štikati smo se učili. V spominu so še danes na prtičkih naštikani rdeči nageljni.

Po vrstah z leve proti desni:

• Erika Mrhar in
• Ana Beber.
• Boža Kupšek in
• Janez Šlajnar.
• Doroteja Beber,
• zadaj se skriva Bojan Pregelj,
• Ligija Švigelj,
• Srečo Ilenič in
• Marjan Mršek.
• Andrej Urbas,
• Marinka Ivačič,
• Marija Matičič in
• Bojan Kobal.

• Vojko Urbas,
• Stane Mulec,
• Branko Bombač in
• Darko Frank.
• Slavko Modic,
• Joža Virant in
• Marja Modic.
• Slavko Červek,
• Marija Vesel in
• Anica Facja.
• Za njo stoji razredničarka Lojzka Vidrih.
• Vojko Mikuž,
• Franci Svet in
• Mitja Strohsack.

Slovarček:

• štikati: vesti, z vezenjem okrasiti

Viri:

• Slavko Červek
• Vanda Vukičevič

Kraj: Rakek
Datum: 1964/65
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Červek
Skenirano: 3. 2. 2018
Oblika: fotografija

Kot je rekel gospod Geront v Scapinovh zvijačah, ko so mu povedali, da so mu Turki, ko je šel na neko ladjo, ugrabili sina in zdaj zahtevajo odkupnino: »Paj kaj, hudiča, je iskal na tisti galeji?« Pa kaj, hudiča, je rinil Aleksander v Marseille? Pa Ferdinand v Sarajevo? Tito je bil povsod, ampak mu ni nihče nič storil.

Novinar Slovenskega naroda je zapisal: »Kralj Aleksander I. je zgorel na žrtveniku zgodovine za svoj narod in svojo državo Jugoslavijo kot mučenik, da je ves njegov narod zaplakal v neizmerni bolesti. In sveta žrtev kraljeva plamti pred vsem narodom ter s svojim božanskim blagoslovom sveti na pot v bodočnost, ki jo je usmerjal, gladil in utrjeval z vsemi svojimi silami vse svoje dni do zadnjega diha. Kakor valovi hudourne poplave pretresa grozna resnica vse naše domove, v žaru nadčloveške žrtve se pa kali jeklena vera, da pravična usoda poplača kraljevo žrtev s srečnejšo Jugoslavijo pod vlado njegovega mladega sina, kralja Petra II.
Slava kralju-mučeniku Aleksandru I.! Živel kralj Peter II.!«

Rakek je novica preko radioamaterjev dosegla že istega dne, v torek, 9. oktobra, nekaj minut pred 19. uro. Šokirani so novico sporočili dalje in v pol ure je že ves kraj govoril le še o kraljevi smrti. Ljudje so se zbirali ob redkih radijskih sprejemnikih in iskali postaje s poročili. Čeprav jezika niso poznali, so na tujih radijskih postajah razumeli: »Marseille – atentat – kralj Aleksander – Barthou – mrtvi!«

Grozna vest je ljudi potrla, jokali so kot za enim od svojih domačih. Malokdo je mirno zaspal, premišljevali so, nekateri so čuli do jutra. (Čeprav naj bi tedanje novice zvenele kot veliko žalovanje ob izgubi kralja pa menim, da je ljudi bolj skrbela prihodnost. Kam bo krenila – po mirni poti ali po krvavi?) Ko je zjutraj tudi ljubljanski radio prinesel vest o atentatu, se je Rakek ovesil s črnimi zastavami, zvonovi so žalostno zvonili. Še furmanov ni bilo slišati.

In kot je običajno ob smrti državnika, so na povabilo občine tudi vsa društva in organizacije na dan pogreba priredile žalno slovesnost v Sokolskem domu. Vabilo pa vidimo na sliki.

Viri:

• https://www.dnevnik.si/1042609352

Kraj: Rakek
Datum: 12. oktober 1934
Avtor: Uprava občine Rakek
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 12. 3. 2016
Oblika: dokument

– Grupa starih Kočevarjev pri podiranju lesa. Snežnik, 17. marec 1949.

Delavca v snežniških gozdovih podirata jelko z ročno žago “amerikanko”. Delavca sta najprej očistila okolico drevesa, obelila spodnji del jelke, napravila zasek, s tem sta določila smer padca drevesa, potem pa se lotila podžagovanja jelke.

Gozdno delo je bilo težko in nevarno. Jože Štefančič z Unca, ki je začel kot gozdni delavec, se ob delu izobraževal in postal revirni gozdar, je delo sekača pred uvedbo motornih žag nekako takole slikovito opisal: “Ko smo šli zvečer po končanem delu domov, so se mi roke vlekle po tleh.”

Še v osemnajstem stoletju so si pri sečnji pomagali le s sekirami. Sicer so si državne oblasti že v 18. stoletju prizadevale, da bi se pri delu uporabljala žaga; ocenjevali so, da pri delu s sekiro pride od 4 % do 20 % izgube lesa, pri uporabi žage bi izgubo omejili na 0,5-2,5 %. Žaga bi torej pomenila velik napredek na poti do boljšega izkoriščanja gozdov in lesa. Postavljeno je bilo vprašanje, ali naj ne bi pri podiranju drevja prepovedali sekire in uvedli za to delo žago. Na začetku 19. stoletja so oblasti pozvale okrožna glavarstva, naj poizvejo za mnenje pri pomembnejših zemljiških gospostvih. Iz poročil, ki jih je prejel gubernij (vlada), je razvidno, da so vsi soglašali glede prednosti, ki jih ima uporaba žage pred sekiro, kljub temu pa so imeli številne pomisleke zoper obvezno uvedbo žage:

• žaga je znatno dražja od sekire, vsak podložnik si je ne bi mogel nabaviti;
• žaga tudi ni uporabna na vsakem terenu; s sekiro je mogoče odsekati drevo nižje pri tleh;
• za delo z žago sta potrebna dva, s sekiro pa seka lahko en sam;
• podložniki bi se mogoče upirali novosti, tlaki z žago; nastal bi povod za nove pritožbe.

Da bi se žaga čim bolj in čim hitreje razširila, so nekatera okrožna glavarstva priporočila, naj bi zemljiška gospostva sama priskrbela žage in jih dala podložnikom pri gozdni tlaki. Skratka je prevladalo mnenje, naj žage prisilno ne uvajajo, namreč naj to prepustijo času. Le s poučevanjem so skušali podložnike prepričati, naj uporabljajo žago pri gozdnem delu.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je fotografija označena s št. 4745/8a. Posnel jo je Jože Mally; podpis k fotografiji pa je: “Grupa starih Kočevarjev pri podiranju lesa, Snežnik, 17. marec 1949.

Za posek in prežagovanje so uporabljali v glavnem dve vrsti dvoročnih žag: žaga z enakokrakim (trikotnim) zobovjem – robidnica; in žaga s kombiniranim zobovjem – amerikanka.

Pri robidnici so isti zobje opravljali rezanje in odstranjevanje žagovine, pri amerikanki (fotografija) pa sta dve vrsti zob, trikotni režejo (rezalni zobje), “M” zob pa odstranjuje (struži) žagovino iz rezi (čistilni zob). Rezalni zobje so v paru, eden reže na eni strani, drugi na drugi strani rezi. Rezalni zobje so razperjeni (vsak v tisto stran, v katero reže), tako da je rez širši, kot je debelina žaginega lista, ker drugače žaga ne bi mogla teči.

Brušenje in razperjenje zob je bila prava znanost, po vaseh so bili specialisti, ki so opravljali to zelo natančno delo. Spomnim se, da sem kot mlad fant naši dve amerikanki nosil brusit Francu Jernejčiču, Špelnovemu, Slivice 19. Kar nekaj orodja je potreboval, da je dobro pripravil amerikanko: več vrst kvalitetnih pil in merilec za razperitev. Medtem, ko so se že uvajale motorne žage, smo na fakulteti pri vajah iz izkoriščanja gozdov še veselo brusili “amerikanke” (v obliki zob amerikanke izsekano pločevino). Še v študijskem letu 1962/63 smo študentje XIII. generacije gozdarjev na terenskih vajah iz predmeta izkoriščanje gozdov na Ravniku nad Lazami opravili posek drevja z amerikanko.

Janez Jerman je 1953 leta zapisal: “Gozdna žaga robidnica je pri nas precej v rabi. Ima manjšo zmogljivost od kombiniranega zobovja, ker mora isti zob istočasno dolbsti, obrezovati in čistiti.” 

Viri:

• Franc Perko, 2005. Trpeli so naši gozdovi. Slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. 328 s.
• Franc Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. 272 s.
• Janez Jerman, 1953. Izkoriščanje gozdov. 432 s.

Kraj: Snežniški gozdovi
Datum: 17. 3. 1949
Avtor: Jože Mally
Zbirka: Franc Perko – last Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: fotografija

Fotografija neznanega fotografa je nastala 13. julija 1941. Prikazuje Slavkota Hrena iz Cerknice, ki se vozi s kolesom. Slavko je bil takrat star štiri leta in pol.

Kljub temu da je bil to čas druge svetovne vojne, je vesel in nasmejan, saj zna voziti kolo že pri dobrih štirih letih starosti. Seveda sedeža ni dosegel, zato stoji na pedalih.

Otroci so se vedno radi vozili s kolesi. Ker so bila mala kolesa redkost, so se vozili z običajnimi ženskimi kolesi, če pa še teh ni bilo pri hiši, so se vozili pod štango z moškimi kolesi. Pod štango so se vozili toliko časa, da so dovolj zrastli in bicikel normalno zajahali.

Slavko je verjetno klanec v Veliko gaso zdelal na kolesu. Pri lipci na placu je obrnil in se pognal po isti poti navzdol proti domu.

Vedno se je bilo luštno peljati po klancih navzdol. Nikdar ne bom pozabil, ko sva se z očetom peljala s kolesoma na Bloke. V Grahovem sva zavila proti Radleku in potem dolgo pešačila, od Radleka proti Velikim Blokam pa je šlo kot blisk.

Če je bila veriga (galova veriga) premalo napeta, se je dostikrat snela z verižnice. Verižnica je kolo po katerem teče veriga.

Če smo se vozili z desno nogo pod štango, nas je veriga, če je bila naoljena, pomazala po hlačah, če smo bili v kratkih hlačah, pa po koži.

Kdor je vozil bicikel v dolgih hlačah, je imel desno hlačnico spodaj speto s klipsno, da ni prišla hlačnica med verigo in verižnico. S tako spetimi hlačnicami so moški hlačali po opravkih. Ko je nekoč prišel Janez Jalen na obisk k očetu v trgovino, mu je klipsna padla pred Žumrovo hišo skozi rešetko odtočnega kanala meteorne vode. Meni je potem nekako uspelo, da sem jo z dratom ujel in izvlekel ven.

Kadar pa sta se na biciklu vozila dva, je bilo za tistega, ki ni poganjal najbolj boleče, če je med vožnjo vtaknil nogo med šprikle.

Najbrž je Slavkotov oče Alojz napisal te podatke na zadnjo stran fotografije. Imel je res lepo pisavo.

Slovarček:

• štanga: prečni drog pri kolesu
• klipsna: zaponka, ščipalka
• drat: žica
• šprikle: špice, ki držijo obroč kolesa; napere
• Slavkota, Slavkotov: pogovorna oblika sklanjanja, značilna za krajevno govorico; sicer Slavka, Slavkov

Kraj: Cerknica
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Hren
Skenirano: 14. 8. 2015
Oblika: fotografija

Po smrti kralja Aleksandra I. Zedinitelja so potekale vse mogoče aktivnosti z namenom, da bi ljudje pokazali, kako radi so ga imeli in kako jim je hudo za njim, ker je toliko dobrega storil za narode in državo samo. Za Titom take evforije ni bilo.

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, gledališča, učiteljska združenja, Sokoli in še mnoga društva so ustanavljali fonde kralja Aleksandra, v katerih so zbirali sredstva za pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Denar so nabirali s prostovoljnimi prispevki. Najbolj mi je bil všeč način zbiranja donacij Sokolskega socialnega fonda Aleksandra I. Na kraljev rojstni dan, 16. decembra, jim je bil zapovedan post, prihranek pri hrani pa so darovali v kraljevi fond s tem, da je bil znesek omejen navzdol na 3 dinarje, za otroke na en dinar.

Jugoslovanska nogometna zveza je 24. oktobra 1934 na svoji seji sprejela obvestilo »Službeno št. 45«, Ljubljanska nogometna podzveza pa ga je posredovanja svojim članicam. Obvestilo pravi:

V zvezi z nalogom glede zaobljube in tekem za Fond kralja Aleksandra I. Zedinitelja se javlja vsem podsavezom (podzvezam):

Na tekmah dne 28. oktobra 1934
1. se lastnikom igrišč ne bo plačal odstotek za igrišče,
2. se sodnikom ne bo plačal honorar,
3. se bodo priznali samo najnujnejši stroški za organizacijo tekme, kot: čaji in limone za igrače, plačani biljeterji, redarstvo in slično,
4. morejo igrati vsi igrači, čitani za dotični klub, torej tudi kaznovani igralci in igralci, ki si še niso pridobili pravice nastopa,
5. imata za izvršitev zaobljube pravico do svobodnega vstopa na igrišče poleg verificiranih igralcev samo dva klubska funkcionarja, in sicer: predsednik in tajnik.

Za JNS: Pavlićević l. r., tajnik
LPN objavlja gornjo službeno objavo s pozivom na klube, da se po njej ravnajo. Stanko, tajnik I

Na podlagi tega obvestila je tajnik Športnega kluba Javornik na Rakeku Aleks Domicelj 25. oktobra 1934 poslal vsem funkcionarjem in aktivnim članom kluba obvestilo, ki ga vidimo na sliki, z ugotovitvijo, da bodo vremenske razmere dopuščale izvedbo tekme in bodo zaradi tega športniki podali zaobljubo v nedeljo, 28. oktobra 1934, v klubskem prostoru pri Ševarju. Udeležba je bila obvezna za vse funkcionarje, aktivne nogometaše, smučarje in šahiste, glasila pa se je:

Mi, športniki Jugoslavije obvezujemo se s svojo častno besedo, da bomo vedno čuvali oporoko našega blagopokojnega kralja in pokrovitelja in bomo imeli vedno pred očmi interese domovine in narodnega edinstva. Do skrajnih svojih sil bomo čuvali Jugoslavijo ter bomo zvesti njegovemu veličanstvu kralju Petru II.

Slovarček:

• fond: sklad

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (26.10.1934), letnik 15, številka 247. URN:NBN:SI:DOC-VRVJHWNG from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 26. oktober 1934
Avtor: Maks Domicelj
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 12. 3. 2016
Oblika: dokument

Slovesnosti ob jubileju Kovinoplastike Lož je prisostvovalo mnogo ljudi in družbeno-političnih organizacij.

Na tem segmentu je videti nekaj predstavnikov družbeno-političnih organizacij s svojimi prapori, vendar nisem prepoznal nobenega.

Kulturni program pred spomenikom Janeza Hribarja je povezoval Marjan Kralj, recitiral pa je tudi njegov brat Boris.

Na fotografiji so:

• France Popit, ki je bil takrat predsednik predsedstva SRS.
• Franc Perušek je bil 12 let glavni direktor Kovinoplastike Lož.
• Ivan Škrbec je bil prvi upravnik podjetja in je imel osebno številko 1.
• Jože Tišler je bil 16 let na čelu Kovinoplastike Lož, je nagrajenec Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske dosežke.
• Dušan Strle, ki stoji za Jožetom Tišlerjem, je bil takrat predsednik skupnega delavskega sveta Kovinoplastike Lož.

Kraj: Lož
Datum: 1984
Avtor: neznan
Zbirka: Arhiv Brestov obzornik
Skenirano: 2. 9. 2011
Oblika: fotografija

“Rakek 1934. Prvo sv. obhajilo; 1. r. osnovne šole”, je o fotografiji zapisala ga. Nuška Pogačnik Kansky.

Deklice in fantje, ki so na fotografiji, so danes devetdesetletniki. Naj bo ta fotografija njim v spomin. Da je Rakek med obema vojnama nekaj pomenil, gotovo kaže tudi urejenost deklic, pa tudi fantov, ki so se udeležili prvega sv. obhajila.

Ga. Nuška je zadaj še takole razporedila (leta 2010) udeležence obhajila, ki jih je prepoznala:

• zadnja vrsta od desne proti levi: Ernestina Likar, učiteljica; v tej vrsti so še Božidar Brecelj, malo niže ob fantih Mici Goleš in na koncu katehet Franc Kovačič;
• srednja vrsta: Elčka Štrukelj;
• spodnja vrsta od desne proti levi: Danica Krajc, Ana Modec, Silva Goleš, Cirila Veniger, Nuška Pogačnik, Dragica Perpar.

Katehet Franc Kovačič.

K izrezu lahko le zapišem: kako lepo urejeni so se deklice in fantje udeležili prvega sv. obhajila.

Učiteljica Ernestina Likar. O njej je ga. Nuška zapisala:
“Vsa štiri leta me je učila gospa Likarjeva, nanjo imam zelo lep spomin. V gimnaziji v Ljubljani nisem imela nobenih težav, čeprav sem prišla iz podeželske šole.”

Kraj: Rakek
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Nuška Pogačnik Kansky
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: kopija fotografije

Slika 6. b razreda je nastala leta 1966 zunaj na šolskem vrtu. Ob svojem razredniku Slavku Hrenu vsi sproščeno zrejo proti neznanemu fotografu.

Spomini sežejo v uro slovenskega jezika. Učenec ni hotel pisati slovenske naloge in je iz protesta šel sedet kar na okensko polico. Učiteljici ni pomagala nobena pedagoška metoda, saj ga ni uspela spraviti v šolsko klop.

Bili so časi zbiranja in menjavanja značk. Dobile so se povsod. Vsaka firma ali tovarna jih je izdajala ob različnih dogodkih. Značilen logotip v različnih barvah in oblikah. Sploh je bilo imenitno dobiti značke iz avtomobilske proizvodnje. V polomljeni angleščini ali nemščini si pisal na firmo izdelovalca avtomobilov v Nemčijo, Italijo ali Anglijo. In potem hrepeneče čakal na poštarja in pošiljko iz tujine. Ko si bil uslišan, si se nato z značko hvalili pred celim razredom in si utrjeval svoj ugled. Doma pa smo imeli posebej za značke narejene tapecirane plošče z zelenim ali rdečim žametom. Zbirko smo imeli obešeno na vidnem mestu in smo jo veselo preštevali ter dopolnjevali.

Čepijo:

• Slavko Modic,
• skrit je Miran Prezelj,
• Janez Šlajnar,
• Andrej Urbas in
• Slavko Červek.

Druga Vrsta:

• razrednik Slavko Hren,
• Lidija Švigelj,
• Marija Vesel,
• Boža Kupšek in
• Joža Virant.

Tretja vrsta:

• Slavko Zalar,
• Marjan Mršek,
• Pavel Matičič in
• Franci Svet.

Čepijo:

• Srečo Ilenič,
• Vojko Mikuž,
• zadaj je Mitja Strohsack in
• Vojko Urbas.

Druga vrsta:

• Marija Matičič,
• Anica Facja,
• Erika Mrhar,
• Boža Gašperič in
• Marja Modic.

Tretja vrsta:

• Darko Frank,
• Bojan Kobal,
• preveč uspešno skrit,
• Ana Beber in
• Doroteja Beber.

Viri:

• Slavko Červek
• Vanda Vukičevič

Kraj: Rakek
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Červek
Skenirano: 3. 2. 2018
Oblika: fotografija

Rakovški Športni klub je prejel vabilo na športni dan, ki ga je 11. avgusta 1940 organiziral Športni klub Vrhnika. V okviru tega dneva so nameravali izvesti več različnih tekmovanj: krožno kolesarsko dirko okrog Vrhnike, lahkoatletsko tekmovanje, nogometni turnir na Tunjicah, ping-pong tekmo na veseličnem prostoru. Sodelovali naj bi ugledni klubi in društva, po tekmovanju pa bi bila veselica pri Kočevarju. Za zmagovalce so pripravili praktična darila in priznanja.

Je prireditev uspela ali ne, ne vemo. Tistega leta novinarji niso preveč poročali o športnih dejavnostih na našem ozemlju, saj se je v svetu dogajalo mnogo pomembnejših stvari.

Žal so terminsko slabo planirali. Slovenska kolesarska zveza je svojim članom prepovedala udeležbo na športnem dnevu, ker je prav isto nedeljo potekala tudi njena velika kolesarska dirka.

Rakovški športniki se športnega dneva niso udeležili, ker so ta dan na Rakeku organizirali nogometno tekmo med SK Javornik in SK Mladika. Domači so zmagali s 4 : 2.

Kočevarjev vrt ob Ljubljanski cesti, nasproti katerega so bile včasih tudi gasilske veselice, pa je postal znan mnogo let kasneje, predvsem arheološki javnosti, saj so leta 2005 na Vrhniki pri izkopavanjih odkrili ostanke stavb iz 1. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja.

Stanko Kočevar, včasih zapisan tudi kot Hočevar, je bil vrhniški lekarnar in od konca leta 1933 do decembra 1935 tudi zelo uspešen in podjeten župan.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (08.08.1940), letnik 68, številka 180a. URN:NBN:SI:DOC-BJTZ3114 from https://www.dlib.si
• https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RR6DBXLE/36e1bc0f-f4ac-48c7-bf98-463f0e8bc3d6/PDF

Kraj: Vrhnika
Datum: avgust 1940
Avtor: tajnik SK Vrhnika – najbrž
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 12. 3. 2016
Oblika: dokument

Fotografija neznanega fotografa je bila posneta pred vhodnimi vrati gostilne Pri Anci na Peščenku. Glede na starost fotografiranih, ki sem jih poznal, ocenjujem, da je fotografija nastala enkrat okrog leta 1975.

Na fotografiji so:

• France Obreza — Cibkov France od Svetega Roka,
• Janez Dragolič z Male gase in
• Marija Petrič, ki je bila v gostilni v službi, doma pa je bila v Begunjah.

Glede na nekaj biciklov, ki se vidijo na fotografiji, so bili v gostilni tudi drugi gostje.

Gostilne na Peščenku že nekaj let ni več, v pritličju hiše je zdaj pekarna. Čeprav gostilne ni več, pa po tradiciji pustni pogrebni sprevod še vedno pred kremiranjem Pusta pride do te hiše in se nato obrne nazaj proti mostu.

Janez Dragolič, ki se je s koso in grabljami vračal z njive, se je ustavil še v gostilni na Peščenku, kjer je srečal Franceta Obrezo. Pred fotografa se je postavil s koso v rokah, grablje pa je dal v roke Francetu.

Bilo je verjetno v jeseni, saj so za poletne dni preveč oblečeni.

Po vsej verjetnosti je bila nekje v bližini Dragoličeva koreta v katero je Janez naložil nakošeno travo.

Nekaj težav je z oselnikom, v katerem se namaka osla.

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Srečo Dragolič
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija

Na sliki je preko znamke natisnjen žig, ki kaže na to, da je bila razglednica (Dopisnica – Postkarte) oddana na poštnem uradu v sami Postojnski jami. Žig je dvojezičen: Adelsberger Grotte – Postojnska jama. Leta 1899 je namreč avstrijsko trgovsko ministrstvo ugodilo prošnji jamske uprave in dovolilo, da v jami zgradijo manjši objekt, v katerem bi posloval poštni urad. Kamnito poslopje so zgradili ob zahodni steni glavne poti, le nekaj deset metrov od Plesne dvorane in kakega pol kilometra od vhoda v jamo. Sprva je deloval le ob posebnih priložnostih, ob množično obiskanih jamskih veselicah. Po letu 1911 pa so obiskovalci svojo pošto v jami lahko oddali tudi, ko urad ni posloval.

Razglednica, ki jo je izdal in založil A. Bole, je bila napisana 24. 6. 1913, tudi na žigu se vidi številka 24. Razglednica je odpotovala na Saško v mesto Seifhennersdorf, gospodu Paulu Mehlichu.

Zbiranje razglednic, ki ne pozna meja, je razlog, da se je ta dopisnica spet znašla v Sloveniji, v bližini, kjer je bila pred 105 leti oddana.

Viri:

• Alenka Čuk: Razglednice odpošiljali kar iz podzemlja. Notranjsko-primorske novice, 25. maj 2018.

Kraj: Postojnska jama
Datum: 24. 6. 1913
Avtor: A. Bole
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: razglednica

Sliko stare kapelice ob stari poti med Cerknico in Rakekom je narisal Hans Rahn, nemški vojni ujetnik, ki je po vojni nekaj časa ostal v ujetništvu v Cerknici.

Po vojni, leta 1945, je bil v Cerknici velik logor nemških ujetnikov na prostoru, kjer je bil kasneje tovarna BREST. Bilo jih je okrog 100. Bili so razni strokovnjaki: od mehanikov, mizarjev, zidarjev pa do navadnih delavcev.

Cerknica je bila v ruševinah. Poleg delovnih brigad so bili tudi vojni ujetniki pomembna delovna sila za očiščevanje ruševin. Takoj po vojni se je osnovala obnovitvena zadruga, katere predsednik je bil Alojz Hren (moj oče).

Prva stavba, ki je po vojni dobila streho, je bila osnovna šola na Veliki gasi, druga pa je bila Hrenova hiša, kar je razvidno iz slike, ki jo je narisal nemški ujetnik Hans. Ujetniki so bili tako rekoč svobodnjaki, saj niso delali pod stražo, le spali so v logorju. Tisti Cerkničan, ki je rabil delovno silo za dan ali več, je šel zjutraj v logor in dobil za tisti dan enega ali dva ujetnika, da sta delala pri njem, zvečer pa sta se vrnila v tabor. Za delo ni bilo plačila, temveč je delodajalec poskrbel samo za hrano.

Dobro se spominjam, da je imel moj oče dva ujetnika kar več dni, ker sta bila res dobra mojstra za polaganje parketa. Najbolj mi je ostal v spominu ujetnik William, klicali smo ga Vili. Bil je mlad, mogoče je imel kakšnih 19 let, doma pa je bil iz Avstrije. Takrat nismo razlikovali med Avstrijci in Nemci, za nas so bili vsi Nemci. V naši hiši je bil dolg hodnik, stene so bile že ometane (ofrajhane), Vili pa je na koncu hodnika nad oknom klesal srp in kladivo – kar je bila prava umetnina. A mojemu očetu to ni bilo po volji.

Spominjam se, kako sem nekega dne očetu izmaknil par cigaret in jih dal ujetniku. Oče je opazil, da cigaret ni. Mislil je, da sem jih pokadil jaz ali pa da jih je vzel Nemec. Jezil se je, ko pa sem mu povedal, da sem jih dal Nemcu jaz, je bilo vse v redu.

Nekaj ujetnikov je umrlo v Cerknici, ne vem pa koliko. Pokopani so bili pri cerkvi Svetega Roka. Nekaj let pozneje so prišli svojci, jih odkopali in odpeljali domov v Nemčijo. Zanimivo je, da so bili Avstrijci izpuščeni iz logorja par mesecev prej, kakor pravi Nemci.

Spominjam se, ko je Vili odšel iz Cerknice, nam je pustil naslov. Mi mu nismo nikoli pisali, on pa se je oglasil s pismom in se zahvalil za vse dobro.

Na sliki ni podpisa avtorja, ali pa je prekrit. V izročilu je ostalo, da je sliko narisal nemški vojni ujetnik.

Slovarček:

• logor: taborišče, tabor

Prispevek je napisal: Alojz Hren.

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: Hans Rahn
Zbirka: Dušan Gogala
Fotografirano: 8. 6. 2018
Oblika: slika na platnu 39×51 cm

9. maj 1940 piše na sprednji strani razglednice in še nekaj, česar ne razumem, ker ne znam francosko pa tudi če bi znala, ne vidim prebrati. Te nove, drage špegle, ki mi jih je predpisal okulist imajo očitno navadne šajbe. Plačala sem pa Zeissove. Devetega maja smo mi zmagali, nekaj let kasneje. Tistega devetega maja, ko je bila razglednica odposlana, pa je vse kazalo na to, da se bo na Balkanu vsak hip začel krvavi bojni ples.

Vlada je vpoklicala na obvezno delo še dodatne tisoče delavcev, ki so v okolici Rakeka gradili obrambne položaje in utrdbe iz jekla in betona, poleg tistih, ki so bile že zgrajene. Izkopali so tudi na kilometre strelskih jarkov in pasti za tanke. V pripravljenosti je bilo tudi več kot šeststo tisoč vojakov celotne jugoslovanske vojske, od tega 300.000 na italijanski in nemški meji. Mostove in železnice so stražili s strojnicami. Šolskim oblastem pa je bilo naročeno, naj šolsko leto zaključijo že 30. maja, da bi lahko šole uporabili kot vojašnice.

In ta, ki je pisal domov, je bil najbrž eden od francoskih častnikov, ki so pomagali jugoslovanski vojski z nasveti. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je bila jugoslovanska diplomacija orientirana na rusko stran, je dejstvo, da so bili v najboljših vezeh s francosko vlado.

Prav pod zvonikom cerkve sv. Urha stoji še v dobrem stanju vojaška kapela na rakovškem pokopališču, ki so jo podrli leta 1942, ker je razpadala, kot je bilo že večkrat povedano. Cerkev še ni obnovljena oziroma razširjena, kar pomeni, da je razglednica nastala pred letom 1938.

Zgoraj desno so vrtovi, kjer sedaj stoji hiša moje tete, ki je bila sezidana okrog leta 1900. Na sliki je še ni, iz česar sklepam, da je bila razglednica poslana mnogo let po nastanku.

Nad Rakekom pa se bohotijo hiše tedanjih mogočnikov: levo Gabrenjeva hiša in nasproti nje še ena, kjer je gostilna Lovec, desno od nje pa dve Domiceljevi. V eni je bila nekdaj banka, v drugi pa trgovina podjetja Škocjan z Rakeka (→Nanos Postojna → Mercator) in skrajno desno še Domiceljeve garaže za takratna prevozna sredstva – štale za konje.

Le kaj je gospod sporočal domov? Je bilo to njegovo zadnje pisanje ali je srečno izšel iz krvave morije?

Slovarček:

• Dernière gare yougoslave avant Postumia: s skupnimi (m)očmi smo potem le razbrali pripis na prvi strani: Zadnja jugoslovanska železniška postaja pred Postojno.
• Mlle.: okrajšava za “mademoiselle”, gospodična

Viri:

• Glas naroda: najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki (08.05.1940), letnik 48, številka 108. URN:NBN:SI:DOC-UPLFBBAD from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 9. maj 1940
Avtor: Franc Kunc, Fotograf, Ljubljana, Wolfova ulica 4
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 11. 2017
Oblika: razglednica

Fotograf Jože Mally je 17. marca 1949 posnel sekača v snežniških gozdovih, ki klesti in beli posekano jelko. Predtem sta jo s sodelavcem spodrezala z dvoročno žago amerikanko.

To je bil čas prve petletke – petletnega plana 1947-51. Prav ta je tudi prinesla fotografa v snežniške gozdove. “Uspešno” izvajanje petletke je bilo treba ovekovečiti. Petletni načrt razvoja narodnega gospodarstva, ki je pomenil mobilizacijo vseh sil za visoke cilje – hiter dvig gospodarstva iz zaostalosti, razvoj osnovne industrije in okrepitev narodne neodvisnosti – je zavestno določil velik obseg izkoriščanja gozdov: le z izvozom in s konvertiranjem dohodkov od lesa je bilo mogoče omogočiti zasnovo petletke (Perko, 2005).

Ko je Jugoslavija prišla leta 1948 v spor s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami (resolucija Informbiroja) je bil pritisk na gozdove še večji. Minister za gozdarstvo in lesno industrijo Tone Fajfar je leta 1948 takole dramatično nagovoril poslance Ljudske skupščine LR Slovenije: Poskusi držav ljudske demokracije, da nam spodnesejo izgradnjo petletke, nas silijo k povečanju deviznih sredstev posebno za intenzivnejšo izgradnjo naše težke industrije. Zaradi tega leži na gozdarstvu in lesni industriji posebna in izredna odgovornost za zagotovitev sredstev v petletki (Perko, 2005).

Ta čas frontnih brigad, obveznih sečenj in obveznih prevozov je lepo opisal Anton Ingolič v knjigi Šumijo gozdovi domači; pri njem sem dobil idejo (tudi za naslov), se podal v Arhiv Republike Slovenije in tako je nastala knjiga Trpeli so naši gozdovi.

Razumljivo je torej, da sem v tistih povojnih letih, ko so nas gozdovi reševali iz gospodarske stiske, v katero so nas pahnile informbirojevske države, vznemirjen prisluškoval sekiram in žagam, ki so neusmiljeno mesarile po naših gozdovih, in seveda tudi ljudem, ki jih je bolj kot pretirana sečnja prizadevalo dejstvo, da so gozdne brigade to delo opravljale tako nestrokovno, negospodarno in brezdušno. To je bil čas premnogih tragedij kmečkega človeka, posebno tistega, ki je imel košček svojega gozda ali je bil s svojo živino poklican na spravilo lesa (Anton Ingolič, Šumijo gozdovi domači).

Kleščenje in beljenje, Snežnik, 17. marec 1949.

Viri:

• Fotografija: Muzej novejše zgodovine Slovenije
• Perko F., 2005: Trpeli so naši gozdovi. Slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. 328 s.
• Anton Ingolič: Šumijo gozdovi domači.

Kraj: Snežnik
Datum: 17. marec 1949
Avtor: Jože Mally
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: kopija fotografije

Na tej sliki pa je že kar opazen preskok iz prejšnjih majhnih pionirčkov v že kar “hude” mladince. Seveda! Saj je pred nami že 7.b razred. Dekleta sedijo v prvi vrsti, fantje pa so vzeli medse razredničarko Nado Polak.

Vse dogodivščine iz tega obdobja so ob pogledu na to skupinsko sliko odrinjene v pozabo. Saj je na tej fotografiji zadnjič z nami slikan naš sošolec in prijatelj Vojko Mikuž. Tragično je končal svoje mlado življenje kmalu po nastanku te slike, še pred zaključkom šolskega leta. V Opatiji ga je med ogledom avtomobilske dirke zadel kovinski del iz poškodovanega avtomobila, ki je priletel med gledalce. Poškodbe so bile zanj usodne. Žal so tudi taki tragični dogodki del našega življenja in ostanejo nam le še spomini. In tu dobijo Stare slike še večji pomen.

Sedijo:

• Marja Modic in
• Boža Kupšek.

Druga vrsta:

• Vojko Mikuž,
• Vojko Urbas in
• Slavko Červek.

Nad njimi je v tretji vrsti

• Stane Mulec.

Sedijo:

• Marija Matičič,
• Ana Podboj in
• Ana Facja.

Druga vrsta:

• Srečo Ilenič,
• razredničarka Nada Polak in
• Slavko Modic.

Tretja vrsta:

• Pavle Matičič in
• Mitja Strohsack.

Sedijo:

• Lidija Švigelj,
• Marija Vesel in
• Doroteja Beber.

Stojijo:

• Brane Bombač,
• Marjan Mršek in
• Franci Ponikvar.

Viri:

• Slavko Červek
• Vanda Vukičevič

Kraj: Rakek
Datum: 1966/67
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Červek
Skenirano: 3. 2. 2018
Oblika: fotografija

Takole so se pred planiško skakalnico fotografirale za spomin Milena, Silva, Danica in Rozika, dijakinje četrtega letnika Šole za medicinske sestre v Ljubljani. Za vse je bil to prvi obisk Planice. Šola je za športni dan organizirala ogled smučarskih skokov, kamor so dijakinje dveh četrtih letnikov pripotovale s posebnim avtobusom, ki je najprej za dolgo obtičal v gneči, potem pa je bilo treba iti še precej daleč peš do skakalnice – ampak vse se potrpi, samo, da ni pouka … Sicer so pa dekleta s slike na pragu zrelosti, pred njimi je nadvse strog praktični izpit in zahtevna matura, tako da bo tale tako rekoč prosti dan treba “not prinesti” z učenjem ob poznih urah … Ni videti, da bi jim bilo za smučarske skoke prav veliko mar … Kdo jih je fotografiral pa se je tudi pozabilo.

Viri:

• Sonja Lipovec, maj 2018, ustno

Kraj: Planica
Datum: fotografija 1969, razglednica med leti 1948 in 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 298. 3. 2018
Oblika: fotografija in razglednica

Ta fotografija je bila narejena skoraj istočasno kot tista, ki je bila pod naslovom 1970 Cerknica – Pred vrati gostilne, objavljena 13. 6. 2018. Časovne razlike med njima je le nekaj sekund. Mislim pa, da je bila ta fotografija posneta kot druga, saj ima Janez Dragolič že pravilno nameščen oselnik.

Tudi tu so osebe iste. To so:

• France Obreza — Cibkov France od Svetega Roka,
• Janez Dragolič z Male gase in
• Marija Petrič.

Fotografija neznanega fotografa je bila posneta v Cerknici pred vhodnimi vrati gostilne pri Anci na Peščenku.

Na tem segmentu je France Obreza. Takoj po drugi svetovni vojni je končal oficirsko šolo in postal podporočnik. Bil je postaven, vojaško vzgojen in dobrega srca.

Marija Petrič je bila v gostilni Pri Anci natakarica. Doma je bila v Begunjah.

Janez Dragolič, ki se je s koso in grabljami vračal z njive, se je ustavil še v gostilni na Peščenku. Tu je bil fotograf, pa tudi France Obreza od Sv. Roka.

Janez je bil skoraj moj sosed z Male gase. Kadar je prišel k nam zaradi zavarovanja hiše, sem komaj čakal, da se bo podpisal na zavarovalni dokument, ker je imel čudovito lep podpis.

Kraj: Cerknica
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Srečo Dragolič
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija

Prav taka razglednica je bila objavljena v glasilu Obrh in tam je navedeno, da je bila odposlana leta 1917.

Nekdaj mogočna družina Žagar je bila lastnica velikega posestva. Mlin in žaga sta prvič omenjena že leta 1606 v urbarjih loškega gospostva. Na začetku dvajsetega stoletja je posestvo obsegalo gospodarsko poslopje, žago, hišo, zgrajeno leta 1853 in mlin s tremi pari kamnov in eno stopo, nadgrajen leta 1888. Adolf Zakrajšek, ki je posestvo prevzel po svojem očetu Antonu Zakrajšku, je bil podjeten mož in je svojo dejavnost razširil še na lesno trgovino, kar je smiselno in pametno, če je žaga »pri hiši«. Leta 1933 je Adolf umrl in posle je prevzela njegova žena Marica, ki je bila sposobna in dobra po srcu saj je revnim družinam moko podarjala in s kruhom obdarovala berače. Med drugo svetovno vojno je bilo potrebne veliko diplomacije, da je posestvo obdržala in ji ga niso požgali ne eni, ne drugi.

Mlin je prenehal z obratovanjem kmalu po drugi svetovni vojni, Žaga še dela in gater, star 105 let, je najstarejši še delujoči v Evropi.

Kot zanimivost povejmo še to, da so tu snemali otroško nadaljevanko Kukavičji Mihec. Sem upala, da bom našla kaj koristnega o tako velikem posestvu, pa nisem nič, razen nekaj malega v reviji Obrh. Pa nič. Pejva, Mihi!

Pomagaj si sam, ker internet ti tu ne bo pomagal.

Slovarček:

• Pejva, Mihi!: Tako je rekel Aleksander Valič v vlogi potepuha Zlatku Dobriču v vlogi Mihca, kadar sta jo morala kam podurhat.
• gater: stroj za žaganje hlodov v deske, jarmenik
• stopa: navadno lesena priprava, v kateri se s tolčenjem odstranjuje trši ovoj žitnih zrn

Viri:

• Borut Kraševec. Zakrajškov mlin in »Žnidaršičeva žaga« pri izviru Velikega Obrha v Žagi. Obrh, Glasilo občine Loška dolina. Letnik 18, številka 1, marec 2017, stran 42.
• Borut Kraševec. Adolfov mlin. Obrh, Glasilo občine Loška dolina. Letnik 18, številka 2, maj 2017, stran 9.
• http://lesista.si/zgodovina.html

Kraj: Vrhnika v Loški dolini
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: razglednica