*

Po klančku navzdol ali pa z druge strani čez most so prihajali vozovi z žitom v mlin, ki je bil v pritličju srednje stavbe na sliki. Na levi je žaga, manjša stavba na desni so bile kašče in svinjaki, zadaj je skedenj, stanovanjski del je bil na sredini zgoraj. Most je prav tisto leto, ko ga je slikala raziskovalka, podrla poplava in tudi na tej sliki se vidi, da zgornji rob ograje na tisti strani proti mlinu ni več cel. Takrat se je vseeno še dalo priti na drugo stran Obrha po njem, Belmalenski atek je celo še gonil napajat živino čezenj, a potem so leta, nove poplave in razni nepridipravi naredili svoje – most je zdaj le revna ruševina, samo kolone še stojijo take, kot so bile. Po ustnem izročilu je bil ta most zgrajen le kako leto prej kot Renkoč pol kilometra vzhodneje, oba pa v času francoske vladavine, na začetku 19. stoletja. Čudovita mostova!

Tam teče voda in podi kolesa,
tam teče vino in podžiga kri,
svetal od tuje sreče gost sedi,
in ko gre stran, ne čuti več telesa.

Vhoda v mlin ni videti, skriva ga grm. In tudi vseh trinajstih streh, o katerih piše pesnik, se ne vidi, a so bile zagotovo tam, sama sem jih videla …

V tem mlinu so mleli tudi makunce, žira pa ne, ker je bilo treba imeti poseben kamen, ali pa tistega običajnega dolgo čistiti po vsakokratnem mletju žira. Pač pa so v tem mlinu, ki je star kakih tristo let, prvi imeli kamen za belo moko in po njem je dobil tudi ime.

Slovarček:

• pečníca: obzidan prostorček na žagah z majhno pečjo
• makunca: drevo in plod drevesa mokovnika
• gater: vrsta strojne žage
• venecijanka: vrsta strojne žage
• frakelj: večja gostinska merica za pijače
• štamprle: manjša merica, žganjarček
• frilek: vrsta majhne ribe
• šrot: drobljenec
• kolona: obok
• goš: gož, vrsta nestrupene kače

Kraj: Markovec
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/016
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Na prvi pogled ne delujejo čisto nič vojaško, bolj delujejo kot beduini. Oblečeni so v tradicionalna dolge svetle halje, na glavah nosijo turbane, večina je bosih.

Taka oblačila so večplastna in so prilagojena puščavskemu okolju. Vroči sončni žarki se vpijajo v belo zgornje oblačilo, hkrati pa plasti spodaj puščajo vetru, da kroži okoli telesa in jih tako hladi. Zavita glava in vrat sta tako zaščitena pred vročinskimi udari, saj zadržujeta telesno vlago in varujeta glavo pred surovim suhim peskom. Med oborožitvijo prevladujejo puške repetirke, avtomatskega orožja ni.

Na levi strani, ob pilotih JAT-a, sta dva vojaka v uniformi in z nekakšno kapo, gotovo sta poveljujoča, drugi z leve pa je jemenski pilot.

Tak voziček sem imela tudi jaz. Verjetno smo ga imeli vsi, ker je bil to edini model, ne pa sedaj, ko jih je toliko, da ne veš, katerega izbrati in največkrat odloči kar cena. Ko sem ga prerasla in sem bila primorana hoditi, smo podarili voziček teti, za mojo sestrično in bratrance. Nekoč smo šli na obisk in voziček je stal na dvorišču, v njem pa je gnezdila kura. Še danes jo vidim. In moj voziček, ki je verjetno neslavno končal v kakšni vrtači na divjem odlagališču smeti. Zna biti, da so ga naredili v tovarni Tribuna, ki jo je osnoval Slovenec, France Batjel iz Vipave.

Ko se je rodila moja prva vnukinja, me je sin prosil, če grem z njim po voziček, ker mamica še ni mogla, pa ker se kakor razumem na vozičke, saj sem ženska in mati. Šla sva v eno trgovino, ker jim ne bom delala zastonj reklame, ker so imeli ugodno ponudbo – za 390 evrov lupinico, voziček in sedež za avto. Ko sem to cenovno ugodnost uzrla, sem se ponudila, da bom jaz plačala voziček, ampak ne tega, ker je bil tak, da je zaslužil, da bi v njem gnezdila kura. »Čudovit« barvni izbor poceni plastike. In potem se je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje, začel prepirati z menoj okrog cene, čeprav se jaz sama matram, no, ja, za svoj denar in navrgel, da sedemsto evrov pa že ne bomo dajali za voziček. »Saj toliko pa niso!«, sem se uprla. »So, so«, je rekla prodajalka, »tudi devetsto so.« Me je pa res zanimalo, kakšen stane toliko, kot en ne prav slab avto. Pa me je razsvetlila, da je znamke Maclaren. Kakorkoli že, imam rada svojo vnukinjo, ampak če se jaz lahko vozim v starem fordu, ki je manj koštal kot voziček, se pa tudi nji ni treba v maclarenu. Potem sem pa še na internetu našla članek, v katerem piše, da vozičke te znamke umikajo iz prodaje, ker so nevarni in da jih največ prodajo v Sloveniji. Fajn.

Mi, Slovenceljni, smo unikum na tem svetu. Lačni, vozimo se pa z mercedesi, maclarni in traktorji za 50.000 evrov.

Absolventov srednjih tehniških šol takrat pri nas niso sprejemali na ljubljansko fakulteto (le gimnazijce), tudi zaradi tega so odhajali študirat v tujino – tudi v Brno in Prago; nič nenavadnega, saj so obstajali zelo bogati češko-slovenski stiki na vseh področjih. Tam so študirali tudi študentje iz drugih delov takratne Jugoslavije.Menda je bil študij v Brnu relativno najcenejši, cenejši od študija v Pragi in še cenejši od študija drugod po Evropi. Narodnostna struktura študentov je bila kar pestra. ČVTŠ v Brnu je imela po področjih štiri glavne oddelke:

1. gradbeništvo – nizke gradnje, hidrotehnika in zemljemerstvo
2. strojništvo in elektrotehnika
3. kemija
4. arhitektura in gradbeništvo – visoke gradnje

Danes bi te oddelke označili za fakultete [2]. Visoko šolo so krajše pogovorno imenovali kar Tehnika Brno.

Če prelistamo indeks vidimo, da so poslušali v prvem letniku študijskega leta 1935/36 deset predmetov. Poleg Matematike, Opisne geometrije, Tehniške fizike, Statike, Strojniškega risanja, Mehanske tehnologije in Enciklopedije tehniške kemije so poslušali tudi Osnove zemljemerstva in Nacionalno ekonomijo. Zanimivo je, da so v letnem semestru poslušali tudi eno uro na teden predmet Praktična fotografija (Praktická fotografie), vaje iz tega predmeta pa so imeli dve uri na teden. Predaval jim ga je znameniti profesor Jaroslav Bouček, ki je postal leta 1935 docent za področje fotografije. Istega leta je izdal knjigo z naslovom Praktična fotografija: Za slušatelje visokih šol, amaterske in poklicne fotografe.

Marjana je fotografiranje navdušilo, zato si je kupil fotoaparat znamke Kodak. Lepo je dokumentiral študentska leta s fotografijami v albumu. Posnel je tudi nekaj profesorjev med predavanji, med njimi pa nisem našel profesorja Boučka. V Brnu je dočakal tudi zgodovinske dogodke pred zasedbo in ob nacistični zasedbi Češkoslovaške. V albumu je poleg fotografij maja 1938 tudi zapisal: “Začenjajo se usodni dnevi ČSR. Spopadi z Nemci. V mestu so postavili sirene in se pripravljali na plinske napade. Vojaški avtomobili so švigali po ulicah.” Po dokončni zasedbi Češkoslovaške 15. marca 1939 je posnel nekaj fotografij Brna, nad katerimi je zapisal:“Morana pa ni bila zadovoljna s krvavo daritvijo v oktobru 1938 – zahtevala je nove obete …” 

Bolečo krizo ob Münchenskem sporazumu in dogodkih po njem so jugoslovanski študentje v Češkoslovaški republiki občutili kot krizo bratskega naroda in grozečo nevarnost, ki je že pretila tudi njihovim lastnim narodom in njihovi domovini. To so izražali na številne odmevne načine, med drugim tudi s pripravljenostjo, da bi se borili za neodvisnost Češkoslovaške. Toda nemško okupacijo so na Češkoslovaškem doživeli le zelo redki študentje iz Slovenije in Jugoslavije. Po poletnih počitnicah namreč večina jeseni 1938 ni dobila vizuma za potovanje v Češkoslovaško republiko. [3] To pomeni, da je bil Marjan med tistimi redkimi študenti, ki so vendarle dobili vizum. Ko so novembra 1939 zaprli češke visoke šole in tudi ČVTŠ, je bil prisiljen končati študij na Nemški visoki tehniški šoli v Pragi.

Nekoč sta se Marjan in njegov kolega Gaston Liemert mučila z matematiko. Pripravljala sta se na izpit. V sobi sta imela tablo, na katero sta pisala s kredo in jima je bila za dober študijski pripomoček. Bila sta vztrajna, toda kar sta poskušala razrešiti, jima nikakor ni uspelo. Vrata v sosednjo sobo so bila le priprta. Naenkrat se oglasi iz sosednje sobe Gastonov brat Karel. V hipu jima je stresel iz rokava, kako se pride do rešitve. Obnemela sta. Brat je bil zelo bister, vendar ni študiral. Bil je rudar in očitno zelo inteligenten človek.

ČVTŠ je dobila leta 1937 naziv Češka visoka tehniška šola dr. Edvarda Beneša, kar je razvidno iz žiga na zadnji strani, kjer so vpisali uspešno opravljen prvi državni izpit. V letih od 1918 do 1938 je postala cenjena in priznana visoka šola. [4] Na njej so predavali eminentni profesorji in je nudila za tisti čas široko tehniško znanje. Pojasnila k nekaterim predmetom v indeksu so navedena spodaj v slovarčku. Uspešni študentje so bili delno ali povsem oproščeni šolnine, kar je vidno tudi v tem indeksu (žigi na spodnjem robu ob zaključku letnih semestrov).

Klikni za pregled Indexa

Most na nasipu čez Cerkniško jezero je bil od nekdaj priljubljena točka tudi za zmenke med že zaljubljenimi in v bodoče zaljubljenimi, dosti mladih domačinov je povezal tudi tako.

• Franc Brezec – Čejdn’kov France,
• Jakob Brancelj – Podražov Jaka,
• Jože Hren – Kovačov ata,
• Jakob Turšič – Kuotovčkov Jaka,
• Ludvik Hren – Antonov Ludve,
• Anton Hren – Mivč Tone,
• Vinko Brancelj – Podražov Vine,
• Franc Primožič – Než’n France,
• Alojz Švigelj – K’šlanov Lojz,
• Anton Meden – Tonkov Tone,
• Stanislav Debevec – Kuotov Stane,
• Anton Turšič – Šimčov Tone,
• Ludvik Brancelj – Krajnč Ludve,
• Franc Debevec – Boštjanov France.

Čepijo:

• Jože Zalar – Kevd’r’n,
• Janez Zalar – T’ Guorajni Popkov,
• Jože Švigelj – Francetov,
• Alojz Škrlj – T’ Duolajni Popkov Lojz,
• Vinko Brezec – Čejdn’kov Vine.

V jeseni 1941, v noči iz 19. na 20. oktobra, so partizani ob napadu na italijansko postojanko v Bezuljaku razstrelili skladišče eksploziva, ki so ga imeli Italijani uskladiščenega v bezovskem gasilskem domu.

Italijani so tako močno razstrelivo uporabljali, ko so rušili armirano-betonske objekte Rupnikove linije v okolici Bezuljaka: na Komidarjevem griču, na Vrhu in na Žnidarjevi Sevski rebri. Rušenje objektov so snemali na filmski trak in ga kot predfilm prikazovali v italijanskih kinematografih o »junaški«, zmagoviti italijanski armadi. Ob predvajanju tega filma je komentator poročal, da je italijanska vojska po hudih bojih zavzela mesto Topol. Predfilm je v Trstu videla gospa, ki je bila rojena v Begunjah in je dobro poznala Menišijo. Spomnim se, kako so pred rušenjem postavljali trinoga stojala za kamere – takrat nisem vedel čemu služijo. V času rušenja in filmanja so nas evakuirali v Begunje.

Eksplozija v skladišču streliva je bila tako silovita, da je porušila požarni zid na Merini in Kavčevi hiši, na bližnjih hišah pa je razkrilo strehe in popokale so vse šipe. Razbitine šip v bližnjih hišah je zračni udar vrgel v bivalne prostore.

Naslednji dan, 20. oktobra, ni bilo ne gasilskega doma, ne brizgalne, ne gasilske opreme, le na pogorišču se je malo kadilo. Prišli so vojaki v črnih uniformah, rekli smo jim fašisti, ki so odpeljali skoraj vse fante in može v italijanske zapore. Takrat so govorili, da so po posredovanju župnika Turka in škofa Rožmana zaprte moške po nekaj tednih, tik pred Božičem, izpustili iz zapora.

Med vojno, zlasti pa takoj po vojni, so bili skoraj vsi gasilci mrtvi. Gasilskega društva ni bilo več. Po vojni odraščajoča mladina je po letu 1950, zlasti pa po velikem požaru v Bezuljaku (poleti 1954), oživila gasilsko društvo.

Temelje novega gasilnega doma so gasilci zgradili v letih 1954 in 1955. Za nadaljevanje gradnje pa je zmanjkalo denarja. V letu 1956 so gasilci z raznimi prispevki, donacijami in iztržkom na gasilski veselici ter srečelovom nabrali denar za gradbeni material (opeka, cement, apno). Opeka, ki je bila z juga tedanje države, je bila slabe kvalitete, nepravilne oblike in premalo žgana. Slabo kakovost opeke – različne barve – lahko opazite na stolpu. Les za cimper – ostrešje so darovali lastniki gozdov, deske – rezan les, pa so dobili na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Za delo je denarja zmanjkalo. Zidarji na Menišiji smo imeli tisto leto zelo veliko dela. Skoraj nemogoče jih je bilo dobiti zidarja celo za plačilo, kaj šele zastonj. Zidarji z Gradbenega odseka KZ Begunje smo se zavezali, da bomo gasilski dom en dan zidali udarniško in to v nedeljo.

Dogovorili smo se, da z deli začnemo neko nedeljo v septembru. Zbrali smo se v nedeljo zjutraj pred šesto uro zidarji s cele Menišije:

• Franc Doles – Begunje,
• Jože Hren – Kovačov, Bezuljak,
• Peter Jernejčič – Gregorjov, Dobec,
• Stanislav Kržič – Kržičov, Kožljek,
• Lado Oblak – Topol,
• Franc Obreza – Selšček,
• Franc Turšič – Francinov, Kožljek,
• in gasilci iz Bezuljaka.

Malto so gasilci pripravili že v soboto, tako, da je bila pripravljena za zidanje. Takrat na Menišiji še ni bilo mešalcev za mešanje malte in betona, vse so delali ročno.

Pred začetkom dela smo na licu mesta ugotovili, da ni narejena hidroizolacija na temeljih, pa tudi bitumna in lepenke ni bilo, da bi jo pred zidanjem naredili sami. Kaj pa zdaj? Poveljnik gasilskega društva France Primožič – Nežen in vaški odbornik Alojz Debevec – Žogarjov ata sta odločila, da naj začnemo z zidavo. Ocenila sta, da bi bila večja škoda, če malte ne bi porabili in zidarji ne bi bili več pripravljeni za udarniško nedeljo. Podkrepitev odločitve je bila ta, da nobena hiša v Bezuljaku nima horizontalne hidroizolacije pod zidovi, čeprav jo je ena že imela. Gasilski dom je bil tisto nedeljo pozidan do vezi, razen stolpa.

Zidanje stolpa pa se je zavleklo do konca septembra. Stolp sva »po šihtu« v popoldanskem in večernem času, ob slabi električni razsvetljavi zidala Stanislav Kržič – Kržičov Slavc s Kožljeka in Jože Hren. Glazuro – cementni estrih na plošči vrh stolpa, sva delala še do dveh ponoči.

Ostrešje gasilnega doma sta izdelala tesar Jože Brezec – Čejdn’kov in Jože Turšič – Ulčarjov.

Gasilni dom so gasilci dokončali in opremili čez nekaj let ter kupili tudi motorno brizgalno.

Malizjev Rudolf je služil v Šibeniku na izvidniškem čolnu tipa Graničar, ki je kot vedeta služil za nadzor in stražo v pristanišču. To izpričuje tudi napis v cirilici na njegovi mornarski kapi. Mornarica je v vseh armadah elitni del vojske in tako je veljalo tudi za Jugoslovansko kraljevo vojno mornarico in pozneje mornarico FLRJ – SFRJ. Služenje vojnega roka v mornarici je bilo vedno daljše kot v drugih delih armade – tudi do štiri leta. Iz Velikih Blok je po letu 1960 tri leta pri mornarici služil Šperovcov Lojze. Anekdota pravi, da je, ko je končno prišel domov, šel takoj v trgovino in vprašal: “Imate li ulje od oraha za crnu kosu?” Mornarji so si takrat pogosto urejali frizuro s pomočjo orehovega olja. Lojze je bil sicer izrazit rdečelasec, slovensko je pa tudi že malo pozabil.

Iz naših krajev ni bilo prav veliko mornarjev. Znan je mornariški podčastnik kraljeve mornarice Slavko Kovač – Storžkov iz Loža, ki je pozneje kot partizan in narodni heroj nosil ime Smeli. To ime si je nadel po eni od štirih podmornic kraljeve mornarice, ki so nosile imena: Hrabri, Nebojša, Osvetnik in Smeli. Na podmornici Smeli je Slavko tudi služboval. Ob napadu sil osi je kraljevo mornarico čakala usoda razpadle in razkosane države. Redke ladje so se rešile z begom k zaveznikom, ostale so večinoma zasegli Italijani. Znana je usoda rušilca Zagreb, ki sta ga potopila Mašera in Spasič, da ni prišel v roke tujcem. Tako je pravzaprav edina odmevna naloga kraljeve mornarice ostal prevoz v atentatu ubitega kralja Aleksandra Karađorđevića z rušilcem Dubrovnik iz Marseilla v Split leta 1934.

Kaj naj napišem o nogometu, če pa nimam pojma o njem. Na sliki sem spoznala svojega soseda, pobasala sem vse fotografije in se odpravila k njemu. “Evo”, sem rekla, “to si ti in moraš poznati še ostale!” Pa ni bilo tako. “Kar k Vengustu pojdi, on je živ leksikon, pa ti bo povedal”, je bil odgovor. Pa sem se odpravila še k drugemu sosedu, ki je upravičil svoj sloves leksikona.

Pa še to, da ne bo samo hvale: junija 1970 je ekipa iz Črnomlja nesramno porazila domačo ekipo z rezultatom 6:1.

Tudi tokrat je bil v veliko pomoč zapis na zadnji strani fotografije. Gospa Anja Serec Hodžar je poiskala kopije zapisov terenskega dnevnika. Tam je zabeleženo:
– v katerih krajih so bili, 
– kateri sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so bili na terenu (med drugimi Valens Vodušek, Zmaga Kumer),
– kje so snemali,
– s kom so se pogovarjali, kdo je kaj zapel ali povedal.
Ob tem so zapisani tudi zanimivi izrazi, jezikovne posebnosti z Menišije. Snemali so v Begunjah pri gospe Snegulki De Toni – Moljk, v Dobcu pri Krajnčih – tja so šli peš, in na Kožljeku.

Ko sem izbrala pesem, ki bi jo rada za posnetek pri Starih slikah, so mi omogočili poslušanje. Bilo je zelo zanimivo in dve urici sta minili kar prehitro, da bi lahko prepisala več zanimivosti. V dnevniku je zapisano, da so zapeli pesem Stoji, stoji hribček strman, na posnetku pa je naslov Stoji, stoji ena lepa rovan. Po besedilu pesmi sklepam, da je bila posvečena Mariji s Planinske gore. Na Planinski gori je na ravnici pod vrhom postavljena cerkev, ki je posvečena Mariji – pribežališču grešnikov – Mariji usmiljeni, kot poje pesem, ki pod svoj plašč sprejme vsakogar, ki se k njej zateče. To je edina notranjska božja pot.

Sledi zvočni posnetek, ki smo ga dobili na Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Jaz sem si Renkoč mlin najbolj zapomnila po svoji prvi vožnji s čolnom. Imela sem kakih pet let, ko sva iz Podcerkve s sosedovo Vero v kočiji pripeljali vrečo – zdi se mi da koruze – in medtem ko se je mlelo, naju je Renkoč atek ali Rienko, kot so mu rekli odrasli, posadil v ozek lesen čoln in zaveslal po vodi, ki je stala za jezom. Bila je temno zelena in zelo globoka, nad njo so se sklanjala košata drevesa, da smo bili kot v tunelu in mene je bilo na smrt strah, ker se je čoln zagugal, ko je kdo stopil vanj ali se zgolj premaknil, zato sem se krčevito držala za rob. Pozneje me je prevzela globina vode, njen vonj, velike ribe v njej in alge, ki so plapolale v vodi, da sem še vedno brez diha in čisto otrpla strmela v vse to. Strašno mi je bilo žal, ko sva z Vero morali iz čolna – tako kratko se mi je zdelo! Dogodek se je neizbrisno vtisnil vame – nikoli nobena voda več ni bila tako zelena, noben čoln tako imeniten.

Gledalci so se zbrali že eno uro pred tekmo, da bi si ob blizu ogledali reprezentante Oblaka, Popivodo (po slovensko Vodopivec, op. p.) in druge igralce Olimpije. Le ta je tekmo pričela v najmočnejši postavi: Sarap, Srbu, Rogić, Samatović, Šoškić, Klampfer, Rožič, Bečejac, Pejović, Oblak, Popivoda. V drugem polčasu so v igro vstopili še: Milevoj, Dekič, Glišić, Kapidžić, Golce in Škulj.

Za Rakek so igrali: Urbas, Kodele, Oblak, Bauman, Udovič, Baraga, Benčina, Kopitar, Mišič, Furlani, Mlakar, Arko, Modic, Kovšca in Kušlan.

Rezultat tekme Rakek : Olimpija je bil 1:3. Zanimivost tekme pa je bila, da je igral Oblak proti Oblaku, eden Olimpijski, drugi rakovški.

Po tekmi je nastalo slavje, saj so bili gledalci z lepim rezultatom zadovoljni in so takoj obkrožili svoje idole, nogometaše Olimpije.

Teden dni kasneje sta se srečali še staro in mlado moštvo. Zmagali so starejši z rezultatom 3:1. Tekma med starimi in mladimi je bila nekaj let tradicionalna in so jo odigrali ob koncu ligaške sezone. Po tekmi so v Rakovem Škocjanu podelili 60 plaket zaslužnim članom in igralcem, ki so se borili za svoj klub od njegove ustanovitve naprej.

Povezane snope se je zdevalo v kozolce, kje se je žito sušilo dva do tri tedne. Potem se je začela mlatev. Pred pojavom strojev so v skednjih na podu peli cepci. En sam mlatič je mlatil počasi in se je slišalo: pok, pok … Dva mlatiča sta pesem že izboljšala in pospešila: pik, pok, pik, pok … Najlepše in najhitreje je odmevalo, če so se v krog postavili štirje izurjeni mlatiči: pika pok, pika pok … in snopje je kar odletvalo od poda. Pri moškem pevskem zboru DPD Svoboda v Starem trgu nas je pevovodja Viktor Žnidaršič – Bajček iz Cerknice vsako leto ponovno naučil pesem “Mlatiči”, ki je bila nekako razpoznavni znak zbora.

Večji kmetje so si že pred vojno napravili strojne mlatilnice na gepel in pajtle. Okoli leta 1960 je bila v Novi vasi postavljena zadružna mlatilnica. S suhim žitom na vozovih smo v dolgih vrstah čakali, da opravimo mlatev in žito spravimo v kašče. Danes kombajni opravijo vse delo na njivi in od stare žetve in mlatve se je ohranilo le nekaj izrazov pa še ti večinoma v prenesenem pomenu. Če n. pr. na gasilski veselici kakšnega sitneža fantje prebunkajo in se v naslednjih dneh pojavi z modricami pod očmi, se uporabi zelo primeren izraz, da so ga dobro “prepajtlali”. Kdor je včasih videl, kako žito potuje skozi pajtel, mu je vse jasno.

• Marija Škrlj – Šokotinova iz Slemena, por. Matičič v Martinjak,
• Marija Korošec, Erjavcova iz Rožančega, por. k Županovim v Sleme,
• Frančiška Korošec, Tagorenja iz Jeršanovega, por. k Zimcovim na Hribarjevo,
• Francka Korošec, Erjavcova iz Rožančega,
• Marija Korošec, Tagorenja iz Jeršanovega, por. k Šokotinovim v Sleme, mati Ivana Škrlja, ki je ohranil te slike.

ENODNEVNICE

Med enodnevnic pali smo oblak:
povsod, od belih mlinov, sivih žag
se zbirajo na kratek, kratek ples:
glej, rojstvo – smrt, en pomišljaj je vmes.

En pomišljaj samo, ena minuta,
da naglo vzklije cvet opojne nade,
ljubezni, bolečine in naslade:
en pomišljaj – čaroba je osuta.

V nebo so se vzvijale kot kadilo
za enodneven dar, življenju užgan;
in mi? Izteka tednov se število,
gledam nazaj – in vse je kot en dan.

Pozimi je včasih mlinsko kolo zaledenelo in bilo resda videti pravljično, a če je hotel Malenski atek mleti žito, je moral kolo najprej očistiti. To je počel s kladivom postopoma in previdno, da ne bi poškodoval lopatic in kolesa. Rekel je, da kleplje, kot se kleplje kosa, saj bi močni udarci resda hitreje odstranili led, a tudi razbili les. Kadar je imel veliko dela, je mlel noč in dan in spal kar na vrečah v mlinu. Ko je bilo treba nasuti žita, zamenjati vreče ali posode, ali postoriti kaj drugega, ga je na to opozoril zvonček, ki ga je imel napeljanega do mlinskih naprav. Delo mlinarja je bilo včasih prav garaško.

• Jelka Červek,
• ena iz Planine, ki je bila poročena pri peku v Cerknici.

• Ančka Mršek,
• Marija Urbar,
• Vlasta iz okolice Kobarida.

• Ena iz Bezuljaka,
• Isteničeva iz Planine.

• Še ena iz Bezuljaka,
• Marta Modic.

Kje je bil Janez z volom, lahko le ugibam. Najbrž ni daleč od resnice, če rečem, da je bil v Uševku, kjer imajo Kramarjevi svoj kozolec.

V TO se je na eni strani oblikoval ozek krog, ki je stal ob strani JLA, in na drugi velika večina pripadnikov TO, ki so z naklonjenostjo sprejemali demokratizacijo slovenske družbe. Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je zvezna armada nasilno zasedla prostore RŠTO. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika štaba, ki je 10. oktobra prevzel poveljevanje.

V RŠTO je bil ustanovljen sektor za razvoj teritorialne obrambe. Decembra je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov. Izdelane so bile prve nove uniforme. Slovenska vojska 15. maja praznuje. Na ta dan leta 1991 so slovenski naborniki vojaški rok začeli služiti izključno v Sloveniji, v dveh učnih centrih takratne Teritorialne obrambe. V 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru je služilo 120, v 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani pa 180 slovenskih nabornikov.

Dan Slovenske vojske je 15. maja, to je dan ohranjanja pozitivnih vrednot iz slovenske vojaške zgodovine, še posebej vrednot osamosvojitvenih prizadevanj.

Vsak večer se je pav oglašal tako močno, da smo ga slišali prav do naše hiše na Mali gasi.

Domovina pava je Indijska podcelina in Afrika, kjer živi v gozdovih.

Nekateri ljudje so imeli pero iz pavjega repa zataknjenega za okvir kakšne slike na steni ali ob robu ogledala kot okras. Nekateri pa so celo menili, da pavovo pero (pero seveda nič krivo) pri hiši prinaša nesrečo.

V počastitev dneva borca (4. julij) je NK Usnjar organiziral nogometni turnir, ki sta se ga udeležili še ekipi JLA Vrhnika in NK Rakek. Sodnik je tekmo med JLA in Rakekom sodil pristransko in s tem oškodoval rakovško ekipo zaradi česar so igralci NK Rakek protestno zapustili igrišče.