Napredni bloški kmetje so leta 1926 v Novi vasi ustanovili Mlekarsko zadrugo. Med iniciatorji so bili poleg kmetov tudi lokalni trgovci, gostilničarji in takratni župan Stanko Lenarčič, ki je bil hkrati tudi državni poslanec in predsednik bloške Hranilnice in posojilnice. Hitro po ustanovitvi so ugotovili, da mlekarna potrebuje za svoje obratovanje vodovod. Nova vas je imela v tistem času že več kot 60 let star vodovod, po katerem je voda iz izvira Sušica pod Volčjanskim hribom s prostim padom tekla v dva vaška vodnjaka-zgornjo štirno, zgrajeno 1863 leta, in spodnjo – Mestkovo štirno, zgrajeno 1893 leta. Ugotovili so, da bo izvir zadostoval tudi za potrebe mlekarne, z novim vodovodom pa bi se odprla tudi možnost za napeljavo vode posameznim hišam. Vas je bila skoncentrirana ob teh dveh vodnjakih in bi tudi do hiš voda pritekla sama. Ustanovili so Vodovodni odbor in pričeli s pripravami.

Ni šlo gladko. Mnogi novovaški gospodarji so se ustrašili predvidenega prispevka v denarju in delu, širila so se mnenja, da se vode po hišah ne rabi, saj je pred nosom pri štirni, da bi vode v štirnah, rekli so jim tudi korita, lahko zmanjkalo, skratka nepotrebna novotarija. V vasi sta se tako oblikovala dva tabora: “koritarji”,ki so izgradnji takega vodovoda nasprotovali in “piparji”, ki so z vsemi močmi podpirali nov vodovod in priključke – pipe po hišah. Zanimivo, da je že precej pred to akcijo deželni poslanec Kranjske  domačin Drobnič – Mramorov iz Nove vasi dosegel, da je dežela plačala nove železne cevi za vodovod, celo pripeljali so jih že v Novo vas, a za novotarijo med vaščani ni bilo soglasja, cevi so odpeljali drugam, še dolga leta je bila v uporabi stara napeljava. Piparji so pa končno uspeli.

Povišali so zajetje v Sušici, do takrat delujoči izvirni leseni vodovod – voda je tekla po ceveh, izdelanih iz prevrtanih borovih hlodov – so zamenjale litoželezne Manessmanove cevi in voda je poleg mlekarne pritekla tudi do in v hiše piparjev. Nepojmljiv napredek.  Ovrednotili so vloženi denar, delo in material in določili prispevek za poznejše pristopnike. France Škrabec mi je povedal, da je njegov oče Jernej leta 1936 za priključek v novo hišo plačal 2000 din, kar je bilo takrat par volov! Voda mu je pritekla le do pritličja, saj je vodovod še vedno deloval na prosti pad. Kljub občasnim vročim besedam med koritarji in piparji se napredka ni dalo ustaviti. Z izgradnjo vodovoda se je Nova vas začela hitro razvijati. Ob mlekarni, pošti, šoli, so se širile trgovine, gostilne, uveljavljati se je začel smučarski turizem in letalska jadralna šola.

Piparji so se ob izgradnji vodovoda zbrali ob izviru Sušice na vznožju Volčjanskega hriba in proslavili ter  ovekovečili svoj uspeh. Hišnim gospodarjem so se pridružili fantje in dečki, celo nekaj žensk in otrok je bilo zdraven.

• France Škrabec je spoznal Jožeta Zabukovca – Borovca prvi z desne v drugi vrsti in
• Marolta – Sp. Petrasa, četrti z desne v tretji vrsti.

• V prvi vrsti je prvi z leve Aleksander Lavrič,
• drugi verjetno Milan Modic.
• V drugi vrsti je drugi z leve, najbrž poleg žene,  Stanko Lenarčič,
• poleg njega Oskar Böhm, vodja mlekarne in
• tretji Lužar – Kranjcov.

Po vojni se je Nova vas začela dobro pobirati predvsem z razvojem Kmetijske zadruge. Žal je združitev zadrug pod KZ Cerknico ta razvoj zaustavila. Z leti pa se je vendar razširil Novolit, prišla je Kovinoplastika Lož in življenje se je pričelo vračati. Potreba po vodi je bila vsak dan večja. Ponovno so povečali zajetje v Sušici in ga povezali z vodovodom, ki je iz Slivnice napajal vojašnico v Velikih Blokah. Izdelovali so se načrti za zajetje Cerkniščice pod Sv. Trojico, pa za izgradnjo vodovoda iz Kadic itd.

Vse ti izviri so bili v apnenčasti podlagi, omejeni z občasno oporečnostjo izvirov in pomanjkanjem vode v sušah. Rešitev je prinesel popolnoma nov projekt – zajetje izvirov Iške v dolomitni podlagi v bližini vasi Škrabče in Lepi Vrh z vodohramom na Gradiškem hribu. Danes dve vrtini v Iški zagotavljata dovolj kakovostne vode za celo Bloško planoto. Kapaciteta je trikratnik sedanje porabe na Blokah!

Bloško društvo Voda nas ozavešča o pomenu vodnih virov in njihovi zaščiti. Sodeluje pri obnavljanju starih vodnjakov, ki jih radi pogledajo obiskovalci od blizu in daleč. Letos so ob 160. obletnici izgradnje prvega vodovoda na Blokah ob novovaški zg. štirni postavili lep mlaj, Slavko Strman neutrudni član tega društva pa je dobil občinsko priznanje. Pa še to. Danes so mlaji postali nekakšna moda. Namesto da bi res služili pomembnim praznikom in visokim jubilejem, kot je ta v opisu, jih videvamo za 10., 18., … rojstni dan, z eno besedo, da se bog usmili, škoda lepih smrečic.

Viri:

• France Škrabec, Nova vas. To je eden od mnogih, a žal zadnji prispevek, ki mi ga je pomagal napisati France Škrabec, častni občan občine Bloke. Umrl je 1. 11. letos v 93. letu starosti. Napisal sem mu poslovilni govor in prispevek o njem za letošnji novoletni Bloški korak. Skromna oddolžitev.

Kraj: Nova vas
Datum: 1926
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Milavec, Nova vas
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

V šolskem letu 1975/76 je 4.a razred obiskovalo trideset učencev. Skupaj z razredničarko Viko Tornič so se prebijali skozi učni program in vse sprotne težave.

V tistih letih je bilo za dekleta moderno imeti doma izdelan kvačkan šal zavit okrog vratu. Med odmori se je vedno veliko dogajalo. Med dirkanjem po razredu je sošolec potegnil za sošolkin šal. Vse se je zgodilo povsem nepričakovano in s tako silo, da ji je šal ob tem potegu porezal vrat. To dejanje je bilo narejeno tudi povsem nepremišljeno, v trenutku, med begom. Kaj pa, če je bilo to prikrito izkazovanje pozornosti oziroma zagledanosti?

Razredničarka Vika Tornič.

• Sedijo: Irena Lunka (Dolenja vas), Branka Golc (Dolenja vas), Gordana Salopek (Cerknica) in Rosana Šajn (Cerknica).
• Druga vrsta: Stanko Tekavec (Cerknica), Bojan Arko (Cerknica), Robert Mele (Cerknica), Samo Urbas (Cerknica), Boštjan Lončar (Cerknica) in Damjan Meden (Cerknica).
• Tretja vrsta: Franc Urbas (Cerknica), Marjan Primožič (Zelše), Franci Meden (Cerknica) in Franci Kebe (Cerknica).

• Sedijo: Mira Milavec (Cerknica), Ingrid Simičak (Cerknica), Irena Stražiščar (Cerknica), Marija Ljubičič (Cerknica) in Sonja Rupar (Cerknica).
• Druga vrsta: Marjan Mekinda (Cerknica), Sabrina Hrastnik (Cerknica), Ksenija Lunka (Cerknica), Mojca Rudolf (Cerknica), Katarina Ule (Dolenja vas) in Genca Kovačič (Dolenja vas).
• Tretja vrsta: Jernej Jakopin (Cerknica), Aleš Harmel (Cerknica), Matjaž Štefan (Cerknica), Franc Kebe (Dolenje Jezero), Franci Ris (Cerknica) in razredničarka Vika Tornič.

Viri:

• Stane Tekavec
• Irena Stražiščar

Kraj: Cerknica
Datum: 1975/76
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Franc Kebe
Skenirano: 16. 8. 2023
Oblika: fotografija

Nesreča dveh železniških vozil se je pripetila 12. novembra 1956 tik pred železniško postajo Rakek, ko sta čelno trčila dizelski motornik litorina in avtodrezina. O nesreči je pred leti že bilo nekaj napisanega, v nadaljevanju pa sledi še nekaj podrobnosti.

Železniške nesreče s smrtnim izidom so bile v preteklosti prepogoste, največkrat je bil vzrok človeška malomarnost železniških delavcev.

Vzdrževalno osebje v avtodrezini, ki je bila sicer pogosto službeno prevozno sredstvo med obema svetovnima vojnama, je opravljalo preglede kretnic na postaji Planina. Po zaključenem pregledu se je drezina po levem tiru odpeljala proti Rakeku.

Na Rakek je iz Postojne po nepravem levem tiru prispel vlak v sestavi italijanskega motornika serije FS ALn 56, ki je bil kasneje preštevilčen v serijo JŽ 813. Šlo je za enega od italijanskih dizelskih motornikov, ki so bili izdelani v tovarni FIAT leta 1938. JŽ so nekaj motornikov s prikolicami nabavile od opuščene lokalne železnice v bližini Genove.

Prometnik postaje Rakek je ob 13:52 uri dal motorniku odhod v smeri Planine, a vlakovna izvozna pot preko kretnic na desni tir še ni bila postavljena zanj, ker se je čakal prihod avtodrezine iz Planine. Motornik je speljal in ob tem prevozil izvozni signal, ki je kazal signalni znak “stoj”. Kretnika v postavljalnicah I in II (sredina) ter progovni mojster ob kretnici št. 1 so dojeli, da vlaka vozita eden proti drugemu in zato hitro začeli z dajanjem signalnih znakov za zaustavitev motornika. Strojevodja na litorini jih ni videl in peljal vlak namesto po desnem tiru, po levem, po katerem je prihajala drezina.

Čelno trčenje se je zgodilo nekaj minut pred 14:00 v useku med Rakekom in Ivanjim selom, v bližini obokanega kamnitega nadvoza. Nesreča je zahtevala smrt dveh železničarjev v avtodrezini. Vzrok pa je bilo dovoljenje prometnika za odhod vlaka in to kljub temu, da izvoz na signalnovarnostni napravi še ni bil postavljen. Svojo odgovornost pa je z neodzivnostjo nosilo tudi železniško osebje v vlaku, ki ga ni pravočasno ustavilo.

Pogled na popolnoma uničeno železničarsko avtodrezino, ki je bila takoj kasirana. Poškodovana je bila tudi litorina, a ne v tolikšnem obsegu, da se je ne bi dalo popraviti. Pred kratkim je bila nabavljena v Italiji.

Avtodrezina je bila po nesreči v profilu sosednjega tira, zato je bila proga nekaj časa popolnoma zaprta. Litorino in avtodrezino so po analizi nesreče umaknili na postajo Rakek. Na litorini je viden železniški grb, ki se je uporabljal v letih 1948-1968. Krasita ga rdeča zvezda in krilato železniško kolo, ki je zaščitni znak železničarjev po celotnem svetu.

Zaradi nedostopnosti po cesti do mesta nesreče, so si železničarji pomagali z manjšimi tirnimi vozički. V času nesreče so bili na medpostajnem odseku Planina-Rakek že postavljeni stebri električne vozne mreže za elektrifikacijo proge. Elektrifikacija med Rakekom in Logatcem je bila zaključena šele maja 1959.

Zadnja železniška nesreča s smrtnim izidom se je zgodila 14. julija 1984 v Divači. Velja za najhujšo železniško nesrečo v naši novejši zgodovini. Umrlo je 31 ljudi in še 34 je bilo poškodovanih. Železniški promet sicer velja za enega izmed najbolj varnih načinov prevoza, a 100 % varnosti na železnici nikakor ni mogoče zagotoviti.

* Prispevek je bil napisan pred nekaj tedni, ko se še ni zgodila zadnja nesreča pri Postojni v decembru letos (op. ur.).

Slovarček:

• litorina: italijansko poimenovanje dizelskih ali električnih motornih vlakov (garnitur)
• avtodrezina: železniški tirni avtomobil za vzdrževanje in preglede prog
• FS: Italijanske državne železnice
• ALn: lahki dizelski motornik
• JŽ: Jugoslovanske železnice
• kasirati: odpisati iz prometa

Viri:

• Železniški vestnik, 1956

Kraj: Rakek
Datum: 12. 11. 1956
Avtor: Okrajni ljudski odbor, Tajništvo za notranje zadeve, Kriminalistična tehnična centrala
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 23. 9. 2014
Oblika: 4 fotografije

Razglednica bi lahko bila reprodukcija ene od slik Roberta Friedricha Stielerja (1847 – 1908), nemškega krajinarja in akvarelista. Po sveže zapadlem snegu se z lova vračata lovec in pes. Glede na to, da plena ni videti, obstaja možnost, da se na lov šele odpravljata.

“Za nov let ne vem, prineslo kaj bo,” je rekel Valentin Vodnik. Jaz pa vem in vam tule povem. Naslednjemu letu, torej 2024, vlada Sonce v nebesnem znamenju tehtnice. Leto bo v vsem plodno. Prva polovica zime bo topla, druga deževna. Začetek pomladi bo hladen, kasneje bo deževno, poletje bo suho in toplo. Smo že vajeni izpred dveh let in vemo, kaj je to prineslo. Predvsem največji požar v zgodovini Slovenije. Imam pa že raje, če kdaj pa kdaj tudi poleti pada dež, da se sod napolni, in ni treba zalivati. Jesen bo hladna in v kmetijstvu bo veliko škode, česar ne bo uvidela le naša oblast. Le-ta je od Boga, Bog je pa zato, da ljudi kaznuje. Se mi zdi, da včasih že malo pretirava. Srečala se bosta Saturn in Jupiter, kar predstavlja slabe odnose med državami. Ker zdaj so na zavidljivem nivoju, k’nede. Pojav Marsa v prvem nebesnem znamenju (Prvo nebesno znamenje je oven, ki je že itak impulziven in vročekrven. Začne se 21. marca in smo še nekaj časa varni.) napoveduje prelivanje krvi (zna biti, da sem kakšno leto zamudila z napovedjo) in težke bolezni (je tudi že pasé, ampak se lahko ponovi). Lopovščine bo še več in zapori bodo prenatrpani. Iz tega izhaja, da si jih bodo nekateri razširili s pobegom. Narodi se bodo pričeli puntati. Slovenci le pri gostilniških omizjih in v ilegali, kot je značilno za klen slovenski narod. Tako, zdaj veste. Čez leto pa preverite, če kaj drži. Pri vremenu se je moja revma lahko malo zmotila. To pa zaradi mnogih dejavnikov, na katere nimam vpliva, kot so jedrski poizkusi, ozonska luknja in ostale monade.

Naslednje leto je prestopno. Kako pridemo do prestopnega leta, vsi vemo. Morda pa še nekaj zanimivosti. Stoletje ne more biti prestopno leto, razen če je deljivo s 400. Torej leta 1700, 1800 in 1900 niso bila prestopna razen 1600 in 2000, ker sta deljivi s štiristo. Ti dve leti sta izjema, ki potrjuje pravilo.
Pravilo: Če je deljivo s štiri, je prestopno leto.
Izjema: Če je deljivo s sto, ni prestopno leto.
Izjema izjeme: Če je deljivo s štiristo, je prestopno leto.
Kakšna je možnost, da se rodite 29. februarja? – Ena proti pet tisoč
Koliko ljudi je rojenih na ta dan? – Približno štiri milijone.

Zofka iz Zagreba je poslala voščilnico Ivanki v Planino že 20. novembra. Je kar pohitela. Piše:

»Draga Ivanka! Vesele božične praznike ter srečno in (ne vidim prebrat) novo leto ti želi Zofka.
Kako se kaj imaš? Gotovo dobro ali ne. Veselilo bi me, da mi se kaj obširneje javiš. Z menoj ponavadi, za božič gremo domov. V pričakovanju tvojega odgovora te pozdravlja Zofka.«

Vsem bralcem in ustvarjalcem starih slik želim eno prav veselo, uspešno in malo grešno novo leto.

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica

Spominska fotografija je nastala pred vhodom osnovne šole na predmetno stopnjo. Učenci še vedno lepo vzdržujejo stike. Po valeti leta 1982 se dobivajo na vsakih pet let, kajti lepo se je srečati, se videti, poklepetati in obujati spomine na otroška in najstniška leta.

Večina učencev se srečanja udeleži, med njimi je tudi Pavel Okoliš in na 40. letnici valete je predlagal, da bi se srečali kar naslednje leto pri njem v Preddvoru na Gorenjskem, kjer je župnik v baročni cerkvi sv. Petra. Predlog in vabilo sta bila sprejeta in srečali so se naslednje leto 21. 10. 2023. Boris Koren je organiziral in izvedel prevoz. Obiska so se sošolci udeležili v okrnjeni obliki, bili pa so navdušeni nad Preddvorom, lepemu kotičku naše prelepe domovine, nad Pavlovo gostoljubnostjo in organizacijo. Počutili so se kot domači med domačimi. Ogledali so si župnijsko baročno cerkev sv. Petra, sosedno graščino, bližnje preddvorsko jezerce Črnjava in kraj Preddvor z okolico. Dan so zaključili z okusno večerjo v bližnjem gostišču. Žal jim je bilo le, ker dogodka niso dokumentirali s fotografijami.

Dogovorili so se, da se tu srečajo zopet naslednje leto. Srečanje prijateljev – sošolcev v njegovem kraju se je globoko dotaknilo tudi gostitelja Pavla Okoliša in se jim je po obisku zahvalil takole:

Pozdrav še enkrat vsem, dragi sošolci, sošolke, ga. razredničarka. Res, v veselje mi je bilo, da sem vas lahko gostil na lepem kraju, v Preddvoru.

Hvala za domači “šnops”, sok in ostala darila, za prostovoljni dar, ki sem ga tudi po vašem odobravanju namenil za misijone (tako se je darovalo to nedeljo v cerkvah po svetu). Z grofom sva se zmenila za prostovoljni dar, gostilničar mi je zaračunal po sindikalni ceni. Tako da me, Jože, nikakor niste “preveč oškodovali”. Ko ste že odšli, me je spreletelo, da nismo poskrbeli za dokumentiran spomin. Res, to mi je pa resnično žal. Se veselim naslednjega srečanja ob letu osorej. Lepo lepo se imejte, pozdrav vsem,

Pavel

Dobrovo, središče Goriških brd, je rojstni kraj Irene Šfiligoj naše upokojene učiteljice kemije in biologije. Brda so znana po odličnih vinih, zgodnjih češnjah, sadju, ki ljubi vpliv morja, in v zadnjem času tudi po oljkah. Dobrovo pogosto obiskuje, ker skrbi za sestro in njun dom. Rada se pošali, da gre vedno domov, pa naj potuje v Dobrovo, ali pa se vrača nazaj v Stari trg, kjer je njena družina.

Končala je Pedagoško akademijo smer kemija, biologija. Njena prva zaposlitev je bila na Osnovni šoli Gustav Šilih Velenje. Po enem letu pa je nastopila službo na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg in tu poučevala od 1. 9. 1978 do upokojitve 1. 9. 2017.

Rada se spominja svojega prvega prihoda v Stari trg. Ker ni vedela, kje se nahaja Stari trg, je z zemljevidom Slovenije v rokah štopala iz Ljubljane. Ustavil ji je prevoznik kruha iz Vrhnike, ki je prav takrat peljal kruh na našo šolo in jo pripeljal prav pred vrata. Na Bloški Polici ju je štopala Zdenka Lah vzgojiteljica v vrtcu Stari trg. Bila je prva oseba iz Loške doline, ki jo je spoznala.

Že v otroških letih je sanjala o pedagoškem poklicu – postati učiteljica je bila njena velika želja. V petem razredu osnovne šole je imela doma svojo redovalnico in dnevnik. Svojim sošolcem je vedno pomagala pri učenju. Imeli so jo radi, saj je živela z njimi – zanje.

Tudi svoj poklic je opravljala s srcem. Do otrok je bila prijazna, prizanesljiva, razumevajoča in jim pripravljena pomagati. Veselila se je učnega napredka učencev, in ko so pridobili samozavest ob premostitvi težje ovire, saj je bilo njeno življenjsko poslanstvo pomagati ljudem v stiski, pa naj bodo to otroci ali odrasli. Bolijo jo krivice, ki se dogajajo ljudem. Dolga leta je bila aktivna pri podmladku RK. Učenci so jo imeli radi in ji zaupali.

Je komunikativna, dobrosrčna oseba, vesela po naravi in pravi: To sem podedovala po svoji noni.

• Stojijo: Marija Okoliš (Nadlesk), Branka Poje (Lož), Majda Benčina (Nadlesk), Robertina Sterle (Lož), Nataša Kraševec (Markovec), Danica Truden (Nadlesk), Zdravka Zrimšek (Stari trg), Magda Krajnc (Podlož) in Armida Bavec (Lož).
• Sedijo: Uroš Mlakar (Lož), Miran Zakrajšek (Stari trg), Boris Koren (Podcerkev), Jože Lekšan (Klance), Janez Ravšelj (Markovec) in Janez Poje (Podcerkev).

• Stojijo: Jana Ovsec (Knežja Njiva), Rosana Nikolič (Markovec), Magda Lekšan (Pudob), Emil Kumer (Lož), Damjan Nared (Lož), Mateja Zgonc (Lož) in razredničarka Irena Šfiligoj.
• Sedijo: Ivan Poje (Lož), Pavel Okoliš (Nadlesk), Toni Perušek (Podcerkev), Matjaž Žnidaršič (Stari trg) in Darko Kandare (Dane).

Viri:

• Irena Šfiligoj
• Bernarda Knaus
• Robertina Sterle

Kraj: Stari trg
Datum: pomlad 1981
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Uroš Mlakar
Skenirano: 3. 11. 2023
Oblika: fotografija

Ker sem se namenila pisati o posebni gospodarski dejavnosti v Danah pri Jakopcovih, je tu lepa slika Dan in njihovih vaščanov iz obdobja med obema vojnama, ki izhaja iz zbirke župnišča Stari trg. Sodeč po pisavi na hrbtni strani, se je z njo ukvarjal župnik Janez Kebe v času, ko je pripravljal eno od svojih knjig o Loški dolini in Babnem Polju. Avtor slike je neznan.

V ozadju vaščanov, hiš in skednjev se pne še čisto goli Devin, Jakopcove hiše, katere najstarejši deli sežejo v leto 1784, pa tu ni videti – do nje bi morali levo in više od hrib. V ospredju z leve je Malnarjeva, v sredini Šinčeva hiša, poleg nje trgovina Karla Žnidaršiča, vidi se tudi vogal Malenske hiše.

Imena domačij v takratnih Danah so bila približno naslednja: pri cesti levo Spodnja Malnarjeva, nad njo Kovačeva, Urhova, Jakopcova, Starmanova, potem Malnarjeva in Drobenčeva. Na drugi strani spodaj ob glavni cesti Šinčeva (na sliki), Mehalova, Andretova, Špeharjeva, onstran stranske ceste Janezkova, Paternostova, Skotna Kandarova, Mažkova, Kosmačeva, Mihova Kandarova, Mihevčeva, Albinova, Andretovega Vinkota, pod glavno cesto pa Jakopetova, Kotna, Dolnja Kandaretova, pod njo Malenska, nato Janezova, Zelnikova in ob cesti zadnja še Hlepova. Osemindvajset domačij.

Nedvomno je moral biti praznik, da se je toliko vaščanov v boljših oblačilih zbralo sredi vasi, pred odprto(?) trgovino, ki nosi napis Karol Žnidaršič. Drevo na levi je olistano, ljudje pa nosijo prehodne obleke, ne prav poletne, a tudi zimske ne, nekatere nožice so gole, druge v nogavicah … Kakšen dan bi mogel biti?

“Dane pred 2. sv. vojno” je zapisal J. Kebe. Ker naš sistem objav zahteva letnico nastanka fotografije, sem jo zelo grobo ocenila na leto 1930.

Mesarju Jožetu Mačku dela družbo Breda Turšič. Pri nas je bil mesar Janez Gregorič. Dober mesar je bil. Hiter, natančen in zabaven. Za prasca sicer ne, ostale pa je zabaval, ko je pripovedoval dogodivščine iz svoje klavske kariere. Enkrat sem mu rekla, naj napiše knjigo. Se je strinjal. Rekel je le, naj jaz pišem, on bo pa pripovedoval. Žal, ni bilo nič od tega. Sem si pa zapomnila veliko njegovih dogodivščin, a kaj, ko niso vse za javnost.

Ta čas, ko se drugi ukvarjali s prašičem jaz pa sem kuhala, sem imela čas premišljevati. Za začetek sem mu napisala tole zgodbo, ki ima naslov, kakršnega bi nosila knjiga, če bi jo napisala. Vsekakor bi bila bolje brana, kot če bi imela naslov »Mesarjevi spomini«.

Ko sem mesarju to pokazala, je bil njegov komentar: »Kaj sem res tak?« Na to nisem vedela, kaj odgovoriti.

Cencov Janez, po primiku Turšič, neizmerno uživa v rezanju svežega mesa. Tudi pri nas so to delali v garaži, ampak je bilo več placa, ker nimamo toliko orodja.

Za vse tiste, ki se bodo zgražali, z mano vred, naj povem, da so bile koline nekdaj največji kmečki praznik. Živali so redili za zakol, za hrano in druge potrebe. Porabili so skorajda vse. V starih časih je bila to nuja, če je hotela družina preživeti. Resnici na ljubo so preživeli tudi bajtarji ob zelju, krompirju in fižolu. Nekaj mesa, masti, ocvirkov in godljo so prihranili zase. Klobase in boljše kose mesa so prodali, da so lahko plačali davke in kupili, kar se doma ne da pridelati: olje, sladkor, sol. Kot vemo, so bili do današnjih dni Butalci edini, ki so znali sami pridelovati sol s sajenjem. Danes je »pridelava« mesa prestiž. Za ene vir zaslužka, za druge hrana, za tretje trpljenje in smrt.

Dr. Janez Bogataj v svoji knjigi Sto srečanj z dediščino na Slovenskem pravi: » Ni večjega domačega praznika na Slovenskem, kot so koline. Koline (ponekod jih imenujejo tudi svinjski praznik, domači praznik, furež, klanje, koljerija) niso torej samo klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, ampak pravi splet dogajanj, drama in praznik.«

Kraj: Rakek (zgodba), Velike Bloke (slika)
Datum: 1987, 21. 12. 2002
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 21. 12. 2002
Oblika: fotografije

Žal, dolgo sploh nisem imel nobene fotografije gospe Matilde Sebenikar. Ko sem brskal po digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si), pa sem odkril njeno podobo v Koledarju šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1934. Takole so se v koledarju spominjali Matilde Sebenikar, svoje zveste, delovne in dolgoletne članice:

“Sebenikarjeva Matilda, vdova poštarja in posestnica na Uncu pri Rakeku, je sklenila življenje dne 12. septembra t. l. (op. 1933) v častitljivi starosti 86 let. Pokojna je bila iz znane Tomšičeve rodbine v Trebnjem na Dolenjskem, teta našega generala Maistra. Bila je izredno naobražena (v mlajših letih pesnica pod psevdonimom Desimira) ter navdušena rodoljubka. Posebno vneta je bila za C. M. D.

Od l. 1892. do 1904. je bila predsednica ženske podružnice za Cerknico in okolico, od leta 1904. pa nogo let marljiva blagajničarka, pozneje predsednica do svoje smrti pri podružnici za Unec in okolico.”

Družba sv. Cirila in Metoda je bila leta 1885 v Ljubljani ustanovljena zasebna, narodnoobrambna šolska organizacija, ki je ustanavljala in podpirala ustanavljanje slovenskih vrtcev in šol na področju Kranjske, Primorja, Koroške in Štajerske. V katerem jeziku bo potekal pouk, so odločale deželne šolske oblasti, ki so jih v slovenskih deželah z izjemo Kranjske po večini vodili Nemci in Italijani, zato je bilo samoumevno, da so vsiljevali svoj jezik tudi slovenskemu prebivalstvu. Nemci in Italijani so ustanavljali zasebne šolske organizacije, ki so vodile raznarodovalno politiko na šolskem področju; to sta bili nemška Deutscher Schulverein in italijanska Lega Nazionale. V boj za slovensko šolstvo pa se je podala Družba sv. Cirila in Metoda, ki je dobivala denar iz članarine, zaslužka pri organizaciji različnih prireditev (veselice, igre, srečelovi) in donacij.

Matilda Sebenikar (r. Tomšič) je bila rojena 13. 2. 1847 v Trebnjem. Njen oče Matija Tomšič je bil narodno zaveden, organist in ljudski pevec, zasebno pa je tudi poučeval in bil pozneje nameščen kot stalni učitelj, najprej v Vidmu pri Dobrepolju, pozneje v Trebnjem. Bil pa je tudi lastnik gostilne v Trebnjem. Matildina mami, Frančiška Tomšič, roj. Novak. Tako je Matilda doma dobila popotnico za narodno zavednost, pa tudi za gostinstvo, oboje je pozneje v življenju s pridom uporabila. Matilda je imela več sorojencev: Frančiška “Franja”, poročena Maister, mama generala in pesnika Rudolfa Maistra, Janez Tomšič, Emanuel Tomšič, Bernard Tomšič, Franc Tomšič in Jožefa Tomšič. Matildini sestri Franja Maister (1834-1922) in Jožefa Tomšič (1841-1912) sta poleg Matilde Sebenikar (1847-1933), njenega moža Lovra Sebenikarja (1836-1915) in sina edinca Adolfa (1876-1883) dobili svoj zadnji dom na unškem pokopališču.

Matilda se je 17. 11. 1875 poročila z Lovrom Sebenikarjem iz Zabreznice pri Žirovnici na Gorenjskem. Okoli leta 1880 sta prišla na Rakek, kjer je Lovro vodil pošto, zgradila sta hišo in odprla restavracijo, ki jo je vodila Matilda, leta 1903 pa sta jo prodala Domicelju, ki je prišel na Rakek iz Zagorja pri Pivki, kupila pa sta hišo in posestvo na Uncu, znano kot Maistrovo, in se tja preselila.

Poglejmo si nekaj zanimivih podatkov o Sebenikarjevi oziroma Maistrovi hiši s kolono na Uncu. V Franciscejskem katastru iz leta 1823 je kot lastnik 245 kvadratnih sežnjev (882 m2) velike enonadstropne zidane stavbe z dvema dvoriščema vpisan Sicherl Johann Gregoric. Do marčne revolucije 1848 je bila tu mitnica, kjer so nadzirali izvoz lesa iz gozdov gospostva Snežnik, Lož, Nadlišek in Planina; tedaj so jo podložniki s silo odpravili. Reambulacija Franciscejskega katastra iz leta 1873 navaja, da je lastnik Svet Skvarše Lovrenc Haüsler. Med leti 1881 in 1901 je bil lastnik Franz Reissmüller (1830-1901)- upravitelj Windischgrätzovih posesti v Haasbergu v Planini. Po njegovi smrti, je posestvo na javni dražbi kupil Avgust Belle, tedaj lastnik Gnezdove hiše in posesti, od Belleta pa jo je kupil Lovro Sebenikar. Po smrti Matilde (1933) so posestvo podedovali Maistrovi. Hiša je bila v veliki meri povezana z Maistrovimi, saj je bila Matildina sestra Franja poročena s Francem Maistrom. Po smrti Franca Maistra leta 1887, je postal oskrbnik njegovih mladoletnih otrok Ernesta (1870-1897) in Rudolfa (1874-1934) Lovro Sebenikar. Po smrti moža se je k sestri Matildi preselila tudi Franja Maister in na Uncu leta 1922 rudi umrla. Pri Lovru Sebenikarju, poštarju na Rakeku je bil nekaj časa zaposlen tudi Ernest Maister, ki je pozneje postal železniški uradnik. Pri šolanju Rudolfa Maistra sta finančno pomagala teta Matilda in njen soprog Lovro Sebenikar. Nazadnje sta Sebenikarjeva, ki sta bila brez potomcev, prepustila Maistrovim hišo in posestvo. Gotovo je Rudolf Maister pri teti, kamor se je redno vračal ob poletnih počitnicah, dobil tudi nekaj navdiha za svoje pesnjenje, zbiranje slovenskega pisnega narodnega blaga (bil je velik bibliofil in zbiralec starih, predvsem slovenskih tiskov), in seveda za slovensko narodno pripadnost.

Matilda Sebenikar je bila poleg Družbe sv. Cirila in Metoda tudi članica Slovenske matice, ustanovljene leta 1864 z namenom dvigniti slovensko kulturno zavest in razviti slovenski jezik tudi v znanosti (tovrstna literatura je bila doslej le v nemškem jeziku) in objavljati tudi zahtevnejšo slovensko literaturo, ki bo namenjena izobražencem. Vedeti je treba, da je založba Mohorjeva družba, ustanovljena že leta 1851, izdajala predvsem knjige, namenjene bolj preprostim ljudem.

Matilda Sebenikar je podpirala tudi slovenske študente na Dunaju.

Ko je leta 1946 dal KLO Unec pobudo, da se zavaruje knjižnica pok. generala Maistra na Uncu, in je okrajni prosvetni odsek OLO Rakek pozval okrajni odsek za notranje zadeve Rakek in KLO, da skupno s prosvetnim odsekom pregledajo privatno knjižnico generala Maistra in jo zapečatijo, je šlo zelo verjetno za knjižnico Matilde Sebenikar (Maister je imel svojo bogato knjižnico v Mariboru). Pri pregledu in zapečatenju so našteli okrog 800 trdo vezanih knjig. Med njimi je bilo največ nemških. Knjige so bile v 8-delni omari s steklenimi vrati. Poleg tega je bila še manjša knjižna omara z broširanimi knjigami.

Matilda Tomšič je pričela zgodbe v reviji Vertec leta 1872 objavljati že pred poroko (Kapelica v gozdu, Spanje in smert leta 1872; Angel 1875). Pozneje pa je objavljala kot Desimira. Pesmi je objavljala v reviji Slovenka, v prvi slovenski ženski reviji, ki je izhajala v Trstu med leti 1897-1902 (Praprot, Obljuba, Dobra glava leta 1898; Hudo zdravilo, Zavist in žal, Godčevo zdravilo, Lovec, Vešče pa v letniku 1899), pa v reviji Dom in svet (Dim in oblak leta 1902) in Zvonček (Prevara 1902). Leta 1899 je objavila tudi daljšo povest Vaški črednik v časniku Edinost. Njene pesmi imajo večinoma pripovedni in humorni in tudi vzgojni značaj.

Viri:

• Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1934, stran 67.

Kraj: Unec
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka

Novoletna jelka, po naše drevešček, ima dolgo in pestro zgodovino.

Kot smo že nekoč povedali, je tradicija znana še iz keltskih časov. Stari Slovani so namesto jelke okraševali hrast ali brezo. V Evropi se je tradicija začela v Nemčiji s starodavno nemško legendo o cvetočih drevesih pozimi. Od tu se je navada razširila po vsej stari celini. Da bi preprečili nekontrolirano sekanje v gozdovih, so Nemci že v 19. stoletju pričeli izdelovati umetne smreke.

Nekateri raziskovalci verjamejo, da božično drevesce simbolizira rajsko drevo, s katerega je Eva odtrgala jabolko. Skladno s tem naj bi vsi okraski, ki jih obesimo na drevešček, predstavljali plodove raja.

Božično drevo je uspelo prodreti tudi v muslimanske države. V šestdesetih letih 20. stoletja so ga krasili v Maroku in Teheranu. Pred začetkom prve svetovne vojne so smrečice krasili v Turčiji. To je leta 1936 Atatürk Kemal prepovedal. Ne iz verskih razlogov, temveč da bi ohranil gozdove.

Okraševanje božičnega drevesca se je po naših domačijah razširilo šele v 20. stoletju. Pred tem so okraševali hišne prostore z mladim zelenjem, jabolki, orehi, slamo pa tudi s figurami, narejenimi iz slame. Posebno okrasje je bilo mlado žito. Posejali so ga v posode na dan sv. Lucije – 13. decembra.

»Vesele božične praznike in prav srečno novo leto ti želimo vsi, posebno pa tvoje hvaležne nečakinje. Anica, Johanca, Mici. Planina, 23. 12. 1924.« Voščilnica je potovala iz Planine v Ljubljano, namenjena je bila gospodu dr. Josipu Dolencu, profesorju teologije.

Dr. Josip Dolenec: Rodil se je 9. januarja 1853 v Planini. Mašniško posvečenje je prejel leta 1878. Kmalu zatem je odšel na Dunaj. V Avguštineju je izpopolnil svoje bogoslovno znanje. Z doktoratom, opravljenim leta 1883, se je vrnil v Ljubljano. Dvajset let je bil profesor za Sveto pismo stare zaveze in orientalske jezike na ljubljanski teološki fakulteti, tedaj bogoslovnici. Upokojil se je leta 1934 in kmalu zatem umrl v Ljubljani.

Slovarček:

• avguštinej: je bil znan dunajski bogoslovni zavod v času Avstro-Ogrske. Med študenti je bil znan kot Fritanej. Ustanovil ga je leta 1816 cesar Franc I.. Glavno vodilo je bila želja, da bi na Dunaju vzgajali duhovnike neodvisno od Rima. Gojenci so študirali teologijo in v treh letih dosegli doktorat. Nosili so posebna oblačila. Med njimi je bilo precej Slovencev, tudi Janez Evangelist Krek in Anton Bonaventura Jeglič. Do ukinitve leta 1916 ga je obiskovalo več kot tisoč gojencev.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (18.08.1934), letnik 62, številka 186a. URN:NBN:SI:DOC-1J7HB2RC from http://www.dlib.si
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Avgu%C5%A1tinej

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1924
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica

Na sliki je stara strešna opeka vrste bobrovec, ki jo je fotografiral Miloš Toni konec novembra letos.

Pri Jakopcovih v Danah se je ohranil ta strešnik, najverjetneje narejen v njihovi opekarni, nosi pa napis oziroma podpis: Miconi Leonardo, Dane 1896. In še nekaj piše spodaj, česar ne znam prebrati: Lagl, Lugl, Lage, Sage(?). Ime zveni italijansko, letnica pa sega v čas, ko naj bi Jakopcova opekarna (po letu 1840) že delovala in ko je tudi drugod po Sloveniji opekarstvo postalo razširjena dejavnost. Zaradi požarne varnosti so namreč do tedaj slamnate strehe, kjer je bilo le mogoče, začele nadomeščati opečnate kritine.

Izročilo pravi, da je 9. julija leta 1921 tudi v Danah gorelo, pri tem pa je bila menda v ozadju mračna zgodba o poskusu kraje, pretepu Pivčana in maščevanju …Trinajstim posestnikom so pogorele tri hiše in 22 gospodarskih poslopij, škode je bilo čez pet milijonov kron (?! – pričakovali bi oceno v dinarjih Kraljevine Jugoslavije in ne v kronah).

Kdo je bil Leonardo Miconi, ki je napisal svoje ime na opeko in zakaj se je ohranil prav ta strešnik? Je bil prvi ali zadnji iz serije? Je bil Miconi najeti opekarski mojster pri Kandaretovih? Pisal je čisto lepo, a verjetno več o njem ne bomo izvedeli … Ali pa je bil morda naročnik opeke?

Ohranjeni strešnik s šole na Gornjem Jezeru ima prav tako napis, vendar je občutno novejši, iz leta 1925. Da je zadeva še bolj zagonetna, ima jezerski strešnik napisani začetnici F. K., kar bi lahko pomenilo tako Franc Kotnik, ki je bil z Vrhnike, kakor je komentiral naš bralec, kot Feliks Kandare, ki je tedaj imel opekarno v Danah.

Druga stran strešnika kaže, da ne gre za spominski primerek, ampak je opeka služila svojemu namenu – bila je na strehi, kjer so jo dolga leta namakali dež in sneg, žgalo sonce in ometali vetrovi …

Viri:

• Darko Kandare, Dane, november 2023, ustno
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, 1996

Kraj: Dane
Datum: opeka domnevno 1896, slika 2023
Avtor: fotografija Miloš Toni
Zbirka: opeka Darko Kandare
Fotografirano: 28. 11. 2023
Oblika: predmet

Jože z mamo Avguštino.

Jožef – Andrej se je rodil 30. 11. 1936 v Podkraju (Vodice 12) mami Avguštini in očetu Jožefu. Imel je še sestro Justino in brata Rudolfa. Umrl je leta 1980 star komaj 44 let, pokopan je v Planini.

Po končani osnovni šoli je odšel v Maribor, kjer je obiskoval Industrijsko kovinarsko šolo pri Tovarni avtomobilov Maribor in jo uspešno končal leta 1953 ter pridobil izobrazbo kovinarske stroke.

Zaposlen je bil v Liv Postojna od leta 1958. Od zaposlitve je opravljal delo kvalificiranega strugarja, vodje izmene, nastavljavca stružnih avtomatov in v zadnjem času, ko je že bolehal, dela s področja protipožarne varnosti. Bil je tudi  aktivno vključen v delo družbeno političnih organizacij.

Leta  1963 se je poročil z mojo sestrično Miljano (roj. Juvančič 1928 – 2003) s katero je imel dve hčerki, Irmo (1963 – 2022) in Tanjo (1964 – 1997).

Izredno ga je prizadela smrt tasta Alojza, ki je padel iz lestve, ko sta popravljala streho in je kasneje v bolnišnici umrl. Vedno si je očital, da je sokriv za padec.

Z Jožetom sva kmalu stkala pristno prijateljstvo. Začelo se je z izposojo navadne lopate. Moj stric Alojz, Jožetov tast, je imel zelo staro orodje. Seveda, ko je štihal sam, je šla lopata v zemljo cca 10 cm, ko pa je to počel Jože, je že pri prvi uporabi zapičil lopato do konca. Rezultat zlomljen »štil« lopate, iz katerega se je kar pokadilo, tako je bil črviv. Stric pa je začel tarnati in dejal, da je bila lopata dobra 40 let, Jože jo pa prime prvič in mi jo že zlomi.

Bil je hudomušen in prijeten sogovornik. V obdobju pred letom 1969 sva večkrat skupaj hodila z vlakom v službo v Postojno. On v livarno Liv jaz pa na Transavto Postojna. Pot je bila dolga, vendar je v pogovoru hitro minila. V poletnem času smo se spustili po strmih stopnicah z železniškega perona v dolino in prečkali pot proti obema podjetjema. Edina nevšečnost je bila občasna burja, ki nas je brila na poti. Hujše je bilo pozimi, pot se je podaljšala, saj smo morali okoli po drugih stopnicah mimo Ozbiča (frizer). Najhuje je bilo ob burji s snegom, tam nekje od vulkanizerstva Kompare, nato mimo skladišč Nanos, potem pa po čistini vse do Liva. Tu sva se razšla, Jože v Livarno, sam pa še naprej mimo gostilne Katra v Transavto, ki je imel vhod iz zadnje strani.

Po letu 1970 sem odšel v službo na GG Obrat Transport. Pot je bila krajša, sva se pa z Jožetom manjkrat družila na poti v službo. Nekega zimskega dne me je po izstopu iz vlaka povabil na kavo v bife na postaji. Bili so časi s prepovedjo točenja alkoholnih pijač v jutranjih urah. Povabilo sem sprejel. Brhka natakarica Meri po imenu je prijazno vprašala »Kratko ali dolgo kavo«, moj odgovor zapriseženega “kofetarja” je bil jasno »Dolga kava«. Jože pa je odgovoril »Kot po navadi«.

Kmalu sva dobila kavo. Z užitkom sem naredil prvi požirek. Vzelo mi je sapo. V kavi je bil konjak. Jože me je hitro udaril po rami in dejal »Fina kava«, po tihem pa naj bom tiho. Tihi dogovor natakarice Meri je bil, kratka kava je bila navadna, dolga pa s konjakom. Sicer se je v tem obdobju v Postojni pila kava z jajčnim likerjem. Poskusite, ne bo vam žal.

No, pa se vrnimo k Jožetu. Po smrti tasta Alojza, znanega čebelarja (brata mojega očeta), je začel tudi čebelariti, v pomoč mu je bil poleg mene tudi prijatelj Franko Frelih.

Njegov hobi pa je bil tudi igranje. Bil je amaterski igralec. Aktivno je bil vključen v amatersko gledališče Svoboda v Postojni, kasneje pa je to prenesel tudi na Rakek.

Na fotografijah je v vlogah, ki jih je igral v Postojni. Žal kljub naporom nisem dobil podatkov, za katera gledališka dela gre. Igral pa je leta 1958 v igri »Celjski grofje«.

Na Rakeku je igral v odmevni igri Raztrganci v vlogi Ferleža. Ohranjen je gledališki list. O igri je več napisanega v prispevku Stare slike: 1978 Rakek – Predstava Raztrganci.

Iz igre Raztrganci: Jože Petrovčič – Ferlež, Janez Doles – Rutar, Anita Purkart (Caruso) – Vida.

Gledališki list za igro Raztrganci Mateja Bora (pravo ime Vladimir Pavšič) in še drugi ohranjen gledališki list za igro Snaha. Žal so vsi listi brez datumov, kar otežuje iskanje. Obe igri je režirala Boža Brecelj. Na gledališkem listu za igro Snaha je lepo opisala vsebino in nekaj stavkov o avtorju D. H. Lawrence.

Ob njegovi prerani smrti so se poslovili njegovi amaterski igralci člani dramske sekcije KUD heroj Iztok Rakek, zapel mu je rakovški pevski zbor, na domu pa se je od njega poslovil v imenu vseh Rakovčanov njegov soigralec Marko Podobnik.

Marko Podobnik v Raztrgancih.

Viri:

• Magda Podboj (Petrovčič)
• arhiv Jožeta Petrovčiča
• Amatersko gledališče Svoboda Postojna 1950 – 1980

Kraj: Rakek
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Petrovčič
Skenirano: 5. 9. 2023
Oblika: 5 fotografij, 2 dokumenta

Ivan Petrič, doma iz Markovca v Loški dolini in Stane Zigmund, doma iz Žerovnice, sta bila uradnika na žagarskem podjetju veleposestnika Franja Žagarja v Markovcu, ki je imel svojo žago tudi na Milanovem vrhu na Hrvaškem. Slikana sta v Starem trgu pri Ložu pred pošto 3. avgusta 1941, preden sta v maju 1942 odšla v partizane.

Oba sta bila razgledana človeka, ki sta po italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine v aprilu 1941, kamor je spadala tudi Notranjska z Loško dolino, sprevidela, da je oborožen odpor Slovencev nujen, sicer bo slovenski narod izbrisan iz tega ozemlja. Odločila sta se, da se skupaj pridružita prvim partizanom, ki so se zbirali na Krimu. Že 10. maja 1942 sta postala borca Zidanškovega bataljona in v Ipavčevem Smrekovcu pod Racno goro tudi prisegla zvestobo temu bataljonu.

Po prisegi je Ivan Petrič odšel na Krim v štab bataljona, kjer je bil nujno potreben pri tekočih administrativnih poslih. Kot uradnik na žagi v Markovcu je namreč dobro obvladal strojepisje, zato je bil v štabu bataljona nepogrešljiv. Administrativne posle in strojepisje je enako dobro obvladal tudi njegov prijatelj in sodelavec Stane Zigmund, ki je bil po prisegi v Smrekovcih zadolžen za zaščito nekaterih partizanskih družin. Le te so se med napadom partizanov 2. septembra 1941 na Italijane v Starem trgu pri Ložu, umikale proti Sokolanskim stenam na Hrvaško. Kasneje so se premaknili v Smrekovo drago in nato v civilni logor v Šimanove doline, kjer so bile že izdelane barake za pobegle partizanske družine, med katerimi je bila tudi Petričeva družina.

Medtem ko je bil Ivan Petrič partizan na Krimu, je bila njegova družina v civilnem logorju v Šimanovih dolinah pod Snežnikom. Ob priliki, ko je komisar 1. Notranjskega odreda Janez Hribar – Tone Pogačnik obiskal Civilni logor, je obiskal tudi Petričevo družino. Ob tej priliki ga je mama Milka prosila, da naj uredi, da bi Ivan čez zimo prišel v Civilni logor, kar bi jim bil v veliko pomoč. Hribar je prošnji prisluhnil in Ivan je prišel k družini v Civilni logor. Ženi Milki in petim mladoletnim otrokom je bil Ivan v težkih razmerah v veliko pomoč.

Glede na to, da da so v štabu Zidanškovega bataljona na Krimu po Petričevem odhodu nujno potrebovali novo in enakovredno administrativno moč, je bil na njegovo mesto določen njegov sodelavec in prijatelj Stane Zigmund, ki je bil do Ivanovega prihoda v Civilnem logorju v Šimanovih dolinah.

Civilni logor so Italijani s pomočjo domačih belogardistov, 12. decembra 1942 napadli in ga popolnoma uničili. Družine so se v celoti rešile, razen obolelega Antona Avsca, ki so ga ob prihodu v Civilni logor Italijani ustrelili.

Novo taborišče so si družine zgradile v gozdu Jarmovci v snežniških gozdovih. Spomladi leta 1943 pa jih je partizansko vodstvo preselilo v osvobojeno Belo krajno.

Pred odhodom v Belo krajno, je bil Ivan Petrič 11. aprila 1943 na tiho nedeljo pred Veliko nočjo, ustreljen iz belogardistične zasede na Cinkovcu nad Kozariščami.

Stane Zigmund je vojno preživel in kot major JLA služboval v Kninu. Po upokojitvi se je z družino preselil na Vrhniko pri Ljubljani.

Viri:

• Ladica Štritof
• Milena Ožbolt – intervju z Ladico Štritof, objavljen v občinskem glasilu Obrh, letnik 20, julija 1919, št. 3 (100)
• Notranjski odredi 1942–1945, avtorja Damjan Guštin in Martin Premk iz leta 2004; Franci Strle: Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskih odredov – popravljen ponatis Notranjskih listov III z leta 1986.

Prispevek je napisal: Franc Mihelčič.

Kraj: Stari trg
Datum: 3. 8. 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 18. 11. 2023
Oblika: fotografija

Skozi naše kraje sta bila zgrajena dva ogromna in strateška infrastruktura projekta: proga Južne železnice Ljubljana-Trst v letih 1856/57 in avtocesta Vrhnika-Postojna 1972. Če je gradnja proge potekala večinoma ročno in z golimi rokami, je bilo med gradnjo avtoceste popolnoma drugače.

Pogled na steber električne vozne mreže pred železniško postajo Postojna med gradnjo avtoceste leta 1971. Na vrhu stebra so izolatorji iz porcelana zaščiteni z lesenimi škatlicami. Te med miniranjem varujejo izolatorje pred letečim kamenjem, ki bi jih lahko razbilo in povzročilo ovire v železniškem prometu.

Na trasi avtoceste Vrhnika-Postojna je bilo med gradnjo izvedenih nešteto število miniranj kraškega terena, ker se avtocesta ni tako zelo prilagajala terenu, kot nekoč železnica. Avtocesta s šestimi pasovi (odstavni, vozni in prehitevalni pas) zahteva trikrat več prostora znotraj koridorja kot pa dvotirna železniška proga.

Zaradi globinskega miniranja na trasi avtoceste v Ivanjem selu so bile poškodovane številne strehe stanovanjskih hiš, ponekod drugod so popokale tudi vodovodne cevi in vodnjaki, ki so presahnili zaradi razpok. Nekatera škoda je bila priznana in so jo v sklopu avtocestne investicije sanirali ali poravnali odškodnino. A posledice miniranja so se čutile še več kilometrov stran od trase avtoceste, med drugim tudi na Rakeku in Uncu. Marsikatere razpokane škarpe, vodnjaki, temelji objektov itd. so še danes v istem stanju.

Miniranje pa je prizadelo tudi železnico, ker poteka tik ob avtocesti. V času miniranj je bil železniški promet med Rakekom in Postojno ustavljen. Po zaključku vsakega miniranja se je pregledalo stanje proge in železniških naprav ter morebitne poškodbe. Odstraniti je bilo treba skale s proge in šele nato se je promet lahko sprostil.

Pogled na razpokano steno v useku železniške proge med Rakekom in Postojno, ki je nastala ob miniranju. Steni grozi, da se bo odlomila in vsula na progo in v najslabšem možnem primeru bi prišlo do iztirjenja vlaka.

Nastale razpore v steni je bilo najbolj primerno nadzorovano porušiti na progo in s tem odpraviti nevarnost, ki je grozila vlakom. Seveda pa je nadzorovana rušitev zahtevala izklop napetosti v električni vozni mreži in popolno zaporo proge ter zaščito tirov in tirnih naprav. Razpoke v stenah, ki niso bile porušene, so enostavno obzidali z betonom in v takšnem stanju so še danes. Primer obzidanega useka je Turkova skala, ki pod Ravbarkomando razdvaja železnico in avtocesto.

Pogled na južno stran postaje Postojna v času gradnje avtoceste, kjer se na tirih vidi padajoče kamenje. Na drugi strani desne stene useka se gradi avtocesta in železniški nadvoz nad avtocesto. Kamnita stena je bila med gradnjo v celoti odstranjena.

Gradnja avtoceste je vsekakor terjala svoj davek, tako med prebivalstvom kot tudi na železnici. Vsak pa naj pri sebi presodi vse negativne in pozitivne učinke in se zamisli, kako bi bilo danes, če avtocesta še vedno ne bi bila zgrajena.

Slovarček:

• izolator: predmet iz izolirne snovi za izoliranje električnih vodnikov, po katerih teče tok
• porcelan: vrsta trde keramike, ki je pečena na visoki temperaturi

Viri:

• Močnik, Monika; Ribič, Irena [et al.] »Slovenika, zares si čudovita!« zbornik ob 50. obletnici prve avtoceste v Sloveniji in Jugoslaviji, Ljubljana, DARS, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2022

Kraj: Postojna
Datum: 17. 7. 1971
Avtor: Radivoj Pleterski
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: 4 x negativ 135

O pripravah na koline in dogajanju na ta dan pred nekaj desetletji smo v zadnjem času brali zanimive prispevke. Dodajmo še nekaj o mesarjih – klovcih in njihovem orodju. Klovci so bili poleg gospodinj glavne osebe tega dne. Izbira klovca ni bila prepuščena trenutnim odločitvam, ampak so bili to vedno zaupanja vredni možje, danes bi rekli z referencami, ki so pri hiši opravljali to delo po navadi dolga leta. S seboj so prinesli tudi vse potrebno orodje in priprave, da je na koncu dneva pujs končal v različnih dobrih klobasah, salamah, krvavicah, ocvrti masti in ocvirkih in da so primerni kosi nasoljeni čakali na poznejše dimljenje in sušilo. Vsak udek je dobil svoj namen. Koline so bile le enkrat letno, rezultati tega dne pa so prihajali na mizo vse leto.

Gospodinje so morale poznati zahteve, včasih tudi kaprice klovca, o pravem času so mu morale povedati svoje želje, mu ponuditi kakšen priboljšek, da je vse teklo kot namazano, ne samo zaradi obilice špeha. Klovec je običajno tudi že vedel, kakšne so hišne želje glede začimb in razporeditve udov za nasol.

Pri nas je v mojih otroških letih to delo opravljal najstarejši očetov brat in sosed, stric Ujcov Janez. Janez je bil prvorojenec v številni družini pri Matevževih. Ko se je njihova teta Johana, očetova sestra, poročila s sovaščanom Matevžem Drobničem – Ivanovim, so jima na koncu vrta odstopili kos zemlje in zgradila sta si skromno hišico. Svojih otrok nista imela, pri Matevževih pa so se fantje rojevali kar po vrsti, in dogovorili so se, da jima dajo v posvojitev prvorojenca Janeza. Tako je postal Ujcov Janez in dobil priimek Mazij-Drobnič. Posvojitelja sta imela nekaj zemlje, bila sta, on krojač pa tudi ona je bila mojškra, on pa je bil pozimi tudi klovec, tako da lačni niso bili. S slamo krita hišica je imela le vežo, v kateri je bila obenem kuhinja in svinjski kotel, pod stropom so visele klobase, za vrati je stal čeber za vodo s korcem, na eno stran je bila soba – hiša s krušno pečjo, posteljo, omaro, mizo in šivalnim strojem, ogledalom in nekaj svetimi podobami, na drugo strani veže pa majhna sobica- štibeljc, kamor se je vselil Janez. Hišice se je držal hlev za dve kravi s svinjsko pregrajo. Seno so imeli natlačeno na hlevu in na podstrešju hiše. Svojega skednja takrat še niso imeli.

Klovske obrti se je priučil tudi Janez. Ker je bil letnik 1899, je bil že na frontah prve svetovne vojne in Majstrov borec. Po propadu Avstro – Ogrske je moral še na dosluženje vojaščine v vojsko nove Kraljevine SHS. Veliko grenkega je znal povedati, kako so zmagoviti srbski oficirji obravnavali premagance. Janez je bil pri enem od njih za posilnega. Vsak hlapec je na boljšem, je vedel povedati.

Janez je bil torej spoštovan mesar. Vedno je prišel k hiši dovolj zgodaj, pokrit s klobukom, z uhalkami, oblečen v površnik, v rajthoznah, obut v čiste usnjene škornje, z belim predpasnikom in štrajhom za pasom. V cekarju je imel v prtičke zavite nabrušene nože, ročno mesoreznico z različnimi mrežicami, rolčke za izdelavo klobas in salam, na hrbtu je imel obešeno šprukalnico s plehnatim batom in lesenim ročajem za izdelavo krvavic. Otroci pa smo najbolj občudovali njegovo sekiro – mesarico. Podedoval jo je od posvojitelja in bog ne daj, da bi se je dotikali. Ali da bi parklali njegove nože ali po nepotrebnem vrtili mesoreznico. Kje pa!

Ko je bil pujs zaklan, odrt ali ošopan, se ga je obesilo, klovec je odstranil drobovino in nastopila je mesarica. Z natančno odmerjenimi udarci je pujsa po hrbtu presekal na dve enaki polovici, ki sta nato viseli in se hladili na zimskem mrazu. Mesarica je nato prišla v poštev za sekanje kremenatelcev, glave in drugih udov, ki jih ni bilo moč ločiti z noži.

Mesarico strica Janeza smo otroci radi gledali tudi zato, ker je vanjo kovaški mojster vtisnil čudovite oznake v obliki zvezdic, najbrž znak kovačije.

O mesarici smo otroci že zelo zgodaj brali tudi v povesti Frana Levstika o Martinu Krpanu. Ko se je pripravljal na boj z Brdavsom, si je Krpan orožje izdelal sam v cesarski kovačiji, kamor ga je peljal sam cesar. Tako piše Levstik:

Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal.”Oj, tat sežgani!” pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.

S kijem iz mehke lipovine in z mesarico je Krpan odjahal v boj z Brdavsom, kot je to prikazal naš rojak Lojze Perko.

Tako je mesarica prišla v slovensko zavest in kulturno izročilo.

Tudi stric Janez z ženo Amalijo ni imel otrok, umrl je leta 1970, njegovo mesarico je podedoval moj oče in tako je to, gotovo 150 let staro orodje pristalo pri nas. Le redko jo še uporabim za kakšen poseg pri mesu.

Zapišimo še to: Levstikovega Martina Krpana, dokazano Notranjca in Bločana, si danes lastijo vsi povprek. Ne samo Pivčani, ki so si ga vtaknili celo v občinski grb, Krpan se imenujejo gozdarski vitli, Krpan je vlačilec v luki Koper, celo novo veliko transportno letalo slovenske vojske, izdelano na Laškem, nosi ime našega znamenitega rojaka. Bločane, Krpanove dediče, nihče nič ne vpraša. Ko bi nas vsaj na kakšno slovesnost povabili kot botre ali kar tako, malo na prigrizek in glaž vina! Kje pa ! Človeka prime, da bi komu zažugal z mesarico!

Bločani imamo Lovsko družino Martin Krpan, Društvo prijateljev Martin Krpan, Društvo upokojencev Martin Krpan pa vsakoletni Krpanov  pohod, kjer pozdravijo udeležence cesar, minister Gregor in seveda Krpan z mesarico in kobilico  in tudi pred Kulturnim domom v Cerknici bronasti Krpan prenaša svojo kobilico. Eden od ustanovnih članov PGD Velike Bloke leta 1930 je bil Matej Krpan z Ulake, ki pripada fari Sveta Trojica.

Mesarice danes izdelujejo ugledna slovenska kovaška podjetja v Krmelju in Rušah. Levstikova povest je še vedno priljubljeno čtivo naših otrok, a samo čakam, da bo nekdo to spremenil. Tihotapec in tako neusmiljen zmagovalec nad vsiljivcem z Jutrovega !? Je to za naše nežne dušice?  No, bodimo vseeno optimisti.

Slovarček:

• mojškra: šivilja
• hiša: osrednji prostor, dnevna soba
• štibeljc: mala soba za enega
• pregraja: ograjen prostor za prašiče
• posilni: oficirski sluga
• uhalke: naušniki
• rajthozne: jahalne hlače
• štrajh: ostrilec za nože
• parklati: po nepotrebnem otipavati
• ošopati: odstraniti ščetine s kalofonijo in kropom
• kremenatlci: zarebrnice
• šprukalnica: pločevinast valj z lijakom na koncu, vanj se natoči masa za krvavice, ki se z batom potiska v črevo

Viri:

• Povest Fran Levstik – Martin Krpan

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1960; 19. in 20. stoletje
Avtor: izdelal neznan kovaški mojster, fotografija Miloš Toni, ilustracija Lojze Perko
Zbirka: Alojz Mazij
Fotografirano: 30. 11. 2023
Oblika: predmet

Na sliki je sprednja stran hranilnika Zadružne hranilnice in posojilnice Ljubljana, Podružnice Rakek. Varčevalce so vabili s plakatom, na katerem sta bila v zgornjem levem kotu kmet, ki seje žito in v spodnjem desnem kotu žanjica. Geslo je bilo: »Kdor seje, ta žanje«. Hranilna knjižica je bila rdeča. Na njej je bila z zlatim tiskom vtisnjena čebela.

Prve posojilnice na naših tleh so nastala po češkem vzoru v sedemdesetih letih 19. stoletja. V prvih desetih letih je na tedanjem slovenskem ozemlju poslovalo že petindvajset podružnic. Največ zaslug pri organiziranju sta imela brata Vošnjak. Bile so pomembne za gospodarsko osamosvojitev in politično enakopravnost slovenskega naroda. Botrovale so ustanovitvi prve zadružne zveze – Zveze slovenskih posojilnic v Celju.

Podatka o ustanovitvi posojilnice na Rakeku v času Kraljevine Jugoslavije mi ni uspelo najti. Leta 1946 je na Rakeku začela poslovati Narodna banka, ki je delovala le tri leta – do leta 1949, ko se je preselila v Postojno. Ponovno je začela poslovati leta 1951 in se leta 1955 razdružila v dve poslovalnici: Zadružno hranilnico in posojilnico, ki je prevzela zadružni sektor in je delovala do leta 1961, ko so bile zadružne hranilnice ukinjene, in Komunalno banko, ki je prevzela vse druge posle.

Najstarejši hranilnik je iz 3. stoletja pred našim štetjem. Imeli so jih tudi Egipčani, Grki in Rimljani. Stali so v templjih in vanje so zbirali darove vernikov. V Evropi se je uporaba hranilnikov najbolj razširila v 19. stoletju. To sovpada z razmahov hranilnic, posojilnic in komunalnih bank. V začetku so bili hranilniki v obliki prašička. Bili so iz keramike ali porcelana. V angleščini se tudi imenuje »piggy bank« (piggy – prašiček, bank – banka). O enem izmed njih je napisal pravljico tudi Hans C. Andersen. Njegov prašiček ni bil prav nič šparoven, saj je vse razdal tistim, ki niso imeli. V začetku 20. stoletja so se pojavili kovinski. Najbolj všeč mi je bil tisti v obliki pikapolonice, saj je bil žameten na otip. Še vedno je nekje doma le hudič sedi na njem. Tako je rekla stara mama, kadar česa ni mogla najti. Ona je rekla hranilniku šarkasa. Enako ime je uporabljala za banko. Po domače smo mu rekli šparovc ali šparovček. Spomnim se, ko so nas v prvem razredu obiskali predstavnike banke, ki ji ne bom delala reklame. Vsakemu od nas so prinesli šparovček. Bil je kovinsko rdeče barve, oblike kot ta na sliki in s pritrjeno (prišraufano) ploščico z imenom banke. Jasno, da smo doma vsi težili za drobiž in veselo metali vanj. Tako se vzgaja varčevalce. Poln hranilnik smo odnesli na banko. Tam je imela »teta« nekakšen plastičen pladenj, podoben tistemu za jedilni pribor, z mnogo predalčki. Vanj je bilo treba sortirati kovance. Ob strani je bil tudi večji predal za bankovce. Ta je običajno ostal prazen. Bančnica je kovance preštela in znesek vpisala v hranilno knjižico. Tudi ta je bila rdeča s čebelico na prvi strani. Hranilne knjižice nimam več. Škoda. Tudi hranilnika ne, ker je doživel zelo kruto usodo, ki pa ni za javnost.

Kraj: Rakek
Datum: 1955, 2023
Avtor: neznan; Miloš Toni
Zbirka: Rado Petaus
Fotografirano: 5. 11. 2023
Oblika: predmet

Šolsko leto 1977/78 v Cerknici in 5.c razred, razred vozačev, z razredničarko Heleno Smodiš.

Razred se je lahko pohvalil z dvojčicama Cirilo in Metodo iz Raven na Vidovski planoti. V tem šolskem letu so se iz osnovne šole v Begunjah začeli voziti na matično šolo v Cerknici. S tem so za vedno pridobili naziv vozači. Bili so zelo usklajen razred. Šola je za potrebe biologije imela okostnjaka. Svoj prostor je imel v kabinetu. Pa se je nekoč odločil za krajši sprehod. Za to so ga učenci primerno oblekli, mu obuli čevlje in mu celo dali cigareto v usta. Ker mu je bil razred všeč, se je odločil za malo širši potep. V trenutku, ko je hotel zapustiti razred, je vrata odprla nič hudega sluteča učiteljica. In šok, o moj bog, bi rekel Damjan Murko. Pa povejmo samo to, da se jim je zaradi okostnjakovega sprehoda kar pošteno skrajšala učna ura.

Razredničarka Helena Smodiš iz Prekmurja, ki je poučevala v Cerknici angleški jezik.

• Prva vrsta: Cirila Štritof (Ravne), Metoda Štritof (Ravne), Sonja Otoničar (Hribarjevo), Romana Doles (Sveti Vid) in razredničarka Helena Smodiš.
• Druga vrsta: Martin Rožanc (Selšček), Mojca Žnidaršič (Osredek), Marta Korošec (Kožljek), Klavdija Turšič (Selšček), Mira Meden (Osredek) in Damjana Baraga (Osredek).
• Tretja vrsta: Milan Otoničar (Sleme), Iztok Kržič (Kožljek), Slavko Bečaj (Hruškarje), Lojze Seljak (Lovranovo), Peter Nared (Dobec) in Janez Meden (Bezuljak).

• Prva vrsta: Magda Kranjec (Topol), Jolanda Marolt (Hruškarje), Ingrid Hrvatin (Otave) in Jana Škrlj (Sleme).
• Druga vrsta: Marija Turšič (Jeršiče), Danica Mestek (Bočkovo), Danica Kraševec (Hribarjevo) in Damjan Stergulec (Selšček).
• Tretja vrsta: Janez Borštnik (Otave), Franci Mestek (Hiteno), Viktor Meden (Kržišče), Marjan Hiti (Ravne) in Bogdan Pirman (Sveti Vid).

Viri:

• Jana Škrlj
• Marjan Hiti

Kraj: Cerknica
Datum: 1977/78
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jana Škrlj
Skenirano: 7. 9. 2023
Oblika: fotografija

Na fotografiji starega portreta neznanega avtorja, ki jo je nedavno posnel urednik Miloš Toni, je Feliks Kandare, ded sedanjega lastnika Jakopcove domačije v Danah, ki skrbno hrani tudi Feliksovo sabljo in druge stare predmete. Stara fotografija je – za tisti čas presenetljivo – obarvana in vdelana najprej v porcelan, kot so bile včasih slike na nagrobnikih, in nato še v masiven lesen okvir.

Feliks Kandare je bil rojen leta 1883 v Danah Janezu in Mariji Kandare, rojeni Gregorka. Poročen je bil z Marijo Turk, Milavčevo z Ravnika, katere sorodniki so se pozneje preselili na Volčje. Umrl je leta 1931, star 47 let. Bolezen, nesreča? Ni znano.

Med drugim je bil dedič in lastnik uspešne opekarne, od katere so do zdaj ostali le spomini in jame, v katerih so kopali ilovico zanjo. Bil je precej premožen, tako da je včasih komu tudi posodil kak denar, kot sklepamo iz izročila. Poleg kmetije, gozda in opekarne pa so pri Jakopcovih imeli tudi gostilno.

Feliks Kandare je bil gasilec, kar bi po hudem požaru v vasi leta 1921 od skrbnega gospodarja kar pričakovali, verjetno pa tudi lovec – na to namigujejo barve telovnika na sliki in nekaj lovskih predmetov, ki jih hranijo potomci.

Feliks Kandare je bil kot rečeno gasilec in ustno izročilo mu je pripisalo, da je morda imel tudi uniformo, h kateri naj bi domnevno spadala kratka sablja, ki je še pri hiši. Glede na sliko starotrškega Glažarjevega gospodarja v gasilski uniformi iz tistega časa bi res lahko tudi sabljo Jakopcovega deda prisodili njegovi gasilski dejavnosti, toda kaj naj bi z njo počel? Podroben pogled na Glažarjevo sliko pa pokaže, da ima za pasom sekirico in ne sabljo …

Človek takoj postane radoveden, kakšna je bila uniforma, h kateri je sodila taka sablja in kako šele je moral biti čeden mož, ko jo je oblekel.

Ta sabljica je bila nekoč razstavljena, obnovljena in malce napačno sestavljena nazaj, potem pa je večkrat služila kot rekvizit na gledaliških odrih in pri uprizarjanju zgodovinskih dogodkov iz prve svetovne vojne, prav tako kot stari daljnogled iz Jakopcove hiše.

Na sablji ni nobenih znakov ali zapisov, je pa zelo lično in kvalitetno izdelana. Več o njej bi lahko povedal le poznavalec orožja …

Ko pa je že kazalo, da je o sablji povedano vse, kar je bilo mogoče, se je pojavila še stara fotografija iz prve svetovne vojne in na njej obraz Feliksa Kandareta. Posneta je na poseben način: fotograf je imel natisnjeno barvno šablono, ki prikazuje postavo vojaka v polni uniformi, v ozadju mogočen top, na vrhu pa tudi portrete cesarja Franca Jožefa in dva druga moža; na levi je mlajši temen brkač, na desni pa čemeren cesarjev vrstnik z monoklom, ki ju žal ne prepoznam. Fotograf je tako samo vstavil vsakokratno sliko glave v odprtino, vse skupaj nekako zmontiral in nastala je razkošna podoba vojaka v svečani uniformi s sabljo in vsem mogočim okrasjem od grbov, orožja in napisov v nemščini in madžarščini, ki imajo gotovo vsak svoj pomen in sporočilo, a so se žal tudi ti izmuznili mojemu razumevanju … Skratka: postava vojaka z obrazom (topničarja?) Feliksa Kandareta v uniformi nosi tudi sabljo, ki je na las podobna tej, ki jo hranijo pri Jakopcovih in zdaj upravičeno domnevamo, da je prišla k njim po koncu vojne z njenim uporabnikom. A le domnevamo.

Na okviru slike so pritrjene tudi štiri medalje, ki poznavalcu povedo veliko, laiku pa le pričajo o minuli grozi prve svetovne vojne. Razberem le tole: na eni z rdečim trakom je relief Franca Jožefa in skrajšan latinski napis, da gre za cesarja Avstrije in Madžarske. Dve medalji s trakom v nekoč beli in rdeči barvi sta zame povsem nerazpoznavni, četrta pa je križec z rimsko številko VI v krogu na sredini. Kakšne zgodbe skrivajo ta stara vojaška znamenja, za zdaj ostaja skrivnost.

Na naslednji sliki, ki je tudi delo Miloša Tonija, pa je za dlan velika bakrena posodica, okrašena z vtisnjenim lovskim motivom, ki je domnevno nekoč služila za prenašanje smodnika. Mogoče ni bila več v Feliksovi uporabi, ampak jo je tudi on podedoval in ohranil od prednikov, saj puške, ki se polnijo s smodnikom od spredaj, že davno niso več v uporabi … Na vrhu ima posodica, ki je ne znam poimenovati, neke vrste zaklep oziroma vzmetni odpirač, da se vsebina ni razsipala. Vrvica jo je držala privezano čez prsi ali okoli pasu.

Stari daljnogled s slike je tudi sodil k lovski ali vojaški opremi, mogoče Feliksovi ali koga pred njim. Ima trdno kovinsko ohišje z ušesci za jermen, na katerem je nekoč visel okoli lovčevega vratu. Ali pa je daljnogled vendarle vojaški in je tako upravičeno služil še ne tako dolgo nazaj kot rekvizit v prikazu zgodovinskih dogajanj iz prve svetovne vojne?

Vsi ti stari predmeti presegajo moje znanje in koncept te spletne strani, gotovo pa vsak od njih nosi s seboj zanimivo zgodbo, ki čaka, da jo nekdo odkrije.

Viri:

• Darko Kandare, Dane, november 2023, ustno
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Družina 1996

Kraj: Dane
Datum: prvotna fotografija pred letom 1931, nova november 2023
Avtor: za prvotno sliko neznan, novi posnetek Miloš Toni
Zbirka: Darko Kandare
Fotografirano: 28. 11. 2023
Oblika: 3 predmeti in uokvirjena fotografija

V marcu 1966 je bilo v Ljubljani Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu. Prvenstva se je udeležila tudi Jugoslavija, zasedla pa je 11. mesto.

Prvenstvo je bilo zelo odmevno. Kako so se nanj odzvali v Begunjah?

Begunjska mladina in otroci so se nad hokejem zelo navdušili. Ker takrat še niso vsi imeli televizij, so se gnetli pred črno-belimi ekrani v tistih posameznih hišah, ki so jo že imeli. Slišati je bilo navijače, ki so vpili: “Gorazd Hiti, Rudi Hiti, gol, gol, gol …”

Cele popoldneve so se zbirali po dvoriščih in se podili za lesenimi balinčki. Hokejske palice so si naredili fantje sami. Po celih Zalakah so iskali pravilno ukrivljene veje, nato pa so jih temeljito obdelali in zbrusili.

Golman Janez ima še posebno, golmansko opremo. Naredil si je širšo palico, ščitnik za roko, prav je prišla tudi stara motoristična rokavica. Kot pravi golman, si je zaščitil noge. Navezal si je stare razrezane “koutre”, tako da ni prišlo do poškodbe. Seveda o kakšnih čeladah ni bilo ne duha ne sluha. V današnjem času bi bilo to čisto drugače. Mamice bi po netu naročile najboljšo opremo, jih ob popoldnevih vozile na treninge, ob nedeljah pa na tekme. Takrat pa mame še vedele niso, kje se potepajo otroci. Razen seveda takrat, ko so morali pomagati na njivi.

Velikokrat so se dobili na Cencovem dvorišču, ki je bilo primerno veliko, pa še Cencov ata je bil zelo vesel, saj so dvorišče prav lepo zgladili. Tudi ta slika je nastala na Cencovem dvorišču, kjer se je poleg hokejistov zbralo tudi nekaj navijačev.

Čepijo z leve:

• Jaka Meden – Srnelov,
• Toni Ključar – Jernejev,
• Jože Opeka – Čopetov,
• Janez Škrlj – Debevč,
• Janez Turšič – Cencov,
• Rožanec Toni – Uštinov,
• Jani Ključar – Jernejev,
• Toni Vovk – Vovkov.

Stojijo z leve:

• Polona Bavdek – Vadnalova,
• Beno Škrlj – Čopetov,
• Miki Otoničar – Čopča,
• Vinko Otoničar – Čopeč,
• Mirjam Turšič – Cencova,
• Mile Turšič – Cencov,
• Darja Otoničar – Čopča,
• Miro Krajnc – Zajcov,
• Bernard Korošec – Korošcov.

Jugoslovanska pošta je v zvezi z dogodkom izdala dve znamki:

Slovarček:

• kouter: odeja (v tistih časih ni bilo odpadkov. Celo odrabljeni koutri so se hranili na kakšni podstrehi, skednju. Kdo ve, kdaj bodo prišli prav)

Kraj: Begunje
Datum: 1966
Avtor: ni nam uspelo ugotoviti avtorja
Zbirka: Urban Turšič
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

Zanimiva in verjetno ena redkih fotografij porušenega visokega dimnika ob Opekarni Avgusta Bella.

Zadnji na desni Franc Modec. Otrok, ki sedi na levi, je njegov sin Karlo (star 9 – 10 let). V tem času so Modecovi stanovali v Opekarni Avgusta Bella, po domače »fabrki«. Tu se je rodila tudi hčerka Darinka.

V času pred 2. svetovno vojno se je oče Franc, železničar, dogovoril z lastnikom rakovške opekarne, da mu podre opekarniški dimnik, pri tem pa je bilo plačilo le material od dimnika. Delali so vsi trije sinovi. Oče je dela samo vodil. Ko so imeli spodkopane že pol okrogline dimnika, podprte s puntami (podporami), je starejši Franc od nekih kmetov prignal vprego 4 konjev. Oče Modec je za vsako podporo privezal verige. Dal je komando, da se morajo vsi trije bratje umakniti na varno razdaljo. Sam je s konji, kar se da hitro, potegnil vse podpore in se umaknil. Dimnik je še nekaj časa stal, potem pa se je počasi prevrnil na tla. Vsi trije fantje so morali kar nekaj časa dežurati pri podrtem dimniku, ker so zainteresirani Rakovčani hodili po opeko. Oče Modec pa je kasiral. Ko je bilo vsega konec, opeke ni bilo več in vse pospravljeno, je oče nagovoril sinove: »No, zaželite si kaj in jaz vam to kupim!« Franc, ki je že bil izučen in je delal pri nekem peku, si je zaželel novo kolo, da se bo vozil na delo. Dobil ga je. Karel je očetu dejal: “Ne rabim nič, le plačaj mi študij v Ljubljani na ustrezni prometni šoli”. Tudi to je bilo izvedeno. Ta študij mu je kasneje tudi rešil življenje (železničarska uniforma, ko je bil aretiran in je ušel). Najmlajši Slavo, kot so mu rekli, pa si je zaželel novo lepo harmoniko. Dobil jo je. Takrat se je v bistvu začela njegova glasbena kariera. Omogočil pa mu jo je rakovški opekarniški dimnik.

Oče Franc Modec med poziranjem na podrtem dimniku.

Mladi Karlo Modec.

Sam imam spomine predvsem na Stražišarjevo kmetijo, kamor sem hodil vsakodnevno po mleko k mami Malki, kot smo jo klicali. V veži je bila ob steni miza s posodami z mlekom. Tudi, če ni bilo mame, smo si lahko mleko prelili v kanglice sami. “Luksuz” je bil, če si imel dve. Tako je odpadlo nevarno prelivanje mleka za nas mularijo, ki je večinoma izvajala to težaško delo transporta mleka od kmetije do doma. V zimskem času je bila atrakcija led v jami. Preizkus trdnosti ledu je bil zelo primitiven. Šli smo na led, če se je vdrlo, smo vedeli, da še ni dovolj trden. Enostavno ali ne? V tej jami se je dolgo igralo tudi nogomet. Očeta Henrika pa se pred vsem spominjam kot lovca. Vzrok obiska v »fabriki« pa je bil tudi ta, da je tam stanoval Metod Arko z družino. Bil je eden mojih mojstrov v času vajenske dobe. Nanj imam lepe spomine pa tudi marsikatero štorijo in prigodo.

Slovarček:

• fabrki: tovarni

Viri:

• Kostja Modec
• Irena Furlan

Kraj: Rakek
Datum: 1926
Avtor: neznan
Zbirka: Irena Furlan
Skenirano: 29. 11. 2023
Oblika: 2 fotografiji

Na fotografiji: mama Marija (1895-1979) (roj Kranjc), oče Franc (1884 – 1966 iz Kozarišč), sin Franc (1915 – 1943), sin Karlo (1917 – 2003), sin Stanislav (1920 – 2003) in, hčerka Darinka (1925 – 2005), rodila se je še Vida, ki je umrla pri 2 letih.

Franc je delal v Franciji kot tesar. Po vrnitvi se je zaposlil na železnici. Na Rakeku je spoznal Marijo Krajnc, kjer je imel njen oče hišo in kmetijo na današnji ulici na Rakeku »Na vasi 36« in se z njo poročil. Kranjci izhajajo sicer iz Kožljeka. Marija je imela še pet sester in dva brata, ki sta bila najstarejši in najmlajši od otrok. Najstarejši brat Tone in sestra Tončka sta odšla v Ameriko, najmlajši Hanze je bil v partizanih, vendar je umrl takoj po vojni za grižo. Tudi ostale sestre so se poročile in odšle v svet. Na Rakeku je ostala le Marija. V hiši je na preužitku ostala le mama Marije, njen mož in oče teh otrok je umrl že prej, pred smrtjo pa mu je “uspelo” z njegovim slabim gospodarjenjem imetje spraviti na kant. Nov lastnik naj bi bil kmet Bajt. Danes je lastnica hčerka Urška, ki je v domu ostarelih.

Družina Modec je bila ena od naprednejših, lahko bi rekli proletarskih družin na Rakeku. Železničarji so bili v tem času ena od gonilnih sil nosilcev razvoja naprednih idej. Močan karakter, pogum in iznajdljivosti pa je v sebi nosila tudi mama Marija. To se je izkazalo tudi med vojno, ko je preko kontrolne točke domobrancev nosila hrano in denar za partizane. Zanimiv je dogodek, ko je eden od domobrancev opazil, da ima v nedrjih skrit denar, na vprašanje se mama Marija ni zmedla, ter je dejala, da ga nosi s seboj, da ga ne dobi mož, ki je pijanec in bi ga zapravil za pijačo. Takih dogodkov je bilo še več.

Na fotografiji rojstna hiša mame Marije Modec (roj. Kranjc), danes Na vasi 36.

Na fotografiji od leve: hčerka Darinka, Lidija žena sina Staneta, mamini sestri Pepca in Tončka, Carmelina hči Pepce, mama Marija in  sin Karel. Fotograf pa je bil sin Stane, ki je tudi sicer rad fotografiral.

Fotografija je nastala ob obisku Marijinih sester na Rakeku: Tončke, ki je živela v Clevelandu – Amerika in Pepce, ki je živela v Novari – Italija. Ob sprehodu po Rakeku so se ustavili in slikali pred hišo, ki je bila njihova domačija, družine Kranjc.

V spomin so se slikali že med potjo na Postojnski cesti. Za njimi Štrukljeva hiša, v kateri je bila pred vojno Trpinova vinska klet.

Od leve prva vrsta: Pepca iz Novare, Tončka iz Clevelanda, mama Marija, Carmelina Pepcina hči (mis Novare), Darinka. Druga vrsta: Karlo, Lidija.

Še en izredno zanimiv posnetek pri grobu Franca Modeca – Luke na pokopališču na Rakeku. Stojijo pred še starim partizanskim spomenikom. Napis na plošči je verjetno napačen, piše Modic. V ozadju grič Kilovec, ki je bil še neporaščen, ter moja hiša v ulici polni sadnega drevja, ki ga danes ni več.

Stane, Lidija, Carmelina Pepcina hči, mama Marija, Tončka, Pepca, Darinka, Darinka ml., Karmen hči Staneta Vse tri fotografije imajo na zadnji strani letnico 1970.

Po sedaj znanih podatkih je v tistem času družina živela v hiši na vasi. Ker je bil oče železničar, so verjetno odšli v Retje pri Trbovljah.

Zanimive so njihove kasnejše selitve po Rakeku. Na Rakek so se vrnili leta 1922 iz Retij pri Trbovljah, kjer je bil zaposlen oče Franc kot železničar in ker je bil oče naprednjak in se kot tak družil z naprednimi delavci, je bil kmalu premeščen na Rakek. Najprej so stanovali v Opekarni Avgusta Bella, po domače »fabrka«, tu se je rodila tudi hčerka Darinka. Ker je bil oče Franc zaposlen na železnici, je dobil stanovanje v na novo zgrajeni železniški stanovanjski hiši na današnji Ljubljanski cesti. Po odhodu v pokoj so se v skladu z najemno stanovanjsko pogodbo odselili v hišo Franca Zorka (danes Winklerjeva hiša na Gasilski ulici).

Na fotografiji levo: oče Franc, sedi sin Karlo in posvojenec Milan, (sin žene Marije iz predhodnega zakona). Kot zanimivost: nasproti te hiše je bila nekoč javna pralnica, objekt s koriti, pokrit z ravno teraso, in priključen na vodo, ki je napajala tudi nekaj vaških korit za napajanje živine. Voda je pritekala iz rezervoarja ob danes starem gasilskem domu, v katerega pa je pritekla iz izvira »Bč« kot smo rekli dotoku, ki je bil narejen ob izgradnji železnice. Ko je lastnik hišo prodal, pa so se preselili v hišo na Postojnski cesti (bivša trgovina Demšar).

Na fotografiji pred hišo na Postojnski cesti na Rakeku tri generacije od leve: hčerka  Darinka (1925 – 2005), na sredini njena hči Darinka (Škobič) in mama Marija (1895 – 1979).

Tu so živeli mama Marija in oče Franc ter hčerka Darinka s hčerko Darinko. Sinovi so v tem času že odšli od doma. Po smrti očeta so se vse tri leta 1972 preselile v blok na Partizanski cesti.

Kljub temu da je družina Modec živela kar lep čas na Rakeku, se je o njih vedelo zelo malo. Ob »Spominski slovesnosti ob 80-letnici požiga Cerknica« se je omenjal harmonikar v kulturni skupini Karla Destovnika Kajuha. To je bil Stanislav Modec. Na pobudo Toneta Urbasa sem začel zbirati podatke in najprej navezal stik s hčerko Darinke Modec Darinko Škobič danes živi v Kamnici pri Dolskem, sledil je obisk hčerke Karla Irene Furlan stanujoče v naselju Britof pri Kranju ter nazadnje še telefonski pogovor s sinom Stanislava Kostjem Modec. Počasi se je začela risati celotna zgodba o družini Modec.

Na stara leta sta se fotografu postavila (usedla) mama Marija in ata Franc Modec. Fotografija je nastala za hišo na Postojnski, kjer so stanovali.

Viri:

• Darinka Škobič
• Irena Furlan
• Kostja Modec
• Občinski poročevalec Domžale 1981

Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: Stane Modec, neznan
Zbirka: Darinka, Irena in Kostja Modec
Skenirano: 2023
Oblika: fotografije