Potni list SFR Jugoslavije je bil dragocen dokument, ki je lastniku omogočal prosto potovanje po Evropi in svetu. To je bila za državljane ena največjih razlik glede na druge vzhodnoevropske socialistične države. Posebej je bilo zapleteno potovanje v Nemško demokratično republiko. V času od leta 1979 do 1989, ko sem porabljal en potni list, sem opravil nekaj zanimivih poti na vzhod Evrope. Po koncu veljavnosti je bilo treba dokument preluknjati, da je bil že na zunaj neveljaven.
Nemška demokratična republika, pogovorno znana kot Vzhodna Nemčija, je kot socialistična država nastala leta 1949 na sovjetskem okupacijskem področju poražene nacistične Nemčije. Vzhodna meja s Poljsko na Odri in Nisi je bila potrjena šele leta 1950. Zvezno republiko Nemčijo, ki smo jo imenovali kar Zahodna Nemčija, so na svojem zasedbenem območju istočasno ustanovile V. Britanija, Francija in ZDA. Nemški državi sta se medsebojno priznali šele leta 1972. Hudo težavo je predstavljala ureditev zasedenega Berlina, katerega vzhodni del je bil glavno mesto NDR, zahodni del pa je postal politično del ZRN in je bil ograjen s 150 km dolgim zidom kot največjim zunanjim znamenjem hladne vojne. Jugoslavija je imela razvite gospodarske odnose z ZRN, z NDR, ki je bila sicer najbolj industrijsko razvita članica Varšavskega pakta, pa so se odnosi začeli razvijati precej pozneje.
Z novim službenim avtomobilom Fiat 132 smo potovali čez Muenchen in mejni prehod Hof/Hirschberg proti Leipzigu. Prehod najbolj zavarovane meje v Evropi je bil posebna zgodba. Neskončno dolgo je trajal pregled potnih listin, avtomobila, podvozja celo z ogledali. Iz stražnih stolpov je dogajanje nadzorovala vzhodnonemška vojska. Vožnja cik-cak med betonskimi ovirami se je vendarle končala in krenili smo proti Leipzigu.
Vzhodni Nemci so nas obravnavali nekako mešano, na meji kot zahodnjake, prenočišče pa so nam dodelili v študentskem domu bližnjega mesta Halle skupaj z obiskovalci iz vzhodnih držav. V sobi z osmimi posteljami smo prenočevali s Čehi iz tovarne Škoda, ki so se na sejem pripeljali z avtobusom modela “Ko to tamo peva”. Niso se mogli načuditi našemu Fiatu, radiju s kasetofonom, naši poti čez zahodno Nemčijo, posebej pa so se jim oči zasvetile, ko so v naših denarnicah zaslutili zahodne marke, namesto “lesenih” vzhodnih. Na sejmu smo vzpostavili nekatere kontakte, tako da je bil za nas sejem uspešen.
V tistem času, spomladi leta 1980, se je v Ljubljanskem kliničnem centru iztekalo življenje predsednika Tita. Situacija je bila torej zategnuta in pred potovanjem so nas ob izdaji poslovne vize obiskali sodelavci naše UNZ (Uprave za notranje zadeve) in nas izprašali o namenu poti, nas podučili o sovražnikih države v kritičnih trenutkih in naročili, naj po koncu službene poti napišemo poročilo o naših opažanjih, izjemnih dogodkih in obravnavi pri vzhodnonemških organih. Po koncu potovanja smo na to fazo vsi pozabili, Tito je čez dober mesec umrl in varuhi domovine so imeli drugo pomembnejše delo.
Leta 1984 sva z dolgoletnim sodelavcem in kolegom Jožetom Troho obiskala mesto Zeitz med Gero in Leipzigom. Za tovarno, ki je proizvajala sestavne dele za motorna kolesa MZ, smo izdelovali nekaj proizvodnih orodij.
Mesto velikosti Celja je imelo en hotel in dve restavraciji – Mestni dom in Dom kulture, ki sta bili odprti izmenično, vsaka en dan. Po dolgi poti sva se želela zvečer pošteno odžejati. Zaželela sva si vina, saj nama pusto vzhodnonemško pivo, ki so ga vsi žulili v zakajeni pivnici, ni prijalo. Po dolgem iskanju je natakar prinesel steklenico črnega bolgarskega vina. Ni bilo bog ve kaj, a počasi je le steklo in naročila sva naslednjo steklenico. Natakar je pretaknil vse in končno sporočil, da so zaloge vina pošle in naj pijeva pivo tako kot vsi drugi. V sili hudič muhe žre in tako sva prešla na pivo. Potem pa plačilo. Klirinško kreditno pismo, ki smo ga prejeli ob odhodu v NDR nisva še uspela zamenjati za vzhodnonemške marke, ker so ga menjale le banke v večjih mestih. V hotelu niso smeli menjati denarja. V iskanju rešitve sva v stranišču naletela na snažilko in jo z vso previdnostjo pobarala, če bi zamenjala nekaj zahodnih mark. Po dolgem prigovarjanju se je, bleda kot zid, zaprla z nama v WC, nama zamenjala “lesene” marka za najine zahodne in izginila kot kafra.
Naslednji dan se je bilo treba pred odhodom na službeni sestanek javiti lokalni policiji. Vsakodnevno je bilo potrebno podaljševanje dovoljenja za bivanje v NDR t. im. DDR Aufenhaltsberechtingung. V dolgočasni stavbi z neskončno dolgimi hodniki so vzeli najina potna lista, naju posadili na klop pred neko pisarno in naročili naj čakava. Čas je tekel kot pri zobozdravniku. Vsake toliko je šel po hodniku kakšen uradnik v usnjenih škornjih in rajthoznah in spet je zavladal mir. Jože je potegnil ven cigarete in prižgal. Takoj je pridivjal ven uradnik in vpil, kaj vendar misliva midva Jugoslovana, saj vendar povsod na veliko piše “Rauchen verboten”, tako in tako pa imajo z nama dela čez glavo in izginil. Vsa vrata uradov so bila brez kljuk na hodniku. Uradnikom je v pasu bingljal na vrvici ključ, kot ga imajo pri nas dimnikarji, s katerim so oni pooblaščeno odpirali vrata. Čez čas sva se ojunačila in potrkala na tista vrata. Kaj hujšega, ob vsej njihovi prezasedenosti sva izpadla še sitna. Ni preostalo drugega kot ždeti na hodniku in čakati. Končno je prišel uradnik in pokazal žig za tisti dan. Naslednji dan se je procedura ponovila, zadnji dan je bila še posebej dolga, saj sva morala dobiti vizum za izhod iz NDR t. im. DDR Ausreisevisum.
V tovarni je šlo hitreje, čeprav je pri razgovoru sedelo kar nekaj oseb, za katere se nama je zdelo, da nimajo nobene naloge v zvezi s poslom in so bili najbrž njihovi varnostniki.
Delo sva uspešno opravila in jo mahnila priti domu.
Uprava za notranje zadeve v Cerknici je izdala dovoljenje za službeno pot v NDR. Veljalo je do konca tekočega leta.Slovarček:
- zategnuta: napeta
- rajthozne: jahalne hlače
- Rauchen verboten: kajenje prepovedano
Kraj: Cerknica (potni list izdan v Cerknici)
Datum: 1980, 1984
Avtor: –
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 29. 3. 2018
Oblika: dokument, potni list