Fotografija je bila posneta maja 1960 pred vhodom v park, kjer je takrat še stala stavba nekdanjega Grand hotela Adelsbergerhof, v kateri je bil dijaški dom dijakov gozdarskega šolskega centra v Postojni. V ozadju za dijaškim domom pa je bila leta 1959 zgrajena nova šolska stavba.
Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsbergerhof. Hotel so pričeli graditi 1875, naslednje leto je bil odprt. Gradila ga je Kranjska stavbinska družba, lastnik hotela pa je bil, od otvoritve do prve svetovne vojne, v Trstu živeči hotelir švicarskega rodu Franz Progler. Bil je eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. V času, ko je bila Postojna že povezana z železnico in so ljudje pogosto obolevali za jetiko, je slovela kot kraj s svežim zrakom, kar so oglaševali po vsej Evropi. Zato ni čudno, da so si ga za bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Za tiste, ki so pripotovali s svojimi avtomobili je imel garaže, organiziran je bil prevoz gostov z železniške postaje, imel je teniška igrišča, goste je vodil na izlete v Predjamski grad, Planino, Cerkniško jezero in Rakov Škocjan.
Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Po italijanski zasedbi po prvi svetovni vojni je stavbo odkupil knez Windischgraetz za potrebe gozdarskega podjetja, ki je gospodarilo z gozdovi in lesno predelavo. Med drugo svetovno vojno so se v stavbo s svojim štabom vselili Nemci. Po koncu vojne je bila v njem nekaj časa tudi jugoslovanska vojska, ko pa se je ta odselila, je bila stavba opuščena in razdejana z zanemarjenim in poškodovanim parkom vred. Ko se je leta 1959 srednja gozdarska šola preselila iz ljubljanskih barak v Šiški, so nekdanji hotel preuredili v dijaški dom z 228 posteljami. Leta 1980 so stavbo podrli in na njenem mestu je leta 1981 zaživel nov sodoben dijaški dom.
Od leve:
- Franc Perko,
- Zvonko Marovt iz Savinjske doline,
- Bela Car iz Prekmurja,
- Ivan Slatinšek iz Gornje Savinjske doline in
- profesor gojenja in urejanja gozdov Franc Šuštar.
Od leve:
- Alojz Kranjc iz okolice Slovenskih Konjic
- in naš znani tenorist Jurij Reja, ki je bil sicer starejši od nas, a smo skupaj leta 1957 začeli obiskovati srednjo gozdarsko šolo v Ljubljani in jo leta 1961 oz. 1962 v Postojni zaključili. Jurij Reja je bil štipendist občine Izola in je poleg šolanja na gozdarski šoli obiskoval pouk solo petja. Velikokrat nam je kaj zapel; če se je slučajno pripravljalo za dijake kaj neprijetnega, je on, ko je prišel nejevoljen profesor v razred, v zadnji vrsti kar zapel s svojim čudovitim glasom, npr. O sole mio … pa smo bili za tisto šolsko uro rešeni. Posebej je to užgalo pri profesoricah.
Od leve:
- Rudi Šbül z mariborskega konca in
- Sandi Gorenc.
Viri:
- 50 let srednje gozdarske šole – zbornik. Postojna 1998
Kraj: Postojna
Datum: 15. maj 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: fotografija