Na sliki so notranjski drvarji na delu v Franciji. Od leve:
- Franc Plos – Jernusov, Viševek,
- Jernej Šraj – Šumradov, Vrhnika,
- Lojze Sterle – Potošken, Viševek,
- Lojze Matevžič – Petruškov, Vrhnika,
- Andrej Lekšan, Klance,
- Franc Kočevar – Kordišev, Viševek,
- Lojze (priimek neznan), Loški Potok,
- Franc Baraga – Bazizljev, Viševek.
Izseljevanje Slovencev se je začelo desetletja pred zgornjo letnico. Najprej so se izseljevali v Ameriko, ko pa je ta leta 1924 zaprla svoja vrata in drastično zmanjšala kvote priseljencev, se je odprlo okno v Franciji in pridne slovenske roke so iskale svoj kruh tam. Veliko Notranjcev je tam pustilo svoja najboljša leta. Nekateri so se vrnili, drugi ne.
Večina izseljencev je delala v francoskih rudnikih, Prekmurci na žitorodnih poljih pariške kotline ali sezonsko na poljih sladkorne pese. Kočevarji, Notranjci in Čabranci pa so bili specializirani za gozdarska dela. Delo je bilo težko, zaslužek pa dober.
Novinar »Slovenskega doma« je leta 1939 obiskal naše gozdarje v Franciji. Do Montsoulta (približno 24 km zračne črte severno od Pariza) je potoval z vlakom, od tam naprej pa še pet kilometrov s kolesom. Ob že precej izsekanem gozdu so levo in desno ob cesti stale barake. Pohištvo je bilo za silo zbito, saj so se morali večkrat seliti. So pa imeli v eni od barak gramofon in so novinarju z veseljem zavrteli nekaj plošč. Posedli so okrog mize, natočili kozarce, prižgali cigarete in pogovor je stekel. Gostitelj Janez je povedal, da je iz Loške doline in da je največ gozdarjev iz Loža, Čabra in Delnic. Eni so podirali drevje, drugi pripravljali jamski les, ki so ga potrebovali v rudnikih, tretji so tesali železniške pragove – švelerje. Plače niso dobivali sproti, temveč šele, ko so delo končali in je gospodar prišel po les. Dodaten zaslužek so prinesli ostanki lesa, ki so bili njihova last.
Prvotno so bili tam nastanjeni le možje. Kmalu pa so ugotovili, da jim bo z ramen padlo veliko breme, če pridejo še žene, ki so potem kuhale, prale in šivale. Otroci so hodili v šolo v vas in so govorili francosko, doma pa so se pogovarjali po notranjsko. Še to je povedal Jane, da čeprav so že mnogo let v Franciji, vsi zelo slabo govorijo tuj jezik, ker »od koga pa naj se naučijo francosko v gozdu«. Vsi pa so računali na to, da bi čim prej zaslužili dovolj, da bi se lahko vrnili v domovino.
Kar nekaj podatkov, a kljub temu sem si pri imenih pomagal s knjigo Janeza Kebeta: Loška dolina z Babnim Poljem.Viri:
- Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.
- Slovenski dom (15.05.1939), letnik 4, številka 111. URN:NBN:SI:DOC-YHX4ZHN1from https://www.dlib.si
Kraj: Francija
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija