Spominjam se pripovedovanja Jožice, da je na sliki kot petnajstletno dekle, ki v spremstvu svoje stare mame nese venec. Zakaj in kje se je to zgodilo, pa nič. V želji po dodatnih podatkih sem obiskala sorodnika iz Planine. Presenečen, od kje meni ta slika. Saj je on kot udeleženec dogodka nima. Nato je sledilo še moje presenečenje. Ko ga vprašam po kraju dogodka, dobim zanimiv odgovor: “Poglej skozi okno!” In res. Na nasprotni strani ceste je na vzpetini spomenik. Takoj sem dobila vse informacije.
V Planini pri Rakeku so leta 1952 odkrili spomenik borcem padlim med II. svetovno vojno. Na odkritje so bili povabljeni svojci umrlih. Na spomeniku sta zapisana tudi brata Ludvik in Anton Pirman iz Svetega Vida. Brata sta delala v Planini in bila od tam tudi internirana. Zato je bila povabljena tudi njuna mati, Neža Pirman. Njeno težko življenjsko zgodbo smo v starih slikah že predstavili.
V Planino pa ni odšla sama, ampak jo je spremljala njena vnukinja Jožica Pirman. Nežna mama je imela v Planini poročeno edino hčer Karolino in posledično je Jožica imela tam svojo edino teto. Na prireditvi je bil med množico tudi Karolinin sin Franci, ki se dogodka še danes dobro spominja. Tudi sam je nesel manjšo ikebano, z napisom “v slovo stricem.” Svojci padlih so od doma prinesli spletene vence. V Planini so nato v trgovini dobili napisane trakove in rože, ki so jih dobili iz Goriškega konca. Trgovina je bila v hiši, dobro vidni v ozadju. Na njej je nad vrati tabla z napisom in zgoraj dve majhni okrogli lini.
Vrsta z venci je šla po stopnicah proti vrhu spomenika-ploščadi, po abecednem redu zapisanih. Ko si venec odložil, si se vrnil nazaj na rezerviran prostor. Franci se spominja, da je govor držal domačin iz Planine g. Pelicon, konzul iz Beograda in poznejši konzul v Keniji. Zbralo se je veliko število domačinov, svojcev in celo gojenci Vzgojnega zavoda iz Planine so bili tam.
V prvi vrsti med občinstvom vidimo podobno oblečene otroke. To so bili gojenci Vzgojnega zavoda iz Planine.
Vidimo vrsto, ki se vzpenja po stopnicah proti spomeniku, da položijo vence. Tretja v vrsti (za starejšo gospo v črni ruti), je Jožica Pirman. V rokah ima venec z napisom:” V slovo Ludviku in Tonetu – rodbina Pirman.” Drugi del napisa lahko preberemo.
Nekdanja trgovina še danes stoji, vendar je zapuščena. Nima več table z napisom nad vhodom. Značilne okrogle line ima še vedno.Viri:
- Franci Moljk
Kraj: Planina
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 7. 12. 2017
Oblika: fotografija