Posoda na sliki se imenuje pražilnik za kavo. Podobna je ponvi s pokrovom, ki ima luknjo, prav tako s pokrovom, skozi katero si nasul surovo kavo. Na štedilniku si potem odmaknil rinke in, kot piše v receptih, na rahlem ognju pražil kavo. Da pa se ni zažgala, si obračal ročico na zgornji strani, pritrjeno na lopatico v posodi, ki je mešala kavno zrnje.
Prvi pražilci kave so bile tanke, okrogle in pogosto naluknjane posode iz kovine ali porcelana, uporabljali pa so jih v Osmanskem cesarstvu in Perziji že v 15. stoletju. Prvi pražilec v taki obliki kot je na sliki, datira okrog leta 1650 in so ga uporabljali v Kairu. Najpogosteje je bil izdelan iz kositra, bakra ali litega železa, držati pa ga je bilo treba nad odprtim ognjem. Kmalu so se pojavile še francoske, nizozemske in italijanske različice. Naš je rakovški.
V času, ko je bila popularna pesmica: »V imenu očeta – ni kofeta in sina – ni bencina in svetega duha – ni belega kruha«, smo hodili po kavo v Italijo, ker jo je v Jugoslaviji, kot že pesem pove, primanjkovalo. Taljani so to vedeli, in ker nam še do današnjih dni niso oprostili, da smo jih že leta 1921 in potem še 1943 nagnali tja, od koder so prišli, so kavi navili cene do skrajne, komaj še razumne meje. In ker je naša mama vedela še pred Izokom Mlakarjem, da je »kofe drago ku eno očku vn z glave«, je raje kupovala surovo kavo, ki je bila bistveno cenejša. Potem jo je pražila doma v napravi, ki jo vidite na sliki. Včasih ji je na plano udarila dolenjska lastnost – napraviti soseda fovšljivega – in je zatorej na stežaj odprla vrata in okna in po celi ulici je dišalo po sveže praženi kavi. Če bi tiste dni tam mimo hodil Cankar, bi gotovo dejal: »Verona, kave bi!« Vem, da bi mu jo skuhala.
Odprtina za vsipanje surove kave – pokrita …
… in odkrita. Če ni bilo kave, smo v tem pražili tudi sojo in iz nje kuhali kavo. Proja je bila boljša.
Ročaj z vrvjo za obešanje. Oboje original.Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1924
Avtor: –
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografija predmeta