1942 Bezuljak – Lokev, ki je ni več

Voda je bila za Meniševce vedno dragocena. Bezovci smo imeli le dva majhna izvira, ki do danes k sreči še nista presahnila: izvira Beč in Brejnice. Predniki so si v večji, plitvi kraški kotanji – vrtači, severozahodno od vasi, uredili veliko lokev. Dno vrtače so utrdili z ilovico in globača je postala pravi, naravni zbiralnik deževnice – Lokev. Padavinska voda je ob deževju pritekala v Lokev tudi po strmem, skalnatem bregu iznad Cerkvene ograde. Velike, gladke skalnate plošče se na fotografiji še vidijo. Danes je vzpetina zaraščena.

Uporabnost bezovske Lokve se lepo razbere s fotografije. Na Lokvi se je živina odžejala zjutraj pri odhodu na pašo in ob povratku domov, enako je bilo tudi popoldne in zvečer.

Poleti in jeseni so ženske ob travnatem robu Lokve prale korenje, peso, repo, da so doma čisto v kotlu skuhale za hrano prašičem. Živino so na Lokvi napajali dvakrat dnevno tudi pozimi. Ker se je v mrazu na vodi naredil debel led, so ga morali izsekati s sekiro, da je živina lahko pila. Led so “sekali” tudi za žganjekuho. Na saneh so ga vozili do svojih hiš. Ledene kose so dajali v sod z vodo, kjer so se v ceveh utekočinjali alkoholni hlapi.

Zanimivo je, da je bila okolica Lokve dokaj čista kljub številni živini, ki se je tam napajala. Za snago so poskrbeli bližnji bajtarji, ki so z lopato ali motiko pobirali kravjake in jih vozili na domače gnojišče, da so spomladi pognojili svoje njivice. Dvojna korist: okolica Lokve je bila snažna, njivice pognojene.

Ob večerih so se na Lokvi od pomladi do jeseni živahno oglašale s svojim regljanjem žabe. Danes zanimive, idilično lepe in koristne Lokve ni več. Ko so kmetje opustili pašništvo, je začela umirati počasi tudi Lokev. Zaraščati jo je začel rogoz, v njem so se včasih ustavile tudi divje račke, in voda je počasi izginjala. Okoliško grmovje, ki ga živina ni več objedala, je sililo proti vodi. K izginjanju Lokve so pripomogli tudi ljudje, ki so v Lokev začeli odlagati gradbene odpadke.

Za red okoli in na osušeni Lokvi so končno poskrbeli bezovski gasilci. Leta 2006 so najprej uredili igrišče za nogomet, leta 2013 pa igrišče za košarko, ki so ga s pomočjo občine Cerknica tudi asfaltirali.

Fotografija je nastala junija 1942. Fotografiral je Matevž Švigelj – Mivč iz Selščka, ki je ob nedeljskih popoldnevih rad prišel v Bezuljak. Fotograf in dekleti so izbrali prav idilični, za vas pomembni kraj za fotografiranje.

Na fotografiji sta ob južnem robu Lokve dve bezovski dekleti, prijateljici in sosedi. Na veliki skali sedi Ana Turšič – Kocjanova Ana, rojena 1920. leta, tedaj najlepše dekle na Menišiji. Sedaj živi v Logatcu. Ob skali stoji, oblečena v črno svileno haljo, Ivana Švigelj – Kešlanova Ivana, rojena 1922. Sedaj živi na Uncu.

Čas nastanka fotografije je lahko določiti ravno po Ivanini črni obleki. Bila je v črnini, ker je žalovala za svojim očetom Antonom Švigljem in 18-letnim bratom, tudi Antonom Švigljem. Oba so Italijani nedeljskega dopoldneva sredi januarja 1942 zverinsko ubili v gozdu Preska blizu Pokojišča. Namenjena sta bila na očetov rojstni dom v vas Zavrh nad Pokojiščem. Tja nikoli nista prišla. Domači psiček, ki sta ga imela s seboj, je s kraja morije pobegnil skozi gozd Preska, preko senožeti Polane, gozd Goščič, čez senožeti Gabrovce, dobško gmajno, skozi Dobec domov v Bezuljak – 2 uri hoda daleč, na domači prag. S cviljenjem, “pasjim jokom” je domače opozoril, da se je zgodilo nekaj hudega. Oče in sin sta bili prvi žrtvi okupatorja na Menišiji

Na severnem robu Lokve, na travnati ravnici se pase živina, ki jo varujeta dva fantiča – pastirja.