Številni ljudje so jo spremili na zadnji poti od njenega doma do družinske grobnice ob srce parajočem zvoku tovarniških siren, ki so ji tako izkazale zadnjo čast. Ljudje so ji v zadnji pozdrav prinesli vence svežega cvetja in šopke. Globoka žalost velike množice je bila dokaz, da je bila Tonca priljubljena med vsemi sloji in v vseh krogih.
Ob odprtem grobu je imela govor Maša Grom in v lepih besedah opisala vso njeno dobroto in darežljivost, ki se je še posebno odražala med vojno s pomočjo beguncem iz bojnih krajev, opisala je njeno plemenito življenje in jo postavila za vzgled in vzor žene in matere.
Njena sinova Franjo in Line sta se tedaj domenila, da se bosta vsakega 1. oktobra dobila ob grobnici na Rakeku. Dogovor sta zapečatila s kapljo krvi, tako kot sta to storila Old Shatterhand in Winnetou.
Bila je navada, da so ob krsti ali ob mrliškem vozu nesli sveče. Ob krsti so bile štiri, ob vozu očitno šest.
Še zadnjič pred domačo hišo.
Takole natančno je z lično pisavo zapisal podatke Mirko Vidrih ali pa njegova žena Anica.Viri:
- Slovenski narod (02. 10. 1934), letnik 67, številka 223. URN:NBN:SI:DOC-ZIXEGDC2 from http://www.dlib.si
- Slovenec: političen list za slovenski narod (05. 10. 1934), letnik 62, številka 226a. URN:NBN:SI:DOC-LH2G9HOB from http://www.dlib.si
- Žagar, M. Dva brata, trije svetovi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.
Kraj: Rakek
Datum: 3. oktober 1934
Avtor: Franjo Kunc, fotograf Rakek
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija
