Ko smo se z družino nekoč peš vračali z Gornjih Poljan, sem v Jermendolu posnela to fotografijo. Bilo je leta 1974, mogoče kakšno prej ali pozneje. Kaj je moški z natovorjenim konjičkom delal na cesti v Jermendolu ne vem, najbrž je tja pritovoril drva nekje iz bližnjih gozdov. Govoril je srbohrvaško in za fotografiranje si je prižgal cigareto. Nisem ga vprašala po imenu – ali pa sem tudi ga in ga do zdaj že davno pozabila. Drugi so mi povedali, da je to eden od številnih Bosancev, ki s konji iz gozdov tovorijo les. Prizor je bil zame nov in za tiste čas že precej redek, saj so prenašanje klafter ali cejpanc počasi že nadomeščali traktorji. Do takrat pa je bilo nekaj normalnega, da so v snežniške in javorniške gozdove prihajali možje iz Bosne, ki so s seboj imeli majhne, okretne in zelo vzdržljive konjičke. Namestili so jim tovorna sedla – samarje – in na njih prenašali tovore drv iz težko dostopnih krajev do kamionskih cest. Večinoma so imeli po več konjičkov, nekateri tudi do dvajset. Če me oči ne varajo, sta tudi tukaj v ozadju še dva otovorjena konja, eden se pase, drugemu se vidi samo del tovora. Številni Bosanci so pod Snežnikom in v Javornikih opravljali tudi druga težaška in nevarna dela, kot je na primer delo sekača. Veliko jih je bilo doma iz Teslića in okolice.
Mnogo let potem, ko je nastal ta posnetek, je Rihtarjev Tone z Babne Police svoji hčeri pripovedoval malce srhljivo dogodivščino, ki jo je doživel v mladosti, ko je šel enajstleten pobič za očetom sam v gozd, ker logarja, ki naj bi ga počakal in pripeljal v njihov tal, ni bilo. Med potjo je v neki dolinki zaslišal renčanje in zagledal, da se maje vejevje grmov, ki so rasli tam. Že je, na smrt prestrašen, v domišljiji zagledal medveda, ki mu kaže zobe. Stekel, potem v strahu postal in spet prisluškoval renčanju. Zaslišal je, kako je nekaj kovinskega udarilo ob kamen in pomislil, da ga nekdo nalašč straši. Posluša, pa spet renči. Potem je tako stekel, da se mu je kar kapa nazaj obrnila od strahu. Ko je ves razbeljen prispel do očeta, se je ta začudil: “Kaj pa je?!” “Ma, menda je medved … nekaj je renčalo, pa veje so se majale …”, je povedal deček, pa ga je oče zavrnil, da je pezde … mogoče je splašil kako žival. “Ne, je vztrajal deček, “nekaj je tam.”
Ko sta se v mraku pod noč vračala, je očeta zanimalo, kje je slišal tiste glasove in deček mu je pokazal dolinko, kjer ga je bilo tako strah. Ustavila sta konje, šla pogledat in našla bosanskega konjička, vsega zamotanega v podrast, ki je zaman renčal od napora, da bi se rešil … Oče je prerezal tisto vrvje in mu snel samar. Izmučeni konjiček je vstal in odšel potem menda v Babno Polje, kjer je njegov gospodar, Bosanec, ki je nosil drva, imel hlev in tam tudi stanoval …
Bosanci s svojimi konjički niso pogosto prihajali v večje kraje med druge ljudi, živeli so svoje življenje, nekateri z družinami, večinoma pa sami oziroma v skupinah. Nekaj jih je stanovalo v Leskovi dolini, drugi v barakah in zasilnih bivališčih, podobno kot nekdanji naši drvarji v domačih gozdovih, pa tudi po Franciji in v Ameriki.
V Prezidu in Babnem Polju pa so večinoma vsi poznali Bosanca Nikolo, ki je tudi delal v gozdu in tovoril les s svojimi konjički, tistega dne nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila v prezidanskem Domu kulture veselica, pa je tja prišel tudi on. Bil je čokat in močan kot vol, drugače pa dobrodušen in miren. Na veselici pa je bil tudi eden od tistih ljubiteljev žlahtne kapljice, ki po nekaj kozarcih postanejo korajžni in popadljivi, pa je od mize do mize zbrigo dejuou in iskal prepira, da bi si malo popestril dan. “Zuoknu te bon z britveco!” je menda ponavljal geslo prezidanskih veseljakov, a nihče se ni hotel zapletati z njim, vsem je bilo sitno. “Sad ću ja to da sredim!” je menda rekel Nikola, ko je tistega z malo več maligani pod baretko videl prihajati k njihovi mizi. Ko je oni začel svojo intrigantsko proceduro, Nikola vstane, z eno roko zgrabi tečnobo za kravateljc in ga dvigne od tal, da so mu noge zabingljale v zraku. “Sad te ima – sad te nema!” zarohni Nikola in spusti človečka, da je cepnil na tla … Samo pobral se je in izginil. Od tistega trenutka dalje je bila veselica precej dolgočasna, saj ni bilo nobenemu več do tega, da bi se garbal.
Slovarček:
- zbrigo dejuou (oponašanje prezidanskega narečnega govora): zgago delal
- zuoknu te bon z britveco (oponašanje prezidanskega narečnega govora): žoknil te bom z britvico = dregnil te bom z žepnim nožem.
- tal: gozdna parcela
- samar (srh.): tovorno sedlo
- klaftra, cejpanca: meter dolg kos (razcepljenega) debla za drva
- garbati: 1. odstranjevati maščobo z notranje strani odrte kože pred strojenjem; 2. figurativno: pretepati
Viri:
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Ljubljana, 2004 – str. 44
- Slavko Ožbolt, Markovec, maj 2017, ustno
Kraj: Jermendol
Datum: 1974
Avtor: Milena Ožbolt
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 3. 6. 2017
Oblika: fotografija
