1930 Dolenja vas – Oljarna

Starejši vaščani stavbo še vedno imenujejo olarna, kar se je ohranilo zaradi pridobivanja eteričnih olj iglavcev, ki je bila njena glavna dejavnost. Zaradi visokega dimnika, ki je nekdaj stal tam, pa ji rečejo tudi fabrka. V času nastanka slike je bila oljarna last podjetja Brüder Unterweger (brata Unterweger) iz Avstrije. Z obratovanjem je začela že leta 1894, dve leti za tem pa oljarna dobi stalnega poslovodjo Martina Klammerja, ki je v ta namen prišel iz avstrijskih Tirol. Pod lastništvom Brüder Unterweger je proizvodnja trajala do 1940, natančneje do 9. 4. 1940, kar priča originalen dokument, izdan s strani SRESKEGA NAČELSTVA LOGATEC (hranijo pri Meletovih iz Cerknice). Iz tega dokumenta je razvidno, da je Martin Klammer vrnil obrt poslovodje in s tem je oljarna tudi uradno prenehala delovati. Zaprta je ostala do konca vojne, po vojni pa je bila nacionalizirana in je v državni lasti obratovala še do leta 1988, ko so z demontažo kotlov in ostalih strojev dokončno ustavili njeno delovanje. Kot zanimivost še podatek, da so v času, ko je bila oljarna v državni lasti, vanjo vgradili parni stroj oziroma lokomobilo, ki so jo rabljeno kupili v tovarni ŠUMI v Ljubljani.

Stavbi se je skozi čas spreminjala zunanjost in namembnost. Prvi stanovalec v oljarni je bil poslovodja Martin Klammer, v nadaljevanju pa je hiša zamenjala še kar nekaj stanovalcev. Danes tam deluje izobraževalni center Hiša izročila, ki v sklopu svoje dejavnosti, povezane z varovanjem nesnovne kulturne dediščine Cerkniškega polja, ohranja pričevanja o rokodelskih dejavnostih iz ljudskega spomina. Med drugim ohranja tudi način pridobivanja eteričnih olj in tem simbolično nadaljuje oljarstvo. V naših krajih je bila ta dejavnost kar razširjena, saj so se s tem bavili tudi v Begunjah, na Uncu in v Cajnarjih.

O tej oljarni in pridelavi olja bomo na Starihslikah še pisali, za kar se lahko zahvalimo Meletovim, ki so nam omogočili objavo slik in drugega gradiva, povezanega s to pomembno dejavnostjo.

V skladišču oljarne in pred njo je velika količina smrečja. Slika je bila narejena v času, ko je potekal odkup te surovine. Če bolje pogledamo, vidimo pet oseb. Zaradi velike oddaljenosti jih nismo prepoznali, velika verjetnost pa je, da je med njimi tudi poslovodja Martin Klammer. Poleg tega so tam tudi tri volovske vprege z naloženimi butarami vej. Pri prvi poteka razlaganje in tehtanje smrečja, saj se ravno na tem mestu nahaja mostna tehtnica.

Kakšno olje je bilo proizvedeno, je bilo odvisno vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen, in sicer jelko ali po domače hojo (jelkino olje), smreko (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). Veje so morale biti povezane v butarce, niso pa smele biti debelejše kot prst. Tako pripravljene so jih pred skladiščem oljarne stehtali in takoj poplačali. Kuhali so tudi češarke, ti so dali največ olja, so pa bili težji za nabiranje in zato najbolje plačani. Pa spet ne kar vsakršni češarki. Dobri so bili samo tisti, ki so rastli navzgor, se pravi jelkini. Oljarna je bila za domačine in okoliške prebivalce dober vir zaslužka. Vejevje in češarki so bili tako rekoč pri roki, no češarki ravno ne, o tem drugič, zato surovine v oljarni praviloma ni manjkalo.

Besedilo na zadnji strani je bilo napisano naknadno.