1948 Cerknica – Grubenški trije

Ob nastanku slike je bila Mima stara 28 let, Vida 26 let in Lojze 17 let. Danes je med nami žal samo še Mima. Slikali so se v Cerknici pri fotografu, ob vračanju iz prvega skupnega izleta, oziroma kot pravi Mima, “vandranja”. Ona, kot najstarejša, je takrat že delala v kištariji in je imela svoj prvi plačani dopust. Želja njihove mame je bila, da gredo obiskat njeno sestro, svojo teto Ivanko v Opatijo. Da pa ne bodo samo vandrali, naj gredo med potjo še na Trsat nad Reko, kjer je bila romarska pot. Hotela je vsaj malo razvedriti svojo mlajšo sestro, ker je dobro poznala njeno žalost. Vedela je, da se bo zelo razveselila svojih nečakov. In res je bilo tako. Potovali so z avtobusom, preživeli skupaj lep dan, zvečer veliko prepevali in se pogovarjali. Pri Grubenških so vsi veliko prepevali, saj je bil njihov oče ljudski godec. Zato so tudi v Opatiji dobili od sosedov veliko pohval za ubrano petje. Čas obiska je kar prehitro minil in ostal vsem v lepem spominu. Mima se še danes, pri svojih 97 letih, vse živo spominja.

Pa še nekaj besed o težki življenjski izkušnji tete Ivanke.

Teta Ivanka je imela v mladosti fanta, s katerim sta načrtovala skupno življenje. V tistih časih so odhajali v Ameriko za boljšim življenjem. Ko je odhajal v Ameriko njen fant, ji je obljubil, da ji pošlje karto (vozovnico), takoj ko jo bo zaslužil. In Ivanka naj bi šla za njim. Ivankina družina je štela 12 otrok, a so po dvanajstem porodu ostali brez mame. Zato so morali starejši otroci hitro od doma, služit. Tako je prišla na vrsto tudi Ivanka.

Čez čas je res prišla pošta in v njej njena karta za pot v Ameriko. Tedaj pa je njen oče, brez Ivankine vednosti, določil kar drugo hči, katera je bila še doma, in jo poslal v Ameriko. Nič ni veljala ne ljubezen in ne sreča. Zanj je bila Ivanka že preskrbljena, treba je bilo poskrbeti še za druge. In tako je naredil trem mladim ljudem veliko krivico, ki so jo nosili v sebi celo življenje. V Ameriki sta bila dva, sicer sta živela skupaj, vendar ostala brez otrok. Tukaj pa Ivanka, ki je tudi celo življenje ostala sama, brez moža in otrok. Z družino, pri kateri je služila najprej v Postojni, se je kasneje preselila v Opatijo. Očetu ni nikoli odpustila in nikoli več se ni vrnila domov, tudi na njegov pogreb ne.