1955 Dobec – Bil je lep poletni dan

• Ana Katern, roj. Vidmar – Vidmarjeva mama (že pokojna),
• Pepca Kranjc – Podlipča (že pokojna),
• Marinka Jernejčič, por. Strašiščar – Gregorjeva,
• Katarina Kranjc, roj. Plevnik – moja mama (že pokojna).
• Tončka Stražiščar, por. Zrimšek – Brešča.

• Ivanka Stražiščar – Brešča,
• Štefan Stražiščar – Brešč (ga ni več),
• France Jernejčič – Gregorjev,
• Ivan Kateren – Vidmarjev (ga ni več).

• Tomaž,
• Andrej,
• Maša s Tončkom v naročju,
• Marko in
• Janez Kranjc – Kranjči,
• ter Vinko Katern – Žrinškov

.

Vidmarjeva mama so z otrokoma živeli v hišici čez cesto nasproti Kranjčih (nekdanja Čukava) – glej prispevek 1911 Dobec – Pozdrav iz Dobca. Njihova hči Ana je zelo rada brala. Pri nas smo imeli veliko knjig in sem ji jih posojala. Včasih sem jih kar po »špagi« spustila skozi okno iz prvega nadstropja. Ko je knjigo prebrala, nam je na poti v šolo pripovedovala vsebino. Skupaj smo se tudi igrali. Včasih so me povabili na krompirjevo juho. V njej so bili koščki pražene čebule, ki jih Ana ni marala, pa jih je zbirala ven in jih dajala meni. Leta 1963 so se preselili v Ljubljano, ali bolj natančno na Črnuče, hišo pa prodali. Ko sem leta 1970 tudi jaz prišla na Črnuče, so mama gospodinjili in skrbeli za vnuka, ki sta bila zelo navezana na njih. Tam so tudi pokopani.

Podlipča Pepca se je poročila, mislim da v Mateno vas, in je potem nisem več videla.

Moja mama je v Ljubljani rodila še mojo sestro (ki sem si jo zelo želela in nanjo čakala celih 12 let!) ter dočakala skoraj 97 let.

Štefan Stražiščar je bil zdravnik, a je žal že dolgo pokojni.

Ivan se je poročil na Pokojišče in je imel veliko veselje z govedorejo. Tudi v Dobcu je včasih kosil opuščene travnike za krmo svoji živini. Žal tudi njega ni več.

Vsi ostali pa smo še tu in se veselo staramo ter občasno ob starih slikah obujamo spomine.