Lepa poročna slika Marjance z Medvedjega brda. Kdo ve, mogoče je pa kakšna moja sorodnica glede na to, da je bila moja pra-babica prav od tam doma. Marjanca je vzela Felipeja, ki je bil Italijan. Verjetno žandar ali financar, kar je razumljivo, saj je bil kraj tik ob italijansko-slovenski meji. Upam le, da zakon ni šel takole kot ta poročna fotografija – na dvoje.
»Ja, drugič,« je odvrnil možak.
»In kaj vam že prvič ni bilo jasno?«
Jaz se lahko norčujem, ker mi tudi ni bilo že prvič vse jasno in sem imela popravni izpit.
Tu pri nas je bil eden, ki mu je bilo sicer drugače ime, klicali smo ga pa – ne smem povedat kako. Je še živ. Ko je ta kiklo zagledal, so se mu oči tako svetile kot nov kovanec za evro. On je položil vse, kar mu ni ušlo na drevo ali pa v vodo. Potem je pa, tako kot je že Prešeren ugotovil – »jo stakne nazadnje, ki bila mu je kos«, eno malo preveč polagal in se je moral poročiti. Je bilo »na mus«. Ja človek obrača, Bog obrne. Prej je imel bab kolikor je hotel, pa mu ni bilo dovolj. Potem je imel pa eno samo in mu je bila še tista preveč.
Marjančina sestra je bila njena poročna priča.
Lepa je, nevesta, in Italijani so od nekdaj padali na lepoto slovenskih deklet. Ne vemo, ali je bila posredi ljubezen ali smet, ki fura svet – denar. Upam, da je imela v tujini lepo življenje.
Daleč od rojstnega kraja je mislila tudi na dom in staršem je poslala razglednico – poročno fotografijo v spomin – 3. avgusta 1931. Poroka je bila najbrž kakšen dan prej.Kraj: Rovte
Datum: 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 9. 2016
Oblika: razglednica
