1943 Begunje – Birma

Predstavljeni birmanci in njihovi botri so morali leta 1943 na birmo v Begunje nad Cerknico. Škof Anton Vovk si ni upal do Svetega Vida, kamor bi sicer spadali tudi prebivalci iz Osredka. Birmanec na prvi sliki je Alojz Hiti (Grubenški) iz Osredka. Botri z druge slike sta njegovi sestri. Birmanki -dve sestrici- sta sestrični vsem trem. Boter od Alojza pa je stric vsem naštetim. Torej je vse ena sama žlahta. Na žalostnem obrazu birmanca se vidi razočaranost, saj s težko pričakovano obljubljeno ročno uro za darilo, ni bilo nič. Pa tudi z obleko, narejeno iz stare Italijanske deke, ni bil zadovoljen. Mislim, da tudi fotografa, ki jih je čakal pri izhodu iz cerkve, ni bil nič kaj vesel.

Birmanki sta šli peš en dan pred birmo iz Čohovega v Dolenjo vas do botre Marije, ki je takrat tam služila pri Klamerjevih. Tam so si uredile frizure in dale venčke v lase. Za darilo sta dobili enake bele obleke, čevlje z lesenim podplatom, bele taškice in prstančke. Mlajša birmanka Geni se spominja razočaranja, ker je imela samo dokolenke in ne dolgih nogavic kot sestra Mara. Do Begunj so morale ponovno peš ob Marijinem kolesu, obloženim z dobrotami za gostijo. Po končani birmi so vsi trije birmanci, njihovi botri in starši šli na južno k teti Francki – Nacetovi, ki je takrat živela v Begunjah. Vse za pogostitev je prispevala botra Marija, prav tako je krila vse finančne stroške. Kljub obljubi sestre, da ji bo kasneje povrnila svoj delež, se to ni nikoli zgodilo. Marija se še danes z grenkobo spominja, da je bila ona vedno za vse “financ” minister.