Domiceljevi so imeli trgovino in gostilno in potrebovali so veliko delavcev, ker vsega pa pri najboljši volji ne bi zmogli sami opraviti. Na sliki so njihovi posli, prodajalci, natakarice in verjetno tudi hišne pomočnice.
Na splošno še podatek, ki ni vezan na posle na sliki in družino, pri kateri so delali. Prehrana služkinj je predstavljala sestavni del njihovih zaslužkov. Jedle so posebej, ločeno od družine, po navadi v kuhinji, medtem ko je družina jedla v jedilnici. Njihova prehrana je bila običajno zelo slaba in večkrat nezadostna. Po domače povedano – bile so večkrat lačne kakor site, čeprav so šle služit v pričakovanju boljšega življenja in zaslužka, nekatere tudi v upanju na možitev. Prenekatera bi imela doma več hrane, kot pa jo je imela tam, kjer je služila.
V nekem drugem kraju in pri neki drugi družini je bilo tako, kot piše v prejšnjem odstavku. Po opravljenih jutranjih opravilih je gospa poklicala deklo in ji naročila, kaj naj skuha za kosilo in pridala: »Za psa in zase (točno v tem vrstnem redu, op. p.) pa malo žgancev skuhaj.« Tako se je tudi zgodilo. Dekla je pripravila kosilo, ga servirala v jedilnici, potem pa vzela lonec z žganci in odšla do psa. Pol je dala njemu, pol je zadržala zase, se usedla polega njega in rekla: »No, Runo, pa jejva.« Glede na to, da je bilo na dvorišče videti naravnost z glavne ceste, to ni bila najboljša reklama za deklino gospodarico. Le-ta se je ustrašila za svoj sloves in pritekla ven: »Ja, kaj pa delaš?«
»Z Runotam jeva žgance.«
»Pojdi notri, te bodo ljudje videli. »
»Naj me, mene ni sram.« In sta pojedla skupaj z Runom svoje kosilo.
Morda je to prav tisti Tone, o katerem bo tekla beseda v neki drugi zgodbi.
Lahko bi bil mladi Cankar, pa ni. Še gospodarji so pozabili njegovo ime.
Gospa je starejša od drugih in morebiti je bila glavna med posli.
Žal prav nikogar nismo prepoznali oziroma ne znamo prebrati napisov.
Zapis o datumu in osebju na sliki.Kraj: Rakek
Datum: 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Marja Keilhauer
Skenirano:26. 7. 2016
Oblika: fotografija
