1965 Rakek – Banda s Postojnske

Ko sem bila jaz otrok, nismo imeli nič igrač, le kakšno žogo. Smo pa igrali igre, ki s prihodom računalniške tehnologije tonejo v pozabo. Igrali smo se ris-tanc, kozo klamf, gnilo jajce, med dvema ognjema in se predvsem družili in bili veliko na svežem zraku. Jeseni smo hodili rabutat sadje, ki je bilo največkrat še nezrelo in je zato marsikdo prenekatero noč prespal na stranišču, ker »se mu je zgodila driska«. Če smo se skregali, nismo tekli k staršem po pomoč, če pa že, so nas zavrnili: »Kar sami se zmenite!« in ne tako kot danes, ko se starši »pogovarjajo« v imenu otrok v smislu »z našim pa že ne bodo tako delali«.

Igrali smo se tudi partizane in Nemce. Problem je bil le, da nihče ni hotel biti Nemec in smo po navadi določili tistega, ki nam je šel najbolj na živce. Nekaj let kasneje so bili popularni kavboji in Indijanci, ker so na televiziji, ki je še nismo imeli, pričeli predvajati nadaljevanko Winetou, smo pa vedeli zanj, ker so prodajali tudi čikgume s sličicami iz filma. In kdor je hotel kaj veljati, je imel album in zbiral sličice. No, naša mama ni bila za take hece in nisem veljala nič. Sem imela pa gasilski avto.

Eden od fantov, ki pa ni na sliki, je tudi imel rad partizane. Na rokave stare majice si je naštikal partizanske generalske čine, na kovinsko lamelo pa navil cvirne različnih barv in zataknil v majico, da je imel še odlikovanja in imel jih je polno levo stran, kot Tito v paradni uniformi. Pa je prišel k njemu na počitnice bratranec, ki je bil dve leti starejši in ker ni imel činov, je bil navaden vojak pa ga je moral ubogati. Mater je bil jezen! In ko je prišel domov, si je tudi on naštikal generalske čine in naredil odlikovanja. Ampak je malo zamočil, ker je vzel najboljšo jopo, tisto za k maši in potem ga je še ata namlatil. Potem je bil pa res jezen.

• Irena Šivec, poročena Schein,
• Brane Šivec, njen brat,
• Bogdanov bratranec Branko Štrukelj.

• Bogdan Urbar,
• Oto Kregelj,
• Mitja Strohsack.