1962 Podlož –Še ena kočija

Ta kočija, koreta, karjuola, bagrček ali kakor ji že kje kdo reče, je zelo nobel primerek – lažja je kot tiste s celimi stranicami ter prav elegantna s temi valovito izdelanimi vrhnjimi letvami in z okovanimi vogali. Zdi se, kot da se zadnja stranica lahko odpne in spusti, pa je zato nalaganje bremen olajšano. S tako nobel kočijo greš lahko kamorkoli, ne le v zelnik in po skuho za prašiče – tudi v mesto, če je treba. Gotovo jo je izdelal dober mojster in tudi poceni ni bila. Razpokani les pa kaže, da ni več nova – morda je prav zaradi lepote še niso zavrgli, saj se zdi, da je nekje med šaro upokojena dolgo čakala svojih pet minut poslednje slave, medtem ko je že imela naslednico, ki je namesto nje ropotala po kolovozih. Kdo ve, kaj je že doživela, kaj bi povedala, če bi znala govoriti?! O kočijah smo na Starih slikah že pisali, saj si pred šestdesetimi leti spodobne notranjske domačije brez kočije ni bilo mogoče predstavljati. Tako lepo in domiselno izdelanih kot je ta, pa je bilo malo.

Kočijo smo imeli tudi mi in naredil jo je seveda oče sam. Bila je malo večja kot druge in narejena iz desk. Mama se je včasih jezila, da je nemarna – ni bilo vseeno, če vlečeš za sabo kilogram več ali manj. Druge kočije v vasi so se vse zdele bolj prielčne.

Nekaj časa smo jo uporabljali kar takšno, kot je bila, v surovem stanju, nepobarvano. Potrebovali smo jo za vse mogoče – pri delu na polju ali na gradbišču hiše, za nabavo provizacije enkrat mesečno in celo za prevoz hčere (mene, kajpak) z zlomljeno nogo v šolo.

Čez čas, ko je les že dobil umazano sivorjavo barvo, jo je oče prebarval v zeleno, lesena kolesa pa zamenjal s kolesi starega Baragovega motorja znamke Puch, ki je odslužil. Tako jo je bilo veliko lažje vleči in tudi s časom je bilo treba iti naprej – nihče več ni imel kočije z lesenimi kolesi, čeprav bi jih bil kolar Štefančič najbrž še napravil. Ampak naš ata je tista prva tako ali tako naredil sam. Naša kočija je stala v skednju še dolgo potem, ko je nismo več potrebovali, kam je nazadnje izginila pa res ne vem …