1962 Markovec – Lohnetov skedenj

Meni se zdi stavba na sliki zelo lepa in skladna. Mehko slamnato streho “na čačko“, ki kljubuje vetru, bi človek najraje pobožal … Škupneka, ki bi jo ogrožal, pri Lohnetovih niso omenjali, o njem sem slišala govoriti le Šišnekovo mater desetletje prej v Podcerkvi, drugega nikogar. V tistih časih ljudje o takih magičnih bitjih niso več govorili kar tja v en dan, tudi če so še verjeli vanje – niso tvegali, da bi jih zaradi tega imeli za nazadnjaške in primitivne. Treba je bilo obvezno biti napreden, vse, kar je bilo staro, je bilo nezaželjeno pri oblasteh ali v cerkvi ali pri obeh. Bajna bitja so omenjali le v pogovorih z otroki, še posebno, če jih je bilo treba disciplinirati, ali pa v družbi zvečer ob peči, ko je bil bolj poudarek na čim bolj zanimivem pripovedovanju kot na tem, kaj kdo verjame, da je res. Takrat so morale biti pripovedi čimbolj napete in strašljive, da so se vasovalke in otroci v temi vračali domov tesno stisnjeni drug k drugemu in vsi v krču od strahu in groze zaradi podob iz pripovedi …

Mimo Lohnetovega skednja sem hodila skoraj vsak dan, ko sem nosila vodo iz bližnjega studenca, šla k sošolki, ki je stanovala le nekaj korakov za to zgradbo ali se zgolj potepala po vasi – ampak takrat me ob pogledu na skedenj še nista napadali nostalgija in sentimentalnost kot zdaj … V Lohnetov skedenj sem pokukala le redko, kadar so ravno kaj delali tam okoli in so bila vrata odprta – samo toliko da vem, da so v njej poleg krme za živino hranili tudi voz in da so sprednjemu delu rekli kounica, notri pa so Lohnetov oče imeli skrbno shranjene močne leskove palice in drugi les za izdelavo grabelj, zdi se mi, da poleti tudi vierštat, ki je bil čez zimo v hiši. Ja, seveda, od tu je tudi vsak dan kateri od Lohnetovih moških v velikem pletirju na hrbtu prinašal seno v štalo, ko je futral – še zdaj jih vidim …

Na desni je za skednjem videti Antončičevo hišo, po domače Jernejevo, na levi pa se vidi za kupom drv Petričeva hiška, v kateri je živela Bočkova Mici. Hrib v ozadju je Racna gora. Pred hišico se vidi temen avtomobil, kar pomeni, da je imela “teta Mici” na obisku ali še verjetneje na dopustu katerega od otrok Ivana Petriča in njegovo družino. Ko so prihajali Petričevi na dopust v Markovec, se je zdelo, da se je vsa vas spremenila: s Primorske so prišli z avtomobili, zložljivimi posteljami, loparji za badminton, napihljivimi blazinami, tranzistorjem in kdo ve kakšnimi čudesi še … in nemudoma je vsa vaška mularija začela hoditi tja vasovat in se družit. Cele dni smo skupaj poslušali italijanske popevke, se valjali in noreli po travi ali se namakali v Obrhu, kjerkoli že. Po počitnicah je sledilo celoletno dopisovanje in pričakovanje novega poletja …

Da se vrnem k sliki: nikakor več ne vem, čemu je služila tista lesena koza s pokončnimi nastavki, prislonjena na čok za cepljenje drv, ki jo je videti pred Lohnetovo kounico. Nejasno imam v spominu, da je bila nekako povezana s pripravo lesa za izdelavo grabelj, mogoče s sušenjem grabljišč, razrezom, krivljenjem ali kaj podobnega … Spomnim se Lohnetovega očeta, kako so z žago ali rzievnekam brkljali tam okoli.

Slamnato streho so Lohnetov oče in sinova dolgo skrbno vzdrževali. Težko je bilo dobiti krovca, prav tako slamo – škupo iz ržene slame. Nekoč sem ure dolgo pasla zijala, ko so na novo prekrivali velik del strehe, ki pa je potem vzdržala spet le nekaj let. Ko so se pojavile salonitne plošče in je bil Lohnetov skedenj edini še pokrit s slamo daleč naokoli, so morali odnehati tudi Lohnetov oče, ki so veljali za trdno zavezanega tradiciji in so novotarije odklanjali, dokler je bilo le mogoče – tudi njihov skedenj je dobil kritino iz salonitk, kounico pa so podrli. Pravzaprav ne vem zagotovo, ali so oče to res še doživeli ali pa se je sprememba zgodila že po njihovi smrti …