1962 Vrhnika – Knausova mama

Knausova mama iz Vrhnike je to, nasmejana, dobrodušna in sproščena … Rojena je bila leta 1908 pri Štorovih v Vrhniki, poročila pa se je na Dolenje Poljane h Knausovim. Imela je šest otrok. Med vojno je s številno družino prišla s požganih Dolenjih Poljan najprej v Pudob v Čičkino hišo, nato v Korletovo, kjer je bila pred tem belogardistična postojanka in nazadnje, šele okoli leta 1950, v rodno Vrhniko, kjer so Knausovi kupili Komidarjevo hišo, v kateri so čez nekaj let oživili gostilniško tradicijo domačije in Knausova mama je postala gostilničarka.

Njihova gostilna je bila na tako dobrem glasu, da so vanjo kdaj pa kdaj prišli tudi zelo pomembni gostje, kot sta bila v tistem času politika Edvard Kardelj in Miha Marinko. Slovela je še posebno po ribah, ki so sicer res plavale v Obrhu za hišo, a se jih ni smelo kar tako loviti, zato so jih kupovali v bližnji ribogojnici. “Saj ne da sem bil prepošten, da bi jih ujel v Obrhu, ampak prelen”, se z nasmehom spominja Ivankin sin Vinko … V njihovih prostorih je bilo dolgo ob vsakokratnih volitvah in ljudskih glasovanjih tudi volišče za Vrhniko in okoliške vasi, drugače pa središče družabnosti, posebno potem, ko je zamrla gostilna pri Anžetovih.

Le o čem je Ivanka Strle pripovedovala etnologinji Pavli Štrukelj? Sin Vinko se spominja, da je mama znala preko sto pesmi, ki jih je ob neki priložnosti povedala in zapela neki raziskovalki. Je bilo to v času nastanka te slike ali kdaj drugič? Gotovo je kaj povedala tudi o tem, kako je bilo med vojno, ko so ji Italijani ubili dva brata, požgali domačijo in jo z družino pregnali z njihove zemlje. Doživela je veliko hudega in o tem napisala nekaj pesmi. O njih beremo v besedilu dr. Marije Stanonik z naslovom Oris slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941 – 1945 na osrednjem Notranjskem v knjigi Notranjski listi I, ki je izšla leta 1977 ob 500-letnici mesta Loža:

“Kar je pri Ivani Strle (1908) metaforičnega, je naslonjeno na ljudsko pesem, sicer pa njene pesmi učinkujejo predvsem zaradi nenavadne nazornosti, s katero so vpovedeni hudi dogodki v njeni družini.

Odlomek iz pesmi Požgani dom:

Kakor pijani domov se vrnili
hišo še vso smo kadečo dobili,
kje bodemo spali, je otroke skrbelo,
kje so zibelke za mala otroka,
oh, v kaj naj zavijem jih, srce mi zajoka.

Kje bo pa mleko, saj nimamo krave,
lačni smo, mama, kaj jesti boš dala,
pečenih smo jabolk po drevju nabrali
si glad utešili, pod drevjem zaspali.
Ko jutranji hlad nas je iz spanja prebudil,
počasi spomin se nam je obudil.
Saj niso b’le sanje, je prava resnica,
saj nimamo dóma, pepela kopica,
zidovje štrleče, srce nam trepeče.
V uteho nam to je, da smo živi ostali,
ker hišo požgano se dá obnoviti –
v življenje človeka pa ne prebuditi.

Čeprav jo odlikuje tudi neponarejen, kmečki odnos do narave, jo v trenutkih mehkobe le podredi svojim čustvom, vendar jih posreduje v dogodku (Spomladi vse se prebudi, Zadnja košnja, Bratoma v spomin)”.

Tako o ženi na sliki in njenih pesmih piše dr. Marija Stanonik pred skoraj 40 leti.

Knausova mama, ki je bila po potrebi tudi sama šivilja in je šivala sebi in otrokom, je na tej sliki oblečena v zanimivo krojeno črtasto obleko in snažen vzorčast predpasnik z nekoliko posebnim prsnim delom. Oblačila nekaterih šivilj tistega časa je bilo mogoče prepoznati že po krojih, saj so mnoge uporabljale vedno istega – morda zato, ker je bil edini, ki so ga obvladale ali pa se je izkazal kot najboljši, najlepši, najbolj praktičen, najbolj moderen … in so ga stranke vedno znova želele. Taki so bili predpasniki naše tete Reze, pozneje tudi moje mame. Ko so šivale za otroke, je bilo treba vedno narediti oblačilo malo večje, ker bomo še zrasli … Robovi so bili široki in dvakrat zapognjeni, rokavi zavihani, krila okrašena z zunanjimi robčki, največkrat tremi, ki so jih mame drugo leto razparale in krilo tako podaljšale. Novo oblačilo se je obvezno nosilo najprej za praznik, šele naslednje leto za vsak dan v šolo in šele čisto nazadnje, ko so bili že vsi robovi razpuščeni in tudi kaj vštukano in zaflikano, za doma – če se ni že prej vse strgalo. Takrat so bolj ohranjene dele blaga porabili za krpanje ali za kombiniranje pri izdelavi drugih oblačil …