Na sliki je moj stric Anton Milavec, najmlajši od treh bratov. Rodil se je leta 1935. Tone je bil živahen otrok. Ta živahnost ga ni zapustila niti v zrelih letih. Le malo je skrenila. Postala je delinkventna. Bolj kot ne so mu šle same neumnosti po glavi. Ne vem sicer, kako je to mogoče, ker se na genetiko ne spoznam prav nič, ampak gen za neumnosti se je prenesel tudi name.
V drugem razredu osnovne šole, bil je star 8 let, je našel patrono. To je bilo 24. novembra 1943. Prinesel jo je domov in dal na štedilnik. Upal je, da bo fejst počilo. Nekaj časa je čakal. Ker poka ni bilo, je stegnil roko, da bo patrono pobral. Takrat je pa počilo. Na levi roki mu je odtrgalo prste. Ostal mu je palec, skoraj cel kazalec in pol sredinca. To ga je zaznamovalo za celo življenje.
Ker je bil bolj lumpaste sorte, mu je učiteljica v četrtem razredu dobesedno popravila spričevalo na slabše. Ga imamo shranjenega kot dokaz. Ocene za nekaj predmetov in vedenje mu je popravila na nižje in sicer tako nerodno, daje to že na daleč razvidno. Je nalašč popravila tako slabo, da bi ga izučilo? To mu je zaprlo vrata za nadaljnje šolanje, kar je pomenilo, da bo lahko opravljal le fizična dela. Teh pa zaradi okvarjene levice ni zmogel. Zaradi tega je bil neroden tudi pri ženskah in si vse življenje ni našel družice. Bil je lep, visok in močan. Klicali so ga Tarzan. Ko sem imela štiri leta, me je na prsih prijel za obleko in z eno roko dvignil nad glavo. Res sem bila bolj drobižek, ne tako kot sedaj, pa vseeno. Zelo rad je imel sestro moje mame. Spoznal jo je, ko je obiskovala mojo mamo tu na Notranjskem, najprej v Dolenji vasi, kasneje na Rakeku. Ampak teta je raje izbrala dolenjskega luzerja, ki jo je velikokrat tudi namahal.
Luzer je potem postal tudi Tone. Delal ni, družine ni imel, je pa veliko pil in delal pi****ije. Zaradi tega je neka ženska rekla stari mami, njegovi materi, naj ga vrže iz hiše. Stara mama je odvrnil: »Že sedaj je tak. Kaj šele bo, če ga vržem ven.« To bodo razumele le slovenske matere. Drugje po svetu mulce zbrcajo na svoje že pri osemnajstih letih. Nekoč sta si s Šoferjem izposodila službeni kamion in se peljala malo na izlet v Planino. Vozil je Tone, ki izpita ni imel. Je imel pa en par špricerjev v riti. Na nekem ovinku sta se zvrnila s ceste. Nobenemu od njiju ni bilo nič. Kamion je ni tako dobro odnesel. Šofer je bil napoten na prostovoljno delo v Gotenico, Tone pa kar v zapor.
Kadar ni bil tam, je živel v hiši svojih staršev. Tam je imel eno sobo. Imela sem neomejen vstop vanjo. Vstopala sem redno in z veseljem kajti tam je bilo polno zakladov – cele skladovnice stripov. Od nekdaj sem rada brala. Ni bilo važno, kaj. Sam da piše, je nekoč rekla moja mama. Stripi so bili vseh vrst: Mirko in Slavko, Kapetan Mark, Alan Ford, Davy Crockett pa tudi žepni romani npr. Wyatt Earp in NN. Nekateri so bili v srbohrvaškem jeziku kar me ni motilo. Če kaj nisem razumela, je bil tolmač v kuhinji. Iz časopisa Tedenska tribuna, skrajšano TT, je izrezoval stripe o Trdonji, Lakotniku in Zvitorepcu, ki so izhajali kot podlistek. Na koncu jih je na levi strani preluknjal in zvezal s špago. To je bilo moje najljubše čtivo. Bral je tudi časopise in knjige. Slednjih je bilo bolj malo pri hiši, ker je imela stara mama naročene le knjige Mohorjeve družbe. Te smo potem brali vsi. Knjižnice ni bilo, knjigarne, kjer bi prodajali knjige tudi ne. Pa čeprav bi bila. Za take stvari je bilo škoda denarja. Strašno rad je reševal križanke, vedno s tintnim svinčnikom. Umrl je tako, kot je živel in tam, kjer je bil najraje – v gostilni Lovec na Rakeku. Sedel je za mizo in pil špricer. Natakarica je mislila, da spi in ga je pustila pri miru. Ko pa je bil čas, da gostilno zapre, ga je šla porukat: »Zbudi se, Tone, bo treba iti!« Tone se ni več zbudil. Ker je umrl le tri leta za svojo materjo in eno leto za svojim očetom, ga nismo mogli pokopati v družinski grob. Zadnji dom ima v našem grobu pri svojem bratu, mojemu očetu.
Kraj: Ljubljana
Datum: 1958
Avtor: neznan umetnik na Tromostovju v Ljubljani
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 6. 11. 2024
Oblika: silhueta iz papirja