Včasih so bile kugle za balinanje narejene iz pušpana, potem so v modo prišle lepe in okrogle iz barvne plastike, pa je njihov čas hitro minil, zamenjale so jih kovinske, ki so dandanes v splošni uporabi. Moja prva kugla pa je bila lesena iz običajnega lesa, ki je rastel pri nas. Saj je tudi pušpan les, da ne bom narobe razumljen. Primerno debelo okroglo poleno smo odrezali pa ga s sekirico in rašplo preoblikovali v kroglo. Včasih je bil uspeh boljši, in je bila kugla bolj podobna krogli, drugič pa je bila bolj štulasta. Ta lesena kugla pa je bila prelahka in nič kaj pripravna ne za bližanje, še manj pa za tolčenje, ki mu danes pravijo izbijanje. S temi kuglami smo fantini balinali med seboj. Ko smo malo bolj odrasli, smo se počasi vključili med prave balinarje na vasi. Včasih kakega balinarja ni bilo na vas, pa so kot rezervo vzeli nas odraščajoče fante. Če pa si se hotel priključiti tem pravim balinarjem, si moral imeti svojo lastno kuglo iz pušpana. Vem, da je bila moja prva precej štulasta, gotovo jo je kak pravi balinar izločil iz uporabe. No, počasi sem prišel do prave, okrogle pušpanove kugle, ki je zgoraj na fotografiji. Če se prav spomnim, so bile kugle dveh debelin, ene drobnejše in druge debelejše, zaradi obrabe pa so bile precej različnih debelin, pa tudi oblik, najdrobnejši pa je bil balinček, ta pa je bil, če se prav spomnim iz običajnega lesa.
Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja smo se počasi mladi fantje priključevali starim balinarjem, nam so se zdeli stari, čeprav so bili dejansko v najlepših letih. Balinalo se je le ob nedeljah popoldne ali ob prazničnih, predvsem cerkvenih dnevih. Da bi med tednom balinali tu na kmetih, ni bilo govora, vse dni je bilo na polju in njivah obilo dela. To so bili časi, ko se je vse opravilo na roko. Balinali smo kar po cesti, od Špelne in Hladove hiše, mimo Šimščeve, Dragarjeve, naše, Milavcove, mimo vaške luže, tam je ob njenem robu rasel ogromen topol, ko je pozimi luža zamrznila, smo se na njej otroci drsali in uničevale še tiste skromne čevlje, ki smo jih imeli, tja do Lujzove, naprej do kapelice pa nismo šli. Kar nekajkrat smo vrgli kugle, kar nekaj iger se je zvrstilo, da smo prišli od Špelne do Lujzove hiše. Cesta, predvsem njen rob je moral biti gladek, brez kamenja, grvin, jarkov in podobnih ovir. Takrat ni bilo nobenega prometa, le kakšen kolesar, tako da nismo niti balinarji povzročali nobenih ovir in zastojev, pa tudi balinarjev, zatopljenih v igro, ni oviral nihče.
Glavni med balinarji in med najboljšimi balinarji je bil Stržajov Tone, delal je na gozdni upravi Ravnik, kjer je bil šef Franc Urbas, Šimščov iz Slivc. Tone je imel v hrambi tudi balinčka. Priti je moral prvi, ali pa smo ga kot najpomembnejšega čakali ostali balinarji, vsak s svojo kuglo iz pušpana, brez balinčka pač ni šlo. Navdušen balinar je bil tudi Hladov Lojz, v Slivce se je priženil iz Podslivnice, igral je tudi harmoniko, bil je odličen kosec, če ti je on nabrusil koso je kar sama kosila. Balinala sta tudi njegova sinova, starejši Slavc in mlajši, moj sošolec Tone. Tu je bil med starejšimi še Šimščov Lovrec, mislim, da mu je bilo tako ime, balinarjem se je pridružil še Špelin Tone iz gornjega dela vasi, tudi moj sošolec, pa verjetno še kdo, ki pa mi je trenutno ušel iz spomina.
Glavna dva, običajno sta bila to Stržajov Tone in Hladov Lojz, sta vsak za svojo ekipo od preostalih izbirala balinarje. Kdo bo začel prvi izbirati se je ugotovilo z metom kovanca, kot pravi tista popevka Cifra mož: Al ti cifra padla bo, al bo padel mož. Kdor je prvi izbiral je bil seveda v prednosti, saj je izbral najboljšega med balinarji, med preostankom je izbiral drugi, pa spet prvi in tako naprej dokler niso bile ekipe popolne. Ekipe so imele običajno po tri ali štiri igralce, odvisno od števila prisotnih balinarjev. Zgodilo se je, da sta ekipi šteli le po dva balinarja.
Včasih pa je šlo za kakšno stavo in sta se med seboj udarila le dva. Šlo je za prestiž. Takrat pa je bilo več glasnih kibicov. Ko so bile ekipe oblikovane se je tekmovanje začelo, po vasi gor, pa po vasi dol, pa spet po vasi gor … Običajno se se ob balinarjih znašli tudi posamezni gledalci, bolj kibici, ki so navijali za eno ali drugo ekipo in komentirali dogajanje na cestnem balinišču, za trenutek se je tu pa tam zaustavil tudi kak starejši očanec iz Slivc, mogoče tudi kaka punca. Počasi je balinanje po vasi zamrlo, balinarji so se preselili na balinplac pri gostilni Gnezda ali Rogljevi gostilni. Še par let, pa ne bo več tistih, ki smo čar balinanja po vasi Slivce še doživeli, zato je prav, da ostane ta vaški običaj vsaj zapisan.
Kraj: Slivice
Datum: 1955
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Franc Perko
Fotografirano: 20. 1. 2025
Oblika: predmet