Na precej ubogi, a s pomočjo moderne tehnologije in znanja čudežno oživljeni fotografiji iz okoli leta 1920, katere avtor ni znan, je Matevž Pelan, zadnji usnjar v Ložu. V delovni obleki stoji pred vrati svoje delavnice z debelimi ometanimi zidovi.
Oblečen je v srajco in hlače, čez pa precej ponošen telovnik, ki ga je po nesreči še navzkriž zapel. Zaradi tega bi ga soseda ali žena hitro opomnila in vprašala ali bo copral, kajti navzkriž zapeti gumbi, narobe oblečena obleka ali ruta, pokrita z malim vogličkom navzven, so bili nekoč sestavni deli čaranja, ki naj bi jih čarovnik ali čarovnica upošteval poleg vseh drugih postopkov in pripravkov, ki jih je moral imeti … Res pa je tisti čas tudi Lož imel svojega coprnika in coprnico ali dve … Matevž ima na sebi tudi predpasnik, škornje in klobuk, v roki pa svoj arežen, ki se na drugi sliki bolj razločno vidi.
Živel je v Mestu Lož št. 26, nad sedanjim spomenikom NOB in Lahovo hišo, znotraj mestnega obzidja, ki se ponekod še malo vidi – in ne v predmestju kot na primer sosed Bravec. Biti znotraj obzidja je bilo pomembno še potem, ko so turški vpadi davno prenehali, saj je bil status meščana povezan z določenimi privilegiji, ki so se sčasoma resda zreducirali samo še na meščanski ponos.
Matevž Pelan, rojen 1851, je umrl leta 1935, star 85 let. Bil je poročen z Marjeto Žnidaršič iz Šmarate in imel sedem otrok.
Verjetno se je tudi on že od otroštva ob očetu tako ali drugače ukvarjal z živalskimi kožami, čeprav so imeli tudi nekaj zemlje in gozda. Pri očetu se je izučil za usnjarskega pomočnika med leti 1865 in 1870, kot izkazuje ohranjeno spričevalo.
Njegova delavnica, ki so ji – zanimivo – rekli virštat, kar je navadno pomenilo le delovno mizo, je bila obokana, v njej pa so bili kakih 80 cm vkopani, skupaj pa 1,5 m globoki betonski bazeni, kjer je strojil kože. Delavnica je imela v stropu odprtino, skozi katero je bilo mogoče priti na podstrešje. Strojila, med katerimi je bilo lubje hrasta in apno, je kupoval v Ljubljani pri veletrgovcu Urbancu, kjer je bil potem Centromerkur. Kupoval je tudi že strojene kože, ki jih je naprej prodajal na drobno. Robo je v Ljubljani dal na vlak, potem pa jo od Rakeka do doma prepeljal z vozom. Ostanke od strojenja so odlagali v kozjak za hišo in iz njih je nastajala zelo dobra zemlja.
Matevžev oče Josip Pelan, ki je bil rojen leta 1817, še ni znal pisati, vendar se ni nikoli zmotil pri evidenci svojega poslovanja. Ohranila se je pripoved o njegovem preprostem knjigovodstvu: očitno je uporabljal neke vrste rovaš, saj so si ljudje zapomnili, da je stranki takoj postregel s številom kož, ki jih je obdeloval: “Enkrat s kuzlco vrezano, dvakrat s kuzlco vrezano…” Vse je točno vedel in nikoli se ni zmotil … Josip Pelan je bil Kolajčkov iz Loža – hiša stoji še danes nasproti nekdanje občine. Poročil se je someščanko Marijo Južna in umrl leta 1910. Njegov vnuk Andrej, Matevžev sin, je takrat imel štiri leta in je bil strašno vesel, ko so prihajali ljudje v hišo kropit pokojnika, saj mu je vsak namenil kakšno besedo ali mu celo kaj prinesel …
Prvi Pelan pa je v Lož prišel nekje okoli leta 1700 iz severne Italije – tako se je ohranilo v bogatem rodbinskem izročilu …
Mimogrede: že omenjeni vnuk Andrej je imel nekaj časa krojaško delavnico v Ljubljani, pozneje pa v loškem farovžu, kjer so se posebno v času gospodarske krize leta 1929 z njim dobivali drugi mladi fantje in možje – poleg brata Franceta še Matevž Hace, Janez Hribar, Mohorjev Janez in debatirali, največ o politiki. Skupaj so potem odšli na delo v Francijo, kjer je Franc Pelan, poklicni šofer, ki je opravil enoletno šofersko šolo, vozil tovornjak na drva, brat Andrej pa je bil kurjač, ki se je trudil z učenjem francoščine, saj je bilo sporazumevanje z domačini resna težava.
Kaj pa je torej arežen, ki ga vidimo na obeh slikah, posebno bolj razločno na spodnji? Iz rabe sta že izginila beseda in orodje. V Notranjskih listih je med opombami k nekemu članku takole opisan:
Arežen je nož za obdelovanje kož. Okrog 60 cm dolgo rezilo ima na vsakem koncu ročaj. Delavec drži arežen z obema rokama in z njim “garba” kožo, ki jo ima na neke vrste tnalu. Zaradi obeh ročajev je baje celo neka pesmica govorila o “nožičkih z dvema rožičkoma”, ki da so dali vetra turškim ukrivljenim sabljam. Po ljudskem izročilu naj bi bili Ložani namreč namahali Turke, jih pognali v beg in pred njimi ubranili svoj kraj, za nagrado pa naj bi cesar Lož povzdignil v mesto v trajen spomin na njihovo hrabrost. V resnici je šlo cesarju predvsem za to, da je ustvaril nove trdnjave s stalno meščansko posadko in Lož je bil značilen primer iz strateških razlogov pomeščanjenega kraja, ki ekonomsko nikoli ni mogel res zaživeti.
Tukaj vidimo Matevža Pelana pri delu. Klobuk si je popravil tako, da mu sonce ne sveti v oči. Na nagnjenem zemljišču na severni strani hiše ima poševno podprto klado, kamor polaga (najbrž prej namočene) kože na narobno stran – ali pa izmenično na obe, če je bilo treba tako odstraniti tudi dlake. Z arežnom strga po njih, da jih očisti, potem pa obdeluje naprej, kot narekuje družinska izkušnja in tradicija. Dobro vidimo prej opisani arežen, ki ga drži v obeh rokah. Delo je vsaj v tej fazi moralo biti precej umazano, nesnaga s kož se je najbrž svobodno scejala navzdol, deležni pa sta je bili tudi mojstrova obleka in obutev. Strojila, v katera je polagal kože, jih mešal in obračal – ali pa so to delali drugi družinski člani – je imel v betonskih bazenčkih, ki so jih pozneje, ko so usnjarstvo opustili, Pelanovi uporabljali za shrambo prašičje skuhe ali premoga.
Svoje posle je Matevž že zapisoval na papir, dolgo je bila pri hiši neka njegova knjižica z zapisi, prav do danes pa je ohranjenih nekaj njegovih zabeležk.
Na desni strani slike vidimo skladovnico drv, v kateri so visoko zložene, marljivo s sekiro nasekane veje, najbrž leskove. Zadaj je nekaj drevja, mogoče sliva.
V članku Andreja Lavriča je večkrat omenjeno, da je bilo v času usnjarske zadruge strogo prepovedano strojiti konjske kože in zanimivo bi bilo izvedeti zakaj. Iz spoštovanja do živali?? Zakaj so Cerkničani to vseeno počeli? Zakaj so jih lahko prodajali toliko ceneje, da so ogrožali loško zadrugo?
In od kod ime poklica konjederca ali šintarja in ledinsko ime Konjski britof med Gobovcem in Šico v Loški dolini? SSKJ besedo konjederec razloži, da je konjedérec tisti, ki se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel. Beseda sama je sestavljena tako, da namiguje na drtje konja. Čemu bi ga odrli, če kože niso smeli uporabiti?…
Še ena zanimivost je v omenjenem članku: zapisano je, da so nekomu del stroškov plačali z ribami. Poleg tega, da je Lož imel – sicer strogo omejeno – pravico loviti v Cerkniškem jezeru, je od nekdaj loška graščina imela ribnik nekje ob strugi Brežička, na zahodni strani, na loki ob poti, ki drži proti perišču. Zapisano je, da so ribnik še pred letom 1611 napolnili z vodo, a so ga pozneje opustili, ker je v času nalivov delal veliko škodo kmetom, za kar jim je mesto plačevalo pet goldinarjev odškodnine na leto.
In ker smo že omenili družbo, ki se je zbirala pri krojaču Andreju Pelanu, naj zapišem še anekdoto o enem izmed njenih, ki je postal zelo znan:
Hribarjevi so bili k Pelanovim žlahta in ko je narodni heroj Janez Hribar po vojni, ko je bil na visokih položajih, prišel v Lož, je vedno obiskal tudi Andreja Pelana. Potem, ko je kot minister za gospodarstvo FLRJ obiskal ZDA in se poln vtisov ravno vrnil od tam, je prav tako obiskal Pelanove. Gospodinja in starejša hči sta ravno prali perilo, na roke seveda, Hribar pa ju je pohvalil in navdušeno povedal, da imajo v Ameriki javne veš mašine, ki bodo kmalu prišle tudi k nam …
Loške gospodinje so stoletja svoje perilo izplakovale na javnem perišču ob Brežičku, vse drugo pa opravile doma. Vodovod je v Lož prišel okoli leta 1963 (?)
Slovarček:
- kuzlca: preprost žepni nož z lesenimi oplatci
- arežen: usnjarsko strgalo
- rovaš: nekdaj po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu: z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka / črtice in križci na rovašu / volitev župana z rovašem
Viri:
- Vida Fratina, Kobarid, 2024, ustno
- Tanja Maček, Ljubljana, 2025, ustno
- Valerija Gačnik, Lož, 2024, ustno
- Notranjski listi I, Stari trg pri Ložu, 1977, str. 41-52
Kraj: Lož
Datum: okoli 1920
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina Pelan
Skenirano: 4. 12. 2024
Oblika: 2 fotografiji