Na sliki je prekrasna lončena peč v ozadju in na mizi pisarniška tehnika. V sredini na mizi je pisalni stroj. Levo je naprava, ki je ne poznam in ne vem čemu služi. Zaradi mene je lahko tudi Enigma, ji je precej podobna. Desno je še en pisalni stroj.
Štirinajstega septembra 1884 je v časopisu izšel oglas: »Noben sodobni izum ni poslovnežem tako pomagal, da bi se rešili napornega tipkanja, kot Remingtonov pisalni stroj. Več tisoč pisalnih strojev je v vsakodnevni uporabi po vsej državi.« Ta slavospev je bil namenjen prvemu praktičnemu pisalnemu stroju v zgodovini Remington No. 1. Leta 1868 ga je patentiral novinar Christopher Sholes. Prodajati so jih pričeli leta 1884. Pisalni stroj je odprl nova delovna mesta. V pisarne so vstopile tajnice in strojepiske. V učbeniku za tipkarice je pisalo: »Pisalni stroj je zasnovan posebej za ženske prste, ki so ustvarjeni za tipkanje. Ne zahteva težkega dela in nobenih dodatnih sposobnosti, razen sposobnosti igranja na klavir.« Kar malo poniževalno. Tipkam odlično, na klavir pa nisem nikoli znala igrati, ker so mi vse življenje govorili, da nimam posluha in me zato niso pustili v glasbeno šolo.
Ko sem že hodila v službo, sem se vpisala še na strojepisni tečaj. Vse, kar znaš, je dobro, je rekla mama, ko sem se naučila kaditi. Pa naj to velja še za tipkanje. Nekaj sem že znala. V primerjavi z nekaterimi, ki so do penzije uporabljali »ptica roparica sistem«, je meni šlo kar dobro. Ampak saj vemo, kako je. Brez papirja še na stranišče ne moreš. Kupila sem si tudi pisalni stroj, da sem lahko vadila doma. Bil je znamke Unis TBM, nagravžne oranžne barve in spravljen v belem kovčku. Vse pristna plastika, le nekaj delov kovinskih. Izdelali so ga leta 1980 v Tovarni pisalnih strojev Bugojno, BiH. V službi sem imela eno veliko Olympio, težko k svinec. Kasneje smo dobili električnega, prav takega. Če je zmanjkalo elektrike, nam ni bilo treba delati. Smo čakali, da je prišla. Kdo pa bo vlačil tiste stare mehanične stroje iz arhiva za pol ure. Ko so se pojavili prvi računalniki, Partner so se imenovali, sem neprenehoma nagovarjala direktorja, naj mi ga kupi. Na mojo srečo in njegovo smolo je imel pisarno nasproti moje. Nadomeščala pa sem še njegovo tajnico, kadar je morala kam skočiti. Takrat sem ga moledovala: »Šef, kupite mi Partnerja!« Vsak lonec je enkrat poln. Ko je bil njegov, mi je zabrusil: »Zdaj ste pa že dovolj stara, da bi si kakšnega sama najdla!« Nekaj časa je imel mir. Pa ne dolgo. Potem smo dobili elektronske pisalne stroje. Ta je imel ekranček, na katerem si videl napisano besedilo in ga je natisnil šele, ko je bila vrstica polna. Do tedaj si imel še možnost brisanja, popravljanja napak in teksta. Odpadel je edigs. Bilo je imenitno. Te stroje smo uporabljali do prvega množičnega nakupa računalnikov, npr. PC 264. A o računalnikih bomo drugič.
Pred par leti sem iz arhiva potegnila svoj pisalni stroj. Je kot nov. Nekaj držal s črkami je malo zvitih. To pride od dobre tipkarice. Če preveč hitiš oziroma nimaš dovolj finih prstov pa pritisneš dve ali več tipk hkrati, se držala s črkami zafecljajo. Treba jih je razmakniti in potem nadaljevati. Najlepše je bilo, kadar je bilo potrebno zamenjati trak in si imel roke vse rdeče in črne, kar nima nobene povezave z romanom enakega naslova. Stroj sem pokazala vnukinjama. Mlajša je bila izjemno navdušena. Najprej je poskusila starejša. Ker je trak že star in abšlesan, ni bilo videti teksta na papirju in je takoj obupala. Mlajši se je zdelo strašno imenitno in je pritiskala po zgoraj omenjenem ptica roparica sistemu – z enim prstom iščeš in pritiskaš tipke. Ko sta se naveličali, sem stroj odnesla nazaj v arhiv in mlajša mi je rekla: »A ne, mama, to je starinski tiskalnik.« In še prav je imela. So takoj vsi slišali, če nisi nič delal.
Slovarček:
- Enigma: električna naprava za šifriranje sporočil. Uporabljale so jo nemške oborožene sile med 2. svetovno vojno. Beseda enigma izhaja iz grščine in pomeni uganka.
Viri:
Kraj: Cerknica
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka