1965 Lož – Pavla v stari štancariji Kovinoplastike

Na sliki neznanega avtorja je delavka Pavla Debeljak Zabukovec, pri 50-tonski stiskalnici, po domače štanci, ki je postavljena v nekakšni vdolbini.

Pavla je v Kovinoplastiko, ki je takrat štela že nekaj sto zaposlenih, prišla delat iz Loškega Potoka, dve leti za sestro. Takrat je avtobus Kovinoplastike že vozil delavce v Lož iz Babnega Polja, Prezida in tudi iz Loškega Potoka, a Pavla je stanovala pri sestri v Sigi, s katero sta se šihtali, da sta izmenično pazili sestrine otroke. Tako so si takrat pomagali mnogi pari ali sorodniki: delali so v nasprotnih izmenah in se bolj malo videli, a otroci niso bili sami doma … Za njima je čez čas prišla v Kovinoplastiko tudi tretja sestra …

V zadružnem domu v Ložu, zgrajenem kmalu po vojni na nekdanjem Storžkovem zemljišču, je bila ob vhodu v dvorano najprej pantarija, kjer so izdelovali nasadila ali pante za stavbno okovje, desno navzdol pa je bila rampa v novo štancarijo, ki je vzdevek dobila po novih strojih, 30-tonskih stiskalnicah Indos, ki so stale v dveh vrstah na obeh straneh hale. Marsikomu je bil pogled nanje čudovit … Ostali stroji so bili še vedno stari, pridobljeni z vseh vetrov. Prva preprosta stiskalnica, ki je bila postavljena pozneje nasproti vhoda v tovarno kot nekak spomenik, je bila po izročilu pridobljena s Hribarjevo pomočjo iz vojnih reparacij … Ne vem, ali še stoji tam.

V štancarijo, kakršne del je na sliki in v druge oddelke Kovinoplastike pa je tudi nas osmošolce leta 1964 razrednik Mercina pripeljal na “ekskurzijo”, da smo videli, kje nas čakajo z odprtimi rokami in ponujajo dostojno preživetje. Mnogi so se res zaposlili tam naravnost iz osnovne šole, drugi pa šele po – največkrat štipendirani – pridobitvi poklicnega znanja.

Pavla Debeljak Zabukovec, ki je tudi pozneje ob delu naredila poklicno šolo, tukaj z golimi rokami – če odmislimo usnjeni palčnik, kajti usnjenih zaščitnih rokavic je bilo bolj malo – potiska v stroj mrzle pločevinaste plošče, ki so prvotno merile 2 x 1 m, potem pa so jih sodelavci razrezovali na trakaste dele različnih širin, dolge 1 m ali izjemoma 2 m. Zdi se, da stroj še proži z nogo, a ni zanesljivo in tudi nič več pomembno.

Po izseku raznovrstnih delov za okovje so nastajale slikovite mrežaste odpadne lamele, ki so jih praktični Dolinci veliko pokupili za drobiž in si iz njih izdelali ograje in ograjice vrtičkov, zajčnikov in kokošnjakov – nekatere zasilne, druge pa prav lične in dolgožive. Te so postale še ena značilnost razvijajoče se Loške doline tistega časa – lesene plotove so nadomestile doma zvezane mreže iz kovinskega odpada.

Stroj na sliki še nima pnevmatskega podajala, pločevino delavka vstavlja z rokami in s proženjem stikala izsekava sestavne dele za končni proizvod. Delo je bilo nevarno in kljub varnostnim predpisom, strogemu nadzoru, zaščitnim sredstvom, varovalnim napravam in dvoročnemu proženju strojev, so se poškodbe prstov vseeno tu in tam zgodile.

Deloma je pozneje poenostavila postopek pločevina v kolačih, ki so bili široki 1/2 metra, te pa so s strojnimi škarjami razrezali na primerne ožje trakove in šele ti so šli na končni izsek. Razrezovalnica pločevine je bila v času na sliki na drugi strani hale, kakih 15 m za hrbtom te delavke. Tam so bile postavljene krožne škarje, ki jih je skonstruiral nadarjeni mladi inženir domačin Stane Prevec. Nedaleč od tam je bilo skladišče materiala, v stari Opkovi hiši čisto blizu pa remont – delavnica za popravilo orodij.

Vzporedno v drugi hiši je bila čisto na koncu avtomatnica in še naprej mizarska delavnica, ki je bila po vojni najprej zadružna, potem pa je bila pripojena tovarni. V nadstropju Zadružnega doma pa so valjali in sestavljali kovinske karnise Loždol – še en takrat zelo uspešen proizvod Kovinoplastike. Delavke Kovinoplastike so si jih nabavile prve in skoraj ni bilo hiše v Loški dolini brez njih. Še dolgo so se zelo dobro prodajale …

Na prej omenjenih krožnih škarjah pa je delal starejši možiček, ki se mu je kar naprej dremalo in je strašno rad spal. Ker je bil razrez avtomatski, si je delavec, potem ko je nastavil vse potrebno in sprožil operacijo, k pečici na drva, ki je ogrevala delavnico, prinesel stol, da bi malce zadremal. Hudomušni sodelavci so zaspanca po tihem privezali na stol, nato pa na tla hrupno vrgli velik kos pločevine. Na smrt so se smejali njegovi paniki, ko ga je predirni tresk prebudil in se je zaman otepal stola, privezanega na zadnjo plat …

Tovarniški humor je takrat še bogato cvetel. Bilo je  lušno v šihtu, ljudje so se veselili prihoda na delo zaradi dragocenega zaslužka, pa tudi zaradi večinoma dobrovoljne družbe, v kateri so vladali lepi odnosi in vedro, tovariško in sproščeno vzdušje – mnoge delovne skupine so bile kot družine … Starejši delavci so se še čez desetletja, ko se je marsikaj spremenilo, tega vedno znova otožno spominjali …(Resnici na ljubo: to starejši vedno počno – ko so bili mladi, je bilo vse lepše in boljše …)

Kovinoplastika je že od začetka po svoje reševala veliko potencialnih socialnih problemov. Že Janez Hribar je ob ustanovitvi podjetja izpostavil načelo, naj delovna organizacija pomeni za prebivalce Loške doline tudi vsaj delno oddolžitev za vso hudino in grozote med vojno. Tako so zaposlili veliko starejših moških in žensk in jim omogočili delo, kakršno so zmogli, da so dosegli pogoje za pokojnino in s tem varnejšo starost. Še leta 1970 sta bili zaposleni ena ali dve ženski, stari okoli 70 let.

Petindvajset ali še več let po prizoru na sliki, konec 80-tih let, ko so v novi tovarniški hali Kovinoplastike stale še veliko daljše vrste glasnih strojev, pri katerih so praviloma delale ženske; ko je bilo zaposlenih že okoli 1000 delavcev ali več, delo natančno normirano, plače ne prav visoke, a javne, da je lahko vsak videl, kako ima direktor le petkrat večji dohodek od najnižjega, predpisi o varstvu pri delu še bolj strogi in izvajanje nadzorovano, alkoholna podpora delovnim naporom skrbno preganjana, a vseeno skrivaj vedno prisotna, vzdušje ne več tako družinsko in tovariško kot nekdaj – čeprav so se v tovarni še vedno spletale prijateljske, ljubezenske in zakonske zveze – pa je v nekem bolj mračnem trenutku nastal spodnji zapis:

Dobro je, da Stare slike prenesejo tudi take, z vseh vetrov znešene zapise, kot je ta: od zgodovine do gospodarstva in povrh besede, ki bi rade bile pesem …

Slovarček:

• štanca: stiskalnica za kovine
• štancarija: oddelek stiskalnic
• pant: okovje za vrata ali okna
• škarje: tukaj: stroj za vzdolžni razrez kolačev pločevine
• remont: delavnica za popravilo orodij
• hudina: trpljenje
• lušno: prijetno, lepo
• šihtati se: delati v časovno nasprotnih izmenah, n. pr. zakonca ali drugi družinski člani, večinoma zaradi varstva otrok ali nege nemočnih članov družine.

Viri:

• Ivan Zabukovec, Stari trg, september 2024, ustno

Kraj: Lož
Datum: 1965
Avtor: ni znan, precej mogoče Jože Berglez
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 22. 8. 2024
Oblika: fotografija