Na izrezu slike Jožeta Žnidaršiča iz leta 1961 je glavna ulica v Starem trgu, na kateri izstopa navpični napis Lekarna, ki ga je enako videti tudi iz nasprotne smeri in je ponoči osvetljen, saj označuje zelo pomembno lokacijo. O zgodovini lekarne mi leta 2014 za občinsko glasilo Obrh nekaj povedala Anica Hacetova, dolgoletna vodja lekarne, o nastanku zunanjega napisa na njej pa Ivan Zabukovec nedavno tega.
Anica Hace je med drugim povedala:
Ko sem leta 1953 končala šolo, so me na Okraju Postojna vprašali, ali bi hotela v službo v Stari trg, kjer se pripravlja lekarna, oziroma ali bi prišla najprej za nekaj časa v Postojno, dokler ne dobijo farmacevta. Z mano bi do tedaj imeli vsaj eno moč že zagotovljeno. Seveda sem šla. Potem so dobili magistro Zvonko Heringovo in tako sva obe prišli po direktivi v Stari trg, da bi postavili na noge lekarno. Na magistro Heringovo in najino sodelovanje imam izjemno lepe spomine: bila je zelo dobra duša, pravzaprav kar predobra. Morali pa sva se znajti, kakor sva vedeli in znali s tistim, kar sva imeli na razpolago.
Ko sva prišli, naju je čakala v zabojih oprema za lekarno – prahovke, steklenice, terilnice, tehtnice … čisto vse, vendar spakirano v zabojih. Tudi pohištvo – police, predale, pult – je prav tako bilo pripravljeno in lepo narejeno. Izdelali so ga v takratnem Mizarskem podjetju Stari trg, poznejšem Gabru, prebarval pa ga je pokojni Vinko Turšič. Nanj sva zložili vse tiste prahovke in steklenice – litrske, pollitrske, četrtlitrske, v predale sva razvrstili čaje, obvezilni material in drugo … Iz Postojne smo dobili napravo, s katero sva tiskali etikete na lekarniško posodje. To so bile nalepke z dvojnimi okviri in z lepo izpisanimi latinskimi nazivi sestavin za zdravila. Ogromno kompliciranega, a po svoje zanimivega in vznemirljivega dela je bilo, da sva natipkali, natisnili, nalepili in zaščitili vse tiste napise in z njimi sistematično opremili, kar je bilo treba. V lekarništvu je namreč natančno in zanesljivo etiketiranje izjemno pomembno …
Prišli sva decembra 1954 in takoj začeli s pripravami, prvega aprila 1955 pa smo slovesno odprli lekarno. To je bil takrat zelo pomemben dogodek za dolino. V ambulanti, ki je bila v prostorih nekdanje – in spet sedanje kaplanije – je delal zdravnik dr. Šubic, po zdravila pa so morali bolniki ali svojci hoditi v Cerknico. Kakšne so bile avtobusne zveze – naravnost nemogoče! V glavnem so iz Cerknice nosili tista zdravila šoferji: Gadža Friderik – Fric, pa Lado Škvarča … Zato je nova lekarna v Starem trgu pomenila velikansko olajšanje in napredek. Neka mama mi je ob odprtju lekarne rekla: “Joj, ko bi bili prej prišli! Mož mi je umrl, dolgo je bil bolan, do zdravil pa je bilo tako težko priti …”
Odprtje je bilo zelo svečano. Ljudje so postavili mlaje pred lekarno, igrala je – če se prav spominjam – godba na pihala, slavnostni govornik je bil predsednik Občine Loška Dolina Janez Zigmund. Na otvoritev so iz Postojne prišli okrajni funkcionar, zadolžen za organizacijo lekarne Dore Dolenc, brata dr. Ivo Ambrožič, lekarnar in zdravnik dr. Franc Ambrožič, iz Cerknice magistra Ivka Betunac … Nikogar več od teh ni.
Kako skromne razmere so to bile! Od kot je to zraslo! Ko sem prišla, sem se zgrozila – kakšni prostori! Tako je bil čuden tisti prizidek! Ni bilo odtokov, stranišče je bilo zunaj, tla so bila lesena; po njih so šele pozneje dali neko maso. Pozimi je zmrzovalo … Najprej smo imele lončeno peč, ki jo je bilo treba zgodaj zjutraj zakuriti, da se je razgrelo do takrat, ko smo odprle. Vodo smo grele na kuhalniku, šele pozneje smo imele majhen bojler. Vse je bilo tako ubogo! Kar s tesnobo sem gledala tiste prostore, vendar je v njih vseeno zaživela prva lekarna v Loški dolini … In potem dvaintrideset let, od 1955 do 1987, ko je bilo zgrajeno novo poslopje, ni bilo praktično nobenega omembe vrednega obnavljanja!
V Obrhu sta bili objavljeni tudi dve fotografiji in pod njima je pisalo:
- Med odpiranjem prve lekarne v Loški dolini: govornik Janez Zigmund, predsednik Občine Loška Dolina, desno od njega dr. Ivo Ambrožič, lekarnar, poleg njegov brat dr. Franc Ambrožič, zdravnik, skrajno desno magistra Ivka Betunac. Levo od govornika Lojze Tomc, tedaj verjetno direktor Kmetijske zadruge, katere last je bila stavba.
- Lekarna je odprta: druga z leve magistra Zvonka Heringova, desno od nje dr. Stanko Pušenjak, ob njem dr. Franc Ambrožič, zadaj med njima Dore Dolenc, okrajni funkcionar za organizacijo lekarne. Druga z desne magistra Ivka Betunac, skrajno desno dr. Branko Šubic.
Ko pa sem za neki drugi prispevek zapisala, da je vsak novozaposleni v Kovinoplastiki ob nastopu dela dobil osebno evidenčno številko, ni moglo ostati prezrto, da je leta 1954, ob ustanovitvi Kovinskega obrtnega podjetja Lož osebno številko 1 kot prvi zaposleni dobil Ivan Škrbec, pozneje eden od dolgoletnih vodilnih mož Kovinoplastike, ki pa je bil prej šef Mehanične delavnice v Starem trgu, kjer so popravljali vse “od ure do aviona”, kot se je nekoč izrazil prof. Tone Avsec. Bila je v zgradbi, ki je stala na mestu sedanje avtobusne postaje. V njej so se kalili takrat še mladi mojstri kot Zdravko Žagar, Metod Širaj, Lado Janežič, Jože Antončič in drugi; nekaj časa po Škrbčevem odhodu je bil šef delavnice tudi Lojze Mulec … Ivan Zabukovec pa se še dobro spominja svojega prvega dela v tej delavnici:
Imel sem dvanajst let, ko so v Mehanični delavnici dobili naročilo za izdelavo napisa na ravnokar odprti lekarni v Starem trgu, delavcev pa niso imeli dovolj. Tako je Ivan Škrbec vprašal našega atka, ali bi lahko jaz prišel malo pomagat, da bi kaj pridržal ali podal … Tako me je atek “posodil” tja za dan ali dva. Rad sem šel, in medtem ko sem držal pločevino, ki jo je obdeloval mojster, skrbno opazoval, kako nastaja napis za lekarno. Na pločevini je bilo točno narisano in označeno, kje jo je treba upogniti, kje izsekati črke in kakšne. V preseku je bil napis zvit v trikotnik, izsekane črke so dvakrat tvorile besedo “lekarna” in praznine črk so bile skrbno opiljene, pločevina pa pobarvana zeleno. Vstavljeno belo steklo je zaprlo luknje, v notranjost pa so vgradili luč, da je bil znak dobro videl tudi ponoči. Navpični napis, velik približno en meter, pritrjen pod kapom med oknom in vrati nekdanjega Pečetovega salona, kjer je bila lekarna, je bil tako dobro viden in čitljiv iz obeh smeri ulice …
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, oktober 2024, ustno
- Obrh, glasilo občine Loška dolina, oktober 2014
Kraj: Stari trg
Datum: okrog 1960
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Etnografski muzej
Skenirano: 19. 10. 2012 (etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka