“Mrzle rose, ostre kose, rada travca se kosi …”, poje naša narodna pesem.
Preden je včasih fant prišel do kosca, je moral vložiti kar nekaj truda. Pri kakšnih 14. do 15. letih je fant dobil svojo prvo koso. To je bila kosa manjše dimenzije, kakšnih 60 cm z lahkim in manjšim kosiščem. Dobil je še kakšno staro oslo in osovnik, pa se je začelo. Prvo na ravnem, po vrtu s kakšno mehko otavo za zajce ali za svežo krmo živini in prašičem, šele nato je šel fant počasi na senožeti. To je bil pomemben preskok, saj si fant ni več želel priti zjutraj šele z materjo in zajtrkom na senožet in potem z majhnimi grabljami ali kar z leskovo rogovilo mešati redje, medtem ko so kosci jedli zabeljene žgance.
Moj oče ni bil ravno hud kosec. Z dvanajstimi leti so ga dali v uk za krojača k mojstru Podgrajskemu v Lož. Ta poklic so mu namenili, ker je kot otrok padel z voza, kolo pa je zapeljalo čez nogo. Pustili so, da se je samo nekako zaraslo, šepal je vse življenje, a za krojaški poklic je bil dober. Niso se zmotili, res je postal dober krojaški mojster. Kositi je začel šele v zrelih letih, ko se je leta 1946 oženil in je bilo treba pripraviti seno za kravo. Pri košnji so se mu na neutrjenih rokah hitro naredili žulji, ki so ga nato motili pri krojaškem delu. Vendar se je nekako privadil tudi košnji. Kot neizkušen kosec je na začetku preveč na silo mlatil s koso, kar je bilo ob kakšnih menihih zelo slabo. Ob eni svojih prvih košenj je že utrgal koso ob peti. Da bi si kupil novo, ni bilo za razmišljat, saj so se po vojni težko dobile. Tovarna v Tržiču je šele začela proizvodnjo. Sosed Kovačev Andrej mu je pomagal. Po kovaško natančni mu je z dodano jekleno pločevino zavaril razpoko in to kako! Še danes po skoraj 70. letih var drži, pa je kosa v očetovih in nato mojih rokah prestala marsikaj.
Za koso je posebej nevarna košnja po kamnitih senožetih ali košenicah s krtinami in obraščenimi menihi. Strup za koso so tudi krompirišča in strnišča. Ne samo, da se kosa hitro skrha, hitro se lahko zlomi kosišče ali koso celo utrga, kot je bilo to pri naši kosi. Zato mi je moj oče od vsega začetka dajal dolge poduke, kako kositi. Najprej me je usmeril na vrt, potem pa sem kot srednješolec že šel z njim kosit na njivo mačji rep in nato na senožet. Na Blokah je veliko senožeti ob potočkih, ki solzijo proti Bloščici. Močvirska trava je okrogla in trda, kot mstafe, nekakšen šaš in zelo žleht za kosit. Kosec in kosa sta morala biti dobra, da se je kaj nakosilo. Tudi mi smo imeli tako parcelo, ki se imenuje Bučni devci. Od zgodnjega jutra do vročega sonca sva jo mahala, pa je bilo na koncu za en voziček sena, ki smo ga lahko pripeljali s kravo. Na začetku mi je koso brusil on, kmalu pa sem se privadil in lahko rečem, da sem prekosil učitelja v košnji, brušenju in klepanju kose, a o tem drugič.
Pri košnji s koso je pomembna drža. Čvrsto, a gibljivo v kolenih, važni so pravilni in enakomerni zamahi, brez dvigovanja kose od tal. Ne sme se preveč zajeti naenkrat in ne premalo. Širina reda mora biti ravno prava, redi ravni. Pomembno je, da je kosa pravilno nasajena. Ko kosišče postavimo navpično, označimo položaj konca ostrine ob peti, koso nagnemo v desno in konica kose mora priti v isto točko. Položaj popravljamo in na novo utrdimo z vijakom na kosirju (tulcu, obročku) ali z leseno zagozdo med jeklenim tulcem in kosiščem.
“Ne rini s špico v zemljo, na peto drži koso”, je ves čas ponavljal oče. “Špica naj drsi malo nad zemljo, pa bo šlo, noge premikaj le toliko kolikor odkosiš naenkrat!” Tako sem počasi postal spodoben kosec.
Preden so prišle v uporabo motorne kosilnice – v naših krajih največkrat BCS-ke iz Italije, smo z bratrancema Jožetom in Tonetom že pokosili senožet pod Goričicami za steljo. Nekaj let nepokošen strm travnik je bil to, ki ga je bilo treba porazirati do čistega, da so se kar kovtri stare trave z mahom vred valili izpod kos.
Danes imam doma dve kosi. Poleg te, ki ji je namenjen današnji prispevek, še eno, ki sem jo pred 30. leti podedoval po teti iz Topola. Ta je lažja, res priročna kosa, ki je nikoli ne vzamem za košnjo krompirišča ali za košnjo ob kamnitem bregu potoka. Bilo bi je le preveč škoda.
Tudi pri košnji je šel čas naprej. Najprej smo dodali električno kosilnico za trato okoli hiše. Ko je oče videl zmleto travo, je zajamral: “Kaj bodo pa kokoši jedle, kaj bo za zajce!? Vse bo hudič vzel, vse boste zapravili!” Pa je bilo trave več kot dovolj tudi za zajce in kokoši. Danes imamo traktorsko vrtno kosilnico, motorno vrtno kosilnico, motorno kosilnico na nitko, akumulatorske škarje in več ročnih škarij za trato, vse za to, da sta vrt in sadovnjak pospravljena, trava pa na gnoju ali kompostu. Upam, da se naši starši zaradi tega ne obračajo v grobu. V roke vzamem rad tudi obe stari dobri kosi, ju sklepljem in nabrusim in se zakosim v kakšen red. Nostalgija pač. Tako kot prireditev “Košnja po starem na Menišiji” in množica podobnih v bližnji in daljni okolici. Da se ne pozabi enega najpomembnejših kmečkih opravil, ki je oblikovalo našo pokrajino in dalo ime letnemu času.
Važen del kose je tudi kosišče, ki mu na Blokah rečemo kusje. Biti mora ravno, lahko, iz pravega lesa, jesena, javorja ali bukve, ravno prave velikosti, ročaji lepo zaokroženi, da ne žulijo … In tako je ta izraz prišel še v drugo rabo. Če se je fant pojavil na plesu z novim dekletom, lepo raščenim, čedno zaokroženim, ki je plesala kot perešček, je bil največji mogoči poklon, ki so ga dali možje: “Je pa rajs duobru kusje najdu! Tu pa je enu čjednu kusje!”
Slovarček:
- menih: obraščena stara krtina ali mravljišče
- koutr: odeja
- mstafe: brki
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946, 2023
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Alojz Mazij
Fotografirano: 20. 11. 2023
Oblika: predmet