Na fotografiji je pogostitev na koncu kuharskega tečaja v Begunjah leta 1958. Kuharski tečaji so bili v naših krajih vsakih nekaj let. Ta tečaj je potekal v za silo obnovljeni šoli v Begunjah. Udeležile so se ga dekleta iz okoliških krajev.
Predvidevam, da so ob zaključku tečaja organizirale pogostitev, kjer so pokazale, česa vse so se naučile, tudi postrežbe. Pogostitev je bila v duhu tistega časa. Mize so bile improvizirane, pogrnile so jih z belimi prti. Krožniki so bili pločevinasti, emajlirani z modrim robom. Gostje so sedeli na klopeh.
Le kdo ve, kdo vse je bil pa pogostitev povabljen! Desno zgoraj prepoznam učiteljice s cerkniške šole: Heda Perovič, Nada Milavec, Matilda Mele ter Justina Rode in Marija Martinčič z begunjske šole. Od gostov pa smo prepoznali samo še Andrejo Peršin (pod sliko Tita gleda naravnost v objektiv), učiteljico na šoli v Begunjah.
Tečajnice kuharskega tečaja so prepoznane na že objavljenem prispevku.
Vsakdanje prehranjevanje pa je bilo precej drugačno. Spominjam se, kako je bilo pri nas na Rudolfovem, na Vidovski planoti.
Ko je bilo uradno že vojne konec, se pri nas ni še prav nič začelo izboljševati, takrat so se ljudje, ki so vojno preživeli šele začeli zavedati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ostali smo brez vsega. Pri nekaj sosedih so bile štale, hlevi izpraznjeni, konji, voli, prašiči vse je šlo. Kleti so bile prazne. Pri nas so pobrali vso garderobo. Atu in staremu atu je ostalo samo tisto, kar sta imela na sebi. In kar je najhujše, ljudi ni bilo. Iz vasi s sedmimi hišami je vojna vzela 19 oseb, tri dekleta ter šestnajst fantov in mladih mož. Kako naprej? Praktično ni imel kdo orati, ne s čim, semen ni bilo, hrane ni bilo. Naš oče, čeprav bolan, je vojno preživel, ampak bil je. Občasno je delal v gozdu, tesal trame, nekaj zaslužil in imel »ta težko karto«. Na karto smo dobili na mesec parkrat po pol kg mesa, par kg moke, kg makaronov, riža takrat nismo poznali, pa celo eno cikorjo in divko. Pripadalo mu je tudi dva kg graha in en kg soje. Morali smo vzeti, čeprav smo imeli grah doma. Menda so zalogo graha odkopali v kleti v trgovskem skladišču na Rakeku, kjer je bila varno skrita že od začetka vojne. To smo kuhali po nekaj ur, pa še je bil ta grah tako trd, da so ga morali pohrustati prašiči.
Na podeželju je bila glavna hrana krompir. Enostaven je za pridelavo in shranjevanje. Tudi jedi so iz krompirja hitro in enostavno pripravljene. Kranjci smo se držali navodil, ki jih je ukazala še Marija Terezija, krompir je treba saditi, da ne bo lakote. Druga hrana je bila vsekakor fižol in za tem zelje in repa pa močnate jedi, malo kruha, šele nato je bilo na vrsti meso.
V vsakem primeru so bili za zajtrk žganci, največkrat krompirjevi, koruzni in nekaj malega ajdovi. Koruza je v Vidovskih hribih slabo dozorela, zato smo jo prenehali sadit. Za krompirjeve smo rabili moko iz pšeničnika, to je bil žito mešano med pšenico in ječmenom. Zelo kvalitetna moka. Vsi žganci so bili najboljši zabeljeni z ocvirki, pa ni bilo vedno tako. Na krompirjevih so bili ocvirki, vendar previdno z njimi, skromno, uhrno. Žganci so bili pred ocvirki politi s krompirjevo župco, ki je prav dobro prijala in žgance naredila sočne. Na koruzne je bolj pristajalo mleko, kakršno je bilo na razpolago. Polno mleko je bilo redko kdaj, ker je bila iz njega pobrana smetana, ki smo jo hranili za puter. Posneto mleko smo zavreli, da so v njem nastali žmitki, mleko pa malo kiselkasto in bolj zelenkaste barve. Ko smo v pinci delali puter je ostalo pinjeno mleko, ki smo ga tudi dajali na žgance. Eno in drugo je bilo bolj tako-tako, pojedli pa smo.
Kruh in bela kava z doma praženim ječmenom je bila za ta velike praznike. Na ajdove žgance smo pa dali za vzorec ocvirkov in jih zalili s prežgano župo. Na maslu smo prepražili moko, zalili z vodo in zakuhali celo jajce.
Najbolj je primanjkovalo hrane spomladi, ko so zaloge pošle, nova hrana pa še ni zrasla. Oče je prinesel z njive skledo boba vesel, bob je dozorel, ne bomo več lačni. Kakšno veselje.
Znano je, da je bil krompir trikrat na dan. Jedi s krompirjem so bile: koleraba s krompirjem, ješprenj s krompirjem, okisan krompir, krompirjevi svaljki, mešanica fižol krompir, pire krompir, pražen krompir, pečen krompir, krompir v kosih, krompir v oblicah in krompirjev kruh, krompirjevi žganci in krompir kar tako. Hrana je bila različna glede na letni čas, vsakdanjik ali praznike. Božič, Velika noč. Godovni dan vsakega izmed družinskih članov, farno žegnanje, obletnice. V ta namen smo načrtovali in hranili gotove jedi.
Za kosilo je bilo največkrat zelje in zraven mešanca, to je bil pretlačen krompir in fižol, vmes malo ocvirkov pa veliko narezanega česna. Pa žličniki iz dveh jajc za sedemčlansko družino, če kure še niso znesle, so bili pač iz enega jajca, posnetega mleka in moke. Večkrat so bili gluhi štruklji in zraven čebulna ali vinska omaka, seveda iz mošta. Ješprenj in okisan krompir pa par koščkov klobase, pa prežgana župa in polenta, pa okisan krompir z veliko čebule in palačinke. Koleraba je bila kod samostojna jed. V sezoni stročjega fižola je bil fižol pa kruhove ali pa krompirjeve šnite. Dostikrat je bil okisan fižol pa miške zraven. Te so bile zelo poceni, dobra hrana in hitro pripravljena. Popoldne za malico pa kislo mleko v latvici, še posebno, če je mama pozabila pobrati smetano dol, pa košček rženega kruha, to je bilo najboljše. Sicer pa smo dobili košček kruha, ki ga je odrezala mama in potem skrbno zavila nazaj v prtiček in shranila na polico v shrambi.
Goveje meso je bilo parkrat na leto, kadar smo prodali v mesnico k Cencu ali Bavdku kakšno žival, je mama vzela pol kg za juho in pa pljučka za obaro. Golaža in pečenke nismo poznali. Smo pa imeli za boljšo jed kokošjo juho z domačimi rezanci. Ko smo kokoš zaklali, je bila samo za v juhi skuhat. Pa zajčki, te smo imeli kar po štali spuščene, pa so jedli samo seno in se preživljali sami. Kolkor je blo, je blo. Iz njih smo skuhali obaro, pohali jih nismo, ker so bili prestari.
Velika težava je bila z jajci. Kokoši smo imeli spuščene po vrtu, da so se pasle. Pred hišo smo jim potresli kakšno pest koruze ali ječmena. Vedno je bila nevarnost, da jih je odnesel kragulj ali lisica. Pa tudi jajca so izgubljale po grmovju, vedno smo morali otroci paziti, kam se je kura skrila na skrito gnezdo. Najboljša so bila »medmašna jajca«, to je bilo v času žetve od velike maše sredi avgusta do male maše sredi septembra. Ta čas so se kokoši pasle po njivah in okoli kozolcev, kjer smo obdevali žito. Tudi po strnišču smo pograbili klaske in jih potem dali kokošim. Ta jajca so bila primerna za hranjenje za zimo. Dali smo jih v posodo s pšenico ali pa kar v kišto, kjer je bila shranjena pšenica in jih rabili pozno jeseni ali celo pozimi, ko so kokoši prenehale nesti. Ponovno so začele nesti okoli sv. Neže, to je 21. januarja, ko se začne dan daljšati. Pregovor: Sv. Neža kokošim rit odveže.
Večerje pa so bile bolj žalostne, skoraj vsak večer krompir v oblicah pa zraven redek močnik s posnetim mlekom, mlečna kaša, posukan močnik, koruzni močnik, pečen krompir in v sezoni stročji grah ali bob. Pa žganci iz koruzne moke in pečena jabolka in redko kdaj kaša s suhimi slivami, kdaj pa tudi šmoren. So pa bili suhi jabolčni krhlji ali škundri kar tako za jest mimogrede. Tudi suhe hruške so bile kar tako za čez dan, pa tudi za v šolo sem jih dala eno pest v žep, pa je bila malica. Najboljše so bile flajšarce pa usenke, čist drobčkane, pa tepke, medtem ko smo moštarce imeli samo za mošt. Sadja smo pri nas imeli veliko. Iz sliv smo skuhali marmelado, nekaj smo jih posušili, nekaj pa tudi namočili za žganje. Veliko jabolk smo posušili za krhlje v peči na lesenih lesah in jih dosušili na krušni peči. Nekaj smo jih zmleli za mošt, kar je bilo pa bolj drobnih pa smo zmlete ali sesekljane namočili v kad in skuhali žganje. Kar je bilo lepih, bolj debelih in trdnih pa smo shranili v kaščo in jih jedli še tam po novem letu. Od jabolk so se najbolje obnesli bobovci, ki so stali še do konca februarja.
Boljšo in bolj krepko hrano smo imeli v košnji ali žetvi, ali pa za delavce, ki so npr. popravljali streho ali kaj drugega na poslopju. Najbolj priljubljeni so bili vinski štrukeljci, ki pa niso bili z vinom, ampak z moštom in osladkani s saharinom, pa flancati, pražen krompir, grenadirmarš, skratka močna in kalorična hrana. Za Veliko noč in pa žegnanje smo jedli nadevan svinski želodec ali mehur, potico, orehovo, rožičevo pa tudi iz suhih hrušk je bil dober nadev. Za Božič so bile krvavice s kislim zeljem in makovo potico. Ocvirkovki smo rekli povanca, pa ješprejn z jetrnimi klobasami ali okisan krompir s klobasami kožarcami.
Ko sem že omenila saharin, ta je bil takrat strogo prepovedan. Mi smo imeli v kuhinji omarico za posodo, ki je imela za predalom za žlice še en slepi predal. Tu je bil skrit kakšen važen dokument, ki ga ni smel nihče videti, tam zraven je bil skrit tudi saharin. Mama ga je jemala ven, kadar je bila sama v kuhinji in si dala par tabletk v žep pri predpasniku in potem na hitro polovičko v zoc ali pa mošt za štrukeljčke. Saharin je preprodajala ženska iz »tadulnega» konca. Hodila je k Sv. Vidu k maši ali pa večernicam vedno v zelo široki kikli in še širšem fertohu, na notranji strani teh oblačil pa je imela prišite majhne žepke in v njih saharin. Posamezna ženska je sedla k njej na klop in sta izmenjali dinarje – saharin. Nihče ni vedel, zakaj se ji reče saharinka.
Prave kave nismo poznali, zoc za belo kavo smo kuhali iz doma praženega in mletega ječmena. Za kakšen priboljšek so si ženske ocvrle bezgovo cvetje z jajcem, ali morda šoto za moč, to je bilo stepeno jajce in sladkor.
Hrana, četudi z zelo malo mesa, je bila raznolika, zdrava, okusna, smo pa bili zelo odvisni od letine. Lahko je bila suša ali moča, tudi kakšen vihar je naredil veliko škode, tako kod sedaj, je pa vedno bilo kakšnega pridelka več, pa drugega manj.
Vsekakor je bilo bolezni manj, holesterola, pritiska, putike, sladkorna zelo redko kje, zdravnika nismo poznali. Razne prehlade ali celo pljučnice so mame same zdravile. Z vrelo vodo je prelila senen drob in otroka pokrila, da je vdihaval to vročo paro. Potem pa zavila v odejo, da se je otrok spotil in po navadi hitro ozdravel. Ali pa kamilice, te so bile obvezno doma, pa rman, janeževe rože, tavžent rože, žajbelj za grlo, pelin za želodec, cvet od žganja za rane razkužit, ta je bil vedno shranjen v majhni flaški v zidni omarici, pa mazilo iz masti in arnike, kostanjevo mazilo.
Prispevek je napisala Ana Ivančič.
Slovarček:
- zoc: napitek iz praženega ječmena in korenine cikorije, nadomestek kave
- puter: maslo
- kišta: zaboj
- šnita: rezina
- saharin: umetno sladilo
- fertoh: predpasnik
Kraj: Begunje
Datum: januar 1958
Avtor fotografije: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2015
Oblika: negativ 6×6