Mladenko s slike je moja generacija poznala samo še kot starejšo, malce nenavadno gospo, ki smo jo videvali v Ložu in so nam starejši o njej povedali, da je upokojena učiteljica Julka Turk.
No, na tej sliki iz zapuščine Franca Trudna je videti še zelo mlada, nasmejana in prepoznavna tudi po kodrčkih na čelu. Na tej spletni strani je bila že večkrat omenjena.
Z odločno, lepo izpisano pisavo je 12. 7. 1942, morda ob koncu pouka sredi vojne, napisala posvetilo svojemu učencu. Kdo je bil to, da je slika pristala pri Trudnovih? Je bila namenjena fotografovemu nečaku Dušanu? Zdi se mogoče … Nenavadno pozorno od učiteljice, nikoli nisem slišala, da bi učenec dobil učiteljičino sliko za spomin. Vpis v spominsko knjigo že, slike pa ne. In končno: je sliko napravil Truden, kot bi pričakovali, ali je v hišo prišla po drugi poti?
Nenavadna fotografija s posvetilom nas pravzaprav ne bi smela presenetiti, če upoštevamo anekdote, ki so se ohranile o svojemu poklicu zelo predani in otrokom naklonjeni učiteljici Julijani Turk. Ena pravi:
Nekoč je učiteljica Turkova v šoli vprašala otroke, kdo je že jedel torto, ki je bila na siromašnem podeželju takrat komaj predstavljiva dobrota. Otroci so se najprej malo pomišljali, potem je eden obotavljaje dvignil roko, potem drugi in tretji in nazadnje vsi – razen Bunkarjevega Jerneja. “Ti pa nisi še jedel torte, Jernej?… No, tako, prav …” je rekla. Naslednjega dne pa je prinesla v šolo čisto majhno torto in jo postavila pred Jerneja, ki je edini povedal po resnici. Seveda so si tudi drugi otroci zaželeli tortice, a bilo je že prepozno …
Julijana Turkova je bila rojena okoli leta 1903 v meščanski uradniški družini z enajstimi otroki v Ložu. Prvih pet sorojencev je umrlo še v otroštvu, preživeli, a ostali neporočeni, so bili Julka, Milči, Edvard, Franci, Talči in Hilda. Edvard je bil v Ložu zborovodja, kapelnik in organist, Franci je hodil v trgovsko šolo, ob koncu prve svetovne vojne hudo zbolel in ostal bolehen vse življenje; Talči se je po posebnem postopku, tako da ni bila vajenka, izučila za šiviljo, Hilda je hodila v meščansko šolo v Kočevju, Julko, kot najstarejšo od preživelih otrok pa so starši pri uršulinkah v Škofji Loki (ki so delovale tudi v “Čopovem gradu” na Babnem Polju, dokler ga niso požgali Nemci) izšolali za učiteljico.
Julijana, Julka ali Julija, kot se je prestavljala, je bila zelo prizadevna študentka, ki je študij končala v roku in takoj po diplomi začela poučevati v Starem trgu. Nekaj časa je učila tudi v Iga vasi in v tistem času stanovala v Pudobu. Kot so starši pomagali njej, je tudi ona s svojo plačo podpirala mlajšo sestro Milči, ki je tudi šla na učiteljišče, a ga potem ni končala.
Julija je bila v mladosti zelo družabna in je veliko potovala, pa tudi sicer je bila razgledana, dobro izobražena in zelo uglajena. Če si na primer omenil, da si bil na Triglavu, pri Sedmerih jezerih ali kje drugje, je hitro povedala: “O, tam sem bila pa tudi jaz!”
Zlasti blizu ji je bila glasba, kakor večini v družini; igrala je na harmonij in klavir in rada tudi koga malo poučila o tem. Zelo dobro je pela, zlasti ji je bil ljub operni način petja, ki pa pri domačinih ni bil lepo sprejet. Bila je namreč cerkvena pevka, tam pa so jo nekoč okoli leta 1960 odslovili, češ da njen način petja za zbor ni sprejemljiv, kar jo je neskončno prizadelo.
Poučevanje je imela zelo rada in ga je do potankosti obvladala, zlasti matematiko in slovenščino. Bila pa je ne samo predana in prizadevna, ampak tudi pedantna in stroga učiteljica. Še potem, ko je bila že davno upokojena, je svojim mladim sorodnicam z veseljem tu in tam pomagala pri matematiki ali jim pregledala domačo nalogo iz slovenščine. Že po ličnem in skrbnem zapisu na sliki vidimo, kakšen odnos je imela do jezika in pisanja. V duši je ostala učiteljica do konca.
Zasebno ni bila preveč srečna, tudi zdravje jo je izdalo, tako da po vojni ni več poučevala, je pa dolgo ostala v spominu njenih starejših učencev in someščanov.
Viri:
- Valerija Gačnik, Lož, julij 2023, ustno
Kraj: Podcerkev, če drži domneva, da je fotografiral Truden, sicer kraj neznan
Datum: okoli leta 1928
Avtor: Franc Truden ali neznan (?)
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: fotografija