En posnetek sveže urejenega groba in dva ob obnovi nekaj let pozneje je napravil Franc Truden, domnevam da potem, ko so mu povedali za novo ureditev in priporočili fotografiranje oziroma se je za to odločil sam iz pietete do tega in drugih pokojnih.
Na starejši sliki na beli tablici lahko razberemo: ” Tu počiva borec Giuseppe Barbarossa. Slava!” Nobene letnice ni ali drugega podatka, samo velika zvezda nad tablico. Grob je videti sveže urejen. Glede na sledi lopate ob robovih in tanko potreseni pesek ugibam ali je to prva ureditev groba nekaj mesecev po pokopu, ko so morali urejevalci nekaj odvečne zemlje umakniti z gomile, da bi lahko oblikovali in z zelenjem obsadili grob, kot veli navada. Zato ocenjujem kot leto nastanka slike 1946.
Za tablico z napisom je postavljena vaza s svežimi gladiolami, v drugi vazi so georgine in morda zlata rozga, skratka cvetje, ki cveti konec julija in avgusta. Na obodu groba se zdi, da so v zemljo potaknjeni sveži cvetovi morda rumenih krompirjevk ali kozmej – vsekakor se je nekdo zelo potrudil, da je grob urejen in okrašen. Je bilo za veliko mašo, 15. avgusta, ko ljudje v teh krajih tradicionalno očistijo in okrasijo grobove umrlih in bi bila velika sramota, če bi bil grob partizana zanemarjen, ne glede na to, da očitno ni bil domačin? Kdo je takrat poskrbel za to – so bile mladinke, AFŽ, vaščani, ZB NOV? Mogoče vseeno sorodniki pokojnega?
Na tej sliki, ki je nastala nekaj let, morda desetletje in več kasneje, se dobro vidi, da so grobovi v ozadju obrnjeni drugače kot grob Giuseppa Barbarosse, kar govori v prid pokopališču v Podcerkvi, čeprav se večina od nas, ki smo grob videvali, več ne spomni zanesljivo, kje je v resnici bil … Glede na sliko bi bil lahko na vzhodni strani podcerkavskega pokopališča ob glavni potki, pravokotno nanj bi bili večinoma grobovi Nadleščanov ob vzhodnem zidu.
Na drugem posnetku obnovljenega groba se kar dobro vidi vklesan križec nad imenom, ki ga delno prekriva krak zvezde, in pa da na sosednjem grobu piše Rodbina Komidar Alojzij. Priimek Komidar je pogost v Nadlesku, Nadleščani pa so po starem večinoma imeli grobove v Podcerkvi pri svetem Martinu …
A: T., roj. 1941, katere družinski grob je v Podcerkvi, se spominja, da so otroci o nekem grobu govorili, da je bandiera rossa (rdeča zastava), kar se rima na barba rossa (rdeča brada) – tudi to pritrjuje domnevi, da je bil grob s teh slik v Podcerkvi.
Iz otroštva se tudi jaz medlo spomnim tega prizora z italijanskim imenom in zvezdo, kar me je začudilo, ker nam takrat ni še nihče povedal, da so tudi Italijani imeli svoje partizane in protifašiste, pa da so po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 mnogi italijanski vojaki prestopili k partizanom … Še vedno ne vemo, kdo je bil Giuseppe Barbarossa, vsekakor pa je bil partizan, o čemer pričata zapis “borec” in zvezda na obeh nagrobnikih.
Glede na najverjetneje še povoščene papirnate rože na smrekovem venčku (kakršne je med drugimi delala Točkova mama iz Podcerkve), sta druga dva posnetka, ko je postavljen nagrobnik in grob obnovljen, najbrž nastala okoli leta 1960 ali le malo pozneje. Morda za obletnico partizanove smrti nekje med leti 1943 in 1945? Spomenik je videti nov, oklep groba pa rabljen, okoli je na debelo nasut pesek. Priimek je zdaj zapisan z dvojnim s, prvič na začasni tablici pa je bil le z enojnim. Na grobu je sveže posajen šop velikolistnega zimzelena, ob spomeniku pa na vsaki strani grmiček pušpana. Način zapisa in vrsta v beton vglobljene kamnite plošče na spomeniku nista običajna za takratne razmere pri nas. So bili svojci padlega tisti, ki so z kdo ve kakšnim trudom poiskali grob sorodnika in ga uredili; je bila to krajevna organizacija ZB NOV ali kdo drugi? Vse je utonilo v pozabo, ostale so le te tri fotografije in ime Giuseppe Barbarossa. Kdo je bil, kako je prišel v naše kraje, kako je umrl, kdo ga je pokopal in skrbel za njegov grob?
Ko sem iskala kakršne koli podatke ali vsaj delce spominov o tem človeku in njegovem grobu, sem prejela dve pripovedi Staneta Haceta iz Podcerkve o tistih strašnih časih, ki najbrž z grobom na sliki nimata očitne povezave, razen če je v njem pokopan eden od obeh ujetnikov iz prve pripovedi:
Po kapitulaciji Italije so Nemci ujeli dva italijanska vojaka. Imeli so ju zaprta v Samprtovi svinjski štalci. Zjutraj, ko so šli naprej, pa so ju na sredi vasi postavili ob zid. Eden je jokal “Mamma mia!”, ko je stal na vogalu Knausove hiše in pridrževal hlače, ki so mu lezle dol, saj so mu kot zaporniku najbrž vzeli pas. Potem so ju odpeljali pod vas in ustrelili s puškami in še od blizu s pištolo … To je moralo biti v času prve nemške ofenzive po kapitulaciji Italije …
Drugi spomin:
V Grintovcu pod Podcerkvijo so trije partizani šli v patrolo od Podgore sem. Dva sta obležala pod domobranskimi streli, eden pa se je ranjen plazil po travi proti Bregu. Domobranec domačin je prišel za njim, ga pokončal in slekel hlače angleške uniforme, ki jih je imel oblečene. Lužarjev ata je slišal, ko mu je rekel: “Kaj si – kaj si rekel??!” Potem je dvakrat počilo in ga je pokončal. Knavsov stari oče je z vrta to gledal in mu potem rekel:” V prvi svetovni vojni smo ranjencem prizanesli!” Domobranec pa mu je zabrusil:” Če ne boš tiho, bom pa še tebe!!”
Pripovedovalec je bil takrat še deček (r. 1931) in tudi ti grozoviti dogodki so ga zaznamovali za vse življenje. Skoraj do besede enake pripovedi, ki jo je kot otrok slišal od starejših mož, se spominja tudi Franc Bavec. Odrasli možje iz Podcerkve so bili takrat v taboriščih, pri partizanih ali zelo redki pri domobrancih, doma pa le starci, invalidi in dečki …
Podobno kot na drugih pokopališčih so bili tudi v Podcerkvi, takoj desno pri vhodu, grobovi neznanih iz vojne, trije ali več. Franc Bavec je pozneje z drugimi pionirji za Dan mrtvih tja v spomin in počastitev prinašal sveče in cvetje, kot je bilo tedaj povsod v navadi.
Spomenik NOB, ki stoji približno sredi pokopališča v Podcerkvi, je bil po spominu kamnoseka Toneta Šepca postavljen okoli leta 1968. Postavila ga je, podobno kot druge po dolini, ekipa njegovega očeta. Na njem poleg imen poznanih umrlih v NOB po vaseh, ki jih pokriva to pokopališče, piše tudi “12 neznanih”, vendar pa Giuseppe Barbarossa ni bil neznan, a tudi poimensko ni zapisan.
Franc Bavec pove še tole:
Na Nadleškem polju so pred leti svojci s Primorske na mestu, kjer je bil ustreljen, postavili bel križ z imenom Angelo Batagelj. Kje je Angelo Batagelj pokopan ni znano, lahko pa domnevamo, da v Podcerkvi pri vhodu v grobovih neznanih, saj je bilo to pokopališče najbližje kraju njegove smrti.
Po kar dolgotrajnem in temeljitem poizvedovanju, ko se je zdelo, da ni mogoče nič več izvedeti o grobu Giuseppa Barbarosse, je prišlo zanesljivo sporočilo, ki je potrdilo vsaj domneve o lokaciji groba:
Res je obstajal na pokopališču v Podcerkvi. Danes je tam grob družine Kinkela iz Nadleska, za katerega skrbijo sorodniki. Kaj se je zgodilo s prvotnim grobom Giuseppa Barbarosse ni znano, vendar je precej realna domneva, da so ga v skladu s predpisi prekopali v zadnjih 30 letih, sploh, če zanj nihče ni plačeval zahtevanih pristojbin. Kje je končal njegov nagrobnik pa ni znano.
Naj dodam še, da se kamnosek Tone Šepec spominja še dveh grobov z italijanskima imenoma iz istega časa, in sicer sta (bila?) na Gori pri Sodražici.
Viri:
- Tone Šepec, Stari trg, julij 2023, ustno
- Franc Bavec, Podcerkev, julij 2023, ustno
- Stana Hace, Podcerkev, julij 2023, ustno
- Stane Hace, Podcerkev, julij 2023, ustno
- Anita Manfreda, Podcerkev, julij 2023, pisno
- A. T., Stari trg, avgust 2023, ustno
- H. N., Lož, avgust 2023, ustno
Kraj: Podcerkev
Datum: verjetno 1946 in 1960
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2012 in 10. 7. 2012
Oblika: fotografija in 2 stekleni plošči 15×10