Slika ima naslov »Doktor«. En star ofucan zdravnik posluša pljuča ali pa srce res luškani deklici – z ušesom, ker je stetoskop »pozabil« v ordinaciji. Recimo. Razglednica je kromolitografija. Ustvaril jo je Albert Andréj Guillaume, francoski žanrski slikar (1873 – 1942). Poleg razglednic je risal oziroma slikal še plakate, ilustracije in karikature. Na njih je satirično prikazoval meščansko življenje v Parizu. Kmalu so odkrili njegov talent in začel je dobivati naročila znanih publikacij: Le Figaro, Gil Blas, Le Pays de France in Le Frou-Frou. Risal je reklamne plakate in napovedi gledaliških predstav. Skupaj z bratom Henrijem sta ustvarila umetniški prispevek za svetovno razstavo v Parizu leta 1900 pod naslovom »Théâtre des Bonshommes Guillaume«. Za upodobitev znanih osebnosti v podobi satiričnih lutk sta bila nagrajena z bronasto medaljo in deležna velikega javnega priznanja. Predstavo je akustično spremljal fonograf. Guillaumova najboljša in najuspešnejša dela so bila objavljena v zbirki “Les maîtres de l’affiche”, kar v prevodu pomeni “Mojstri plakata”.
Tudi jaz sem včasih bolna, čeprav se zdi, da ni tako. Neko soboto sem se zbudila nekam čudna. Še bolj kot ponavadi. Izmerim si vročino. Štirideset. O, to pa ni malo. Ah, malo bom poležala pa bo jutri dobro. Itak je januar, na vrt ni treba, snega za kidat pa ni. V nedeljo pa ni bilo dobro. Termometer je kazal še več. A ne tisti zunaj. Kaj naj zdaj. Moja zdravnica dela šele v ponedeljek popoldan. Čakajmo. V ponedeljek popoldan me je nekdo, sem pozabila kdo (od vročine se možgani stopijo), peljal k zdravnici. Tam povem, da imam že tri dni štirideset vročine.
– Ja kje ste bili pa do sedaj?!
– Vikend je bil.
– Urgenca dela vsak dan.
– Pa nisem hotela sitnariti.
Potem mi naroči, naj grem dat kri – najhujše, kar se mi lahko zgodi. Ko dobi izvide, me pokliče. Vsa je razburjena: »Gospa Gantar, CRP je štiristo.« Kasneje sem šla gledat na internet, kaj je to. Dobila sem nasprotujoče si informacije in nič mi ni bilo jasno. Vesela sem bila, da je bilo zdravnici. Poslala me je v Ljubljano. Sz rešilcam. Ko so me naložili vanj, reče šofer spremljevalcu, da bo prižgal sireno, »da se ne bo gospa ustrašla«. Ma ne bom se. Ti kar užgi. Kadar smo se peljale na gasilske vaje, sem šoferja vedno prosila, naj malo lučke pa sireno prižge. Nikoli ni hotel, ker se menda ne sme. Pa še to mimogrede. Ko se je mami odprla fistula za dializo, jo je tudi rešilec odpeljal. Po kakšnih petnajstih minutah vožnje je rekla: »Danes pa dolgo nismo v Cerknici«. »Gospa«, je rekel spremljevalec, »smo že v Ljubljani.« Mene so peljali na infekcijsko kliniko. Sem bila takoj na vrsti. To je prednost, če te pripelje rešilc. Posadili so me v eno sobo. Sprejelo me je eno mlado dekle. Predstavi se kot zdravnica, čeprav ne kaže več kot dvajset let. Začne se spraševanje. Če sem bila kaj v tujini. Zadnjih pet let ne. Je bil kdo od mojih v tujini. Tudi ne. Sem kaj takega pojedla. Nič drugega kot običajno. Z odgovori očitno ni bila zadovoljna in rekla, da bo prišel predstojnik in me pregledal. Kmalu vstopi en mlad fant in se predstavi kot doktor ta in ta – predstojnik. Ne vem, če ima že trideset let. Ponovi že postavljena vprašanja s poudarkom na tem, če sem bila kaj v tujini. Pa kaj je s to tujino?! A doma človek ne more normalno zbolet?! Nadaljuje.
– Sami živite?
– Z mačko.
Ga slišim, da se hihita, čeprav je obrnjen s hrbtom proti meni.
– Kako ji je pa ime?
– Florjanca.
– Zakaj pa?
– Kako pa naj bo ime gasilski mački?!
– Jurij.
Tle me pa ne boš pr’jatu. Na svetnikih imam magisterij. Mi je mama, ki ni nič dala na knjige, kupila eno z naslovom »Svetniki in godovni zavetniki«. Obvladam. In ga podučim:
– Jurij je ubil taščo, pardon, zmaja. Gasilski zavetnik je pa Florjan.
Ko je bilo konec mačje debate in zaslišanj o tujini, me je poslal na rentgen. Tam so ugotovili, da imam samo pljučnico. To bi lahko naredili že v domačem zdravstvenem domu. Bi bilo najhitreje in najceneje. Ni čudno, da zdravstvo nima nobenega denarja. S to informacijo sem odšla nazaj k predstojniku. Ni me več spraševal o tujini. Ugotovil je, da najbrž težko diham. Povedala sem mu, da ne. Nisem mu pa, da sem v soboto še kadila. Ja, Filter 57 te strenira, da si navajen na pomanjkanje kisika in zaradi ene pljučnice nič težje ne dihaš kot običajno. Ker za rešilca ni povratne karte, me je prišla iskat sinova tašča. Dobila sem ene hude antibiotike. Osem jih je bilo pa enega na dan se vzame. Tašča jih je šla iskat v dežurno lekarno, ker je bilo že pozno zvečer. Kmalu je prišla nazaj povedat, da jih je treba doplačat in če jih bom vzela. Seveda jih bom, madona, a naj crknem!? Saj ji bom večno hvaležna. Ker sem bila dosti po bolnicah, me je vedno ona peljala in ostala z mano. Se tam fino znajde, ker je bila sestra. Jaz se znajdem samo na vrtu. Še v Dovcah (predel Rakeka) sem se enkrat izgubila. Hvala, Maja! Ko je prijel prvi antibiotik, bi jaz pa že kar kaj delala. Potem mi je pa še Evgen župco prinesel in sem bila prec zdrava. Župo res dobro naredi. Še angelčki bi jo jedli. Sam pravi, da si upa z njo na vsako tekmovanje za Master Šefa.
Slovarček:
- kromolitografija: metoda za izdelavo večbarvnih odtisov. Ta vrsta barvnega tiska izhaja iz postopka litografije in vključuje vse vrste litografije, ki se tiskajo v barvah. Ko se kromolitografija uporablja za reprodukcijo fotografij, se pogosto uporablja izraz fotokrom.
Viri:
Kraj: Pariz
Datum: 1928
Avtor: Albert Andréj Guillaume
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 19. 3. 2020
Oblika: razglednica