Razglednico Snežnika je 1962 iz Ilirske Bistrice poslalo dekle (imena ne razberem jasno) prijateljici v Stari trg. Notranjski Snežnik, dvoglavi vrh (Veliki Snežnik 1796 m; Mali snežnik, 1694 m) je najbolj južna gora tolikšne višine. Samo zaradi precejšnje odmaknjenosti na jug ta najvišji zunajalpski vrh ni vključen v Slovensko planinsko pot, ki poteka od Nanosa čez Slavnik k morju.
Snežniško gospostvo, več kot 18.000 ha, je bilo od 1853 v lasti nemških knezov Schönburg-Waldenburg s sedežem v gradu v Kozariščah. Po letu 1920 je manjši del snežniškega območja pripadel Kraljevini SHS in nemški veleposestnik se je izognil agrarni reformi tako, da si je pridobil državljanstvo te nove države. Lastništvo gozdov na italijanski strani pa je obdržal tako, da je vrh Snežnika podaril fašistični vladi. Benito Mussolini je kmalu z njim nagradil pesnika, desničarskega poslanca, govornika, ki je obujal renesančne mite, Gabriella D’Annunzia (1863-1938), kateremu je kralj 1924 podelil še plemiški naziv Principe di Montenevoso, Knez Snežnika, kot so goro poitalijančili. Takoj ob začetku prve svetovne vojne se je že priletni pesnik kot prostovoljec vključil v italijansko vojsko in sodeloval v zračnih bitkah. Znan je njegov podvig, ko je 9. avgusta 1918 s 87. eskadriljo preletel Dunaj in odvrgel 350.000 letakov, ki so pozivali Dunajčane in cesarstvo k predaji in peli hvalnico Italiji. Največjo slavo pa je dosegel 12. 9. 1919, ko je v povojni zmedi, državna meja še ni bila določena, z nekaj stotinami prostovoljcev vkorakal v Reko in tam 19 mesecev vzdrževal fašistično državo.
Zaradi zgodovinske resnice je treba dodati, da je nasprotoval Mussolinijevemu zavezništvu s Hitlerjem, a ga duce ni hotel sprejeti na pogovor.
Tik pod vrhom Velikega Snežnika na višini 1796 m stoji koča Draga Karolina. Planinsko društvo v Ilirski Bistrici je 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov postavilo najprej zavetišče, kasneje pa planinsko kočo. Poimenovana je po učitelju iz Ilirske Bistrice Dragu Karolinu (1901-1993), ki je posvetil življenje tej gori. Kot predsednik Planinskega društva je pomembno pomagal pri gradnji obeh koč, raziskoval pa je tudi preteklost snežniških gozdov, ohranil legende, pripovedi in pričevanja iz ljudskega izročila. Izdeloval je tudi razglednice in planinske spominke. Leta 1994 je bila koča prenovljena in vsi, ki s cerkniške ali loške strani gledamo zasneženi vrh še pozno v pomlad, si lahko predstavljamo, kako imenitni razgledi se nudijo od tam, tudi celoten Kvarnerski zaliv z ladjami je kot na dlani.
Nekoliko niže na robu gozdne jase na Sviščakih na višini 1242 m, od koder je na Snežnik poldrugo uro hoje, je italijanska planinska organizacija (CAI) leta 1924 postavila impresivno napol vojaško planinsko kočo (že objavljena na Starihslikah), ki pa je v dneh ob koncu vojne pogorela. Planinsko društvo Ilirska Bistrica je po vojni prevzelo hlev ob porušenem planinskem domu, ga temeljito popravilo in kočo 1951 poimenovalo Cankarjeva koča. Po letu 1968 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom. Na tej razglednici je še prvotna zgradba. Dom je razen ob četrtkih stalno odprt. Na pobočju za domom je bilo doga leta vabljivo smučišče z vlečnico, a so podnebne spremembe z milimi zimami prekrižale velike načrte Bistričanov s tem smučiščem. Tudi nadmorska višina 1200 m na senčni legi ne zagotavlja več dovolj snežne odeje. Marsikomu pa verjetno ni znano, da je bila lani v celoti asfaltirana cesta iz Ilirske Bistrice na Sviščake, kar je 19 km vožnje skozi gozdove. V bližini koče je v preteklih desetletjih zraslo naselje počitniških hiš, posebej priljubljenih med prebivalci naše obale. Poleti, ko mi s kontinenta trumoma hitimo v gnečo na morju, se oni odpravijo v mir in hlad bukovih gozdov na Sviščakih.
Viri:
- Enciklopedija Slovenije, knjiga 12, str. 96-98
- Jože Dobnik: Vodnik po planinskih kočah v Sloveniji. Planinska zveza Slovenije, 2007
Kraj: Snežnik
Datum: 1962 (poštni žig)
Avtor: neznan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: razglednica