V Pekel se lahko podamo peš ali z avtomobilom. S slednjim prav povsod ne bo šlo. Od Gostišča Pekel krenemo mimo Brancelj-Koširjevega mlina čez brv. Ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura peklenščka, ki kraljuje nad Peklom in peklom, v katerega sicer vodi daljša, a zanesljiva pot, če se le malo potrudimo. Po par sto metrih ponovno prečkamo strugo Borovniščice. Kraj se imenuje Galerija. Na desni vidimo lomljenje dolomita v ravnih ploskvah.
Kar nekaj krajev v Sloveniji se imenuje Pekel. Najbolj znana sta jama Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini in soteska Pekel pri Borovnici. Strugo potoka Otavščice, ki priteče z bloško-rakitniške planote na Ljubljansko barje, so predniki poimenovali Pekel. Ime je dobila zaradi težke dostopnosti in ponekod celo neprehodnega terena.
Zemljišče, po katerem padajo slapovi, je bilo nekdaj last posestnikov. Njihovo moč je želel izrabiti tovarnar Josip Lenarčič z Vrhnike in v začetku 20. stoletja zgraditi elektrarno. Tega ni realiziral. Pred prvo svetovno vojno je bilo največ obiskovalcev v času, ko sta cvetela Kranjski jeglič, tedaj imenovan Kranjska prvenčica (Primula Carniolica) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Sem je rad zahajal borovniški nadučitelj Franc Papler (1842 – 1911), ki ga je takole opeval:
»Peklenski ogenj tu ne peče,
nebeški le se širi hlad.
Po slapih bistra voda teče,
po grlih naših – trte sad.«
Pohodnik je na poti v Pekel. Cesta je res lepa, bogato drevje nudi senco. Prepričana pa sem, da kljub imenu v Peklu ni vroče, saj voda ozračje primerno shladi. Včasih smo za nemogoče rekli, da bo prej pekel zmrznil. Ta pri Borovnici pa tudi zares kdaj zmrzne.
Otvoritev Pekla pri Borovnici je bila 28. junija 1904, na praznik sv. Petra in Pavla. Poti so bile na novo narejene prav tako mostiči in stopnice k slapovom. Slovesnosti so se udeležili tudi visoki predstavniki in člani Slovenskega planinskega društva.
Skalni osamelec se imenuje Hudičev zob. Pod do njega je zahtevna in zavarovana z jeklenicami. Poimenoval ga je Frole Strmiški, ki je ob otvoritvi Pekla nanj obesil slovensko narodno zastavo. Anton Kobi, tedanji klerikalni poslanec, mu je pohujšljivo imenovanje očital. Frole se je branil: »Saj leži vendar v Peklu. Za pekel peklenska, za nebesa nebeška imena.« Malo pod vrhom lahko pogledamo skozi skalno okno v zajedo, ki je nastala s prelomom. Z vrha je lepa razgledna točka.
Viri:
- Slovenec: političen list za slovenski narod (25.06.1904), letnik 32, številka 143. URN:NBN:SI:DOC-CHSVR80E from http://www.dlib.si
- http://www.vborovnici.si/index.php/znamenitosti/pekel-pri-borovnici
Kraj: Pekel pri Borovnici
Datum: 1935
Avtor: A. Lebez
Zbirka: Martin Carneluti
Skenirano: 6. 3. 2023
Oblika: fotografije