Domnevno leta 1960 je bila mogoče na starotrških Mandrgah, kjer stoji Lažanova domačija – ali pa kjerkoli drugje, saj lokacija ni prepoznavna – narejena ta poletna slika. Fotograf je neznan – v bližini sta tedaj ljubiteljsko delovala Lojze Tomec in Jože Berglez, a lahko je avtor posnetka kdorkoli. Na njem so na levi Ivanka Žnidaršič, v sredini Janez Zigmund, poleg njega pa Ivankina sestra in Janezova (poznejša?) žena Slavka.
Janez Zigmund je bil v Vrhniki že pred vojno “vaški mož”, neke vrste zaupnik vaščanov in vez z oblastjo, ampak njegove vloge ne znam natančneje opisati. Med vojno je bil med organizatorji odpora, potem partizan in po vojni vsestranski funkcionar, ves čas pa predan čebelar. Bil je že zrel moški, ko se je poročil s čedno trgovko Lažanovo Slavko z Mandrg. Skupaj z njeno sestro Ivanko jih tu vidimo na sliki, Janez in Slavka pa sta zaživela na med vojno požgani, pozneje pa obnovljeni Zigmundovi domačiji v Vrhniki, od katere je po požigu ostal cel le še zid gospodarskega poslopja. Takrat je zgorel tudi njegov veliki in lepi čebelnjak.
Janez, včasih podpisan tudi kot Ivan Zigmund je umrl 7. dec. 1985, pred tem pa v življenju napravil veliko pametnega in koristnega tudi za svoje okolje. Ne čudi, da je bil poleg partizanske spomenice deležen različnih priznanj tudi po čebelarski strani. Bil je na primer prejemnik priznanja Antona Janše III. in II. stopnje ter razglašen za za častnega člana Čebelarskega društva Cerknica , kar se je zgodilo 24. 6. 1979 ob 60- letnici društev v občini Cerknica.
Miroslav Juvančič je v reviji Slovenski čebelar iz leta 1935 našel zelo zanimiv Zigmundov članek o medenju hoje, ki ga je podpisal kot Ivan Zigmund iz Vrhnike pri Starem trgu:
»V krajih v višjih legah, posebno tu kjer čebelarim jaz, kjer je izrazit kraški svet, zaraščen večidel z iglastim drevjem, smo čebelarji navezani edino le na pomladansko travniško pašo, ker tu ponavadi ne uspeva strniščna ajda. Izjemoma imamo tudi jesensko pašo, pa le kadar izdatno medi gozd, kar se zgodi le na vsakih 4 do 5 let. Zato ni čudno, da se ob novici »hoja medi «, vzradosti srce vsakega tukajšnjega čebelarja, ker le tedaj ima upanje na bogato čebelarsko letino. Pa tudi čebele se razveselijo tega. Najprej zaslede pašo najbolj močni in živahnejši panji, potem se pa kmalu iz vseh panjev ulivajo celi roji proti gozdu kakor za stavo, in čebelar se čudi, kaj zmore ta mala žival ob dobri paši, ko se sati kar vidoma polnijo z medom. Vendar pa razmeroma le malo čebelarjev ve, kako prav za prav in na kak način hoja medi.
Stopimo torej v gozd in oglejmo si to stvar natančneje. Ko pripognemo spodnje veje, navadno ne opazimo ničesar, razen »medene rose«, ki se sveti po iglah. Ako jo primemo, se nam prsti kar sprijemajo. Toda, ako se povzpnemo više na drevo in odlomimo kos veje ter natančno pregledamo poganjke dotičnega leta, opazimo neko iglasto ušico, kako tišči svoj rilček pod pecelj hojeve igle in sesa drevesni sok. Na enem poganjku sta kvečjemu dve. Oglejmo si živalco natančneje, kar omogočimo s tem, da jo stresemo z vejice na roko, ker drugače je ne moremo dobiti na plan, ker se urno kreta sem in tja med iglami, slično kakor krpelj na matici. Od ostalih listnih uši se razlikuje na oko v tem, da je popolnoma gladka in take zelene barve, kakor hojeva igla. Po sredi hrbta ima malo temnejšo progo. Zaradi te podobnosti z iglo hoje, in ker se drži večinoma v višjih vejah in proti vrhu hoje, jo zelo težko zapazimo in lahko prezremo, ako vejice natančno in z zanimanjem ne pregledamo. Zaradi te okolnosti čebelarji mislijo, da ob ugodnem vremenu igle same od sebe izločujejo sladki sok. Usta te ušice so na oči slična ustim čebeljega krplja. Dolga so do 3 mm, široka pa 1—2 mm.
Ko imamo ušico na dlani in jo na lahko pobožamo s kako bilko ali z drugim lahkim predmetom, izpusti iz dveh hrbtnih 162 žlez ali cevk, ki jih ima na hrbtu, majhno kapljico prozorne tekočine, to je sladki sok, ki ga ob ugodnem vremenu spušča z vejic na veje ali pa na tla. Seveda se ob suhem vremenu ta sok posuši po iglah, tako da ga čebele sploh ne morejo nabirati in se strdi kakor sladkor. Zatorej ob ugodnem, toplem in vlažnem vremenu hoja tako zelo medi, da se nabirajo kar kaplje po listju in po tleh. Ako gledamo od solnca v senco dreves, vidimo, da pada ta sladki sok, ki ga izločujejo omenjene ušice, kakor fin in droben dež, in ako človek nekaj časa stoji pod hojami, je takoj ves masten. Nekoliko podobne glede izločavanja sladkega soka so nekatere listne uši na sadnem drevju, ki jih pasejo različne mravlje ter jih imajo za nekakšne molzne kravice. Odtod zmota med ljudstvom, da mravlje objedavajo liste in vršičke.
Iz načina medenja hoje si lahko razlagamo čudno medenje hoje v lanskem letu. Medenje se je pojavilo samo v nižje ležečih, od vetrov zavarovanih gozdih v južnovzhodnih legah. V lanskem spomladanskem deževnem vremenu so se v obeh legah hojeve ušice zadostno razmnožile in ob ugodnem vremenu ugodno razvijale ter povzročile medenje hoje, dočim v gozdih v višjih legah ni bilo nikakega medenja. Zato smo lansko leto čebelarji v bližini teh gozdov opustili prevažanje v hojevo pašo, upajoč, da se bo tudi pri nas pojavila, toda zaman smo čakali do jeseni, ter smo imeli prazne panje, dočim so čebelarji, ki so izrabili lanskoletne krajevne paše, natočili povprečno na panj po 40—50 kg.
Sedaj pa še nekoliko besedi o medenju smreke in leske, ki pa medi na drugačen način. Ako pregledamo smrekove vejice ob času medenja, vidimo v pazduhah eno- ali dveletnih poganjkov kakor grah debele in okrogle izrastke, včasih tudi po dva ali tri skupaj. Ako jih stisnemo, se razlije iz tega »klopa« (je sličen klopu pri goveji živini) sivordeča tekočina. Ob ugodnem in toplem vremenu izloča ušica, ki živi v bradavici, sladko snov, ki jo čebele zelo rade bero. Čas medenja smreke je navadno meseca maja in junija, dočim medi hoja od začetka julija do konca septembra. Smrekov med je rdečkaste barve, a ker takrat cvetejo travniške cvetlice, je navadno pomešan s cvetličnim medom. Na ta način medi v tem času tudi hoja, toda zelo redko in s to razliko, da so ti »klopi« v pazduhah jelovih vejic manjši kakor pri smrekah; imajo le velikost leče. Ta način medenja je bil opisan v »Slov. Čebelarju« leta 1913.
Kaj pa leska? Leska medi ponavadi meseca maja, ravno ko se listi dobro razvijajo. Medi pa le tam, kjer se na nji naselijo znani kaparji, ki so slični češpljevemu. Ali je istoveten z njim, ne vem. Ob ugodnem toplem južnem vremenu izločavajo izpod kapic cele kapljice sladkega soka, ki potem pada na liste in ga čebele zelo rade nabirajo. Leskova mana spada med najslabše vrste medu. Je bledorumene barve, neprijetnega okusa in strnjen zelo kašnat. Ako ga čebele naneso v panj, se v satovju v 3 do 4 tednih strdi in ga ne moremo spraviti z nobenim točilom ven. Na našo srečo malokdaj nabero samega, ker imajo takrat pašo tudi na travniških cvetlicah. Najbolj lakomni na leskovo pašo so zgodnji majski roji-prvci. Ako so močni in jim damo še izdelane prazne sate ali pa satnice, so v enem tednu ugodne paše dobesedno vsi zaliti z leskovim medom, kar je največkrat le v našo nesrečo. Pred leti se mi je namreč pripetilo, da so mi bili roji zavoljo tega medu čez zimo od gladu in žeje pri polnih zalogah poginili. Med je bil namreč v satovju ves strjen in vse sate, ne glede na starost, sem moral uničiti in pretopiti z medom vred.
Toda tudi hojev med se razlikuje v kakovosti. Ob prvem medenju to je meseca julija, je bolj redek in nekoliko svetlejše barve. S točilom gre zelo rad iz satovja. Ako je v medišču med s travniške paše in potem čebele dopolnijo medeno zalogo še s hojevim, dobimo cvetlično-hojev med temnejše barve, toda zelo finega in milega okusa, ki ga ljudje pri nas najbolj radi kupujejo. Ako ob času medenja hoje večkrat izpere pašo dež, se napravi na hojah neka črna sajasta prevleka, ki jo napravi neka glivica, in hojeve veje so potem kakor s sajami posute. In ako medi hoja dalje, je med, nabran po tej prevleki, bolj temne in motne barve. Ako traja hojeva paša do pozne jeseni, ko si čebele urejujejo zimsko gnezdo, tega medu ne pokrijejo. Toda zadnje naneseni med je, navzlic da je nepokrit, večkrat v tekočem stanju, tako smolnat, da ga ne moremo iztočiti, ali pa gre v kakor las tankih curkih iz satovja. Ako pridejo čebele po zimi do tega medu, se zaradi žeje vznemirjajo, v najhujšem mrazu silijo iz panja, in posledica je griža ter pogin čebel. Zato moramo takim panjem pomagati s tem, da jim damo v toplo vodo namočeno cunjo v bližino gnezda (na rešetke). Iz vsega tega sledi, da je med, ki ga narava nudi čebelam od omenjenih rastlinskih zajedalcev, ako je v čistem stanju brez primesi drugih vrst medu, za prezimovanje manj vreden ali celo poguben, in to tudi zaradi tega, ker ima menda v sebi več neprebavljivih snovi kakor cvetlični med. Kot ljudska hrana je pa hojev med ravno toliko vreden kakor druge vrste medu, ali pa še boljši, posebno pri nekaterih človeških boleznih, ker vsebuje precej železa v lahko prebavljivem stanju. Zato pa tudi ne moremo imeti kakih predsodkov glede nekaterih vrst medu, ker, kar nam nudi mati narava, bodisi naravnost iz cvetnih čaš ali pa posredno po živalskih proizvajalcih, je vse dobro in odločeno človeštvu v korist in uporabo.«
Viri:
- Miroslav Juvančič, Rakek, januar 2023, pisno
- Peter Žnidaršič, Markovec, januar 2023, ustno
Kraj: ni znan, verjetno Stari trg
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Peter Žnidaršič
Skenirano: 21. 1. 2023
Oblika: fotografija